VDSS VDS sklep Psp 470/2000

Pritožba se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe in zadeva vrne sodišču prve stopnje v dopolnilno odločanje.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku (I. tč. izreka) tako, da je ugotovilo, da ima pravico do izplačevanja akontacije vojaške predčasne starostne pokojnine tudi od 20.2.1996 dalje (II. tč. izreka), razveljavilo odločbi toženca opr. št. 9875151 z dne 28.6.1999 ter 2. odst. odločbe opr. št. 19-9875151 z dne 13.4.1999 v delu, s katerim je bilo odločeno, da z 20.2.1996 preneha pravica do izplačevanja (III. tč. izreka). Toženi zavod je nadalje zavezalo, da tožniku v 8-ih dneh po pravnomočnosti sodbe izplača od 20.2.1996 do pričetka rednega izplačevanja zapadle zneske akontacije vojaške predčasne pokojnine v skladu z odločbo dne 13.4.1999 in nadalje redno izplačuje pripadajoče zneske z uskladitvami (IV. tč. izreka), in da v 8-ih dneh po pravnomočnosti sodbe izplača tudi zakonite zamudne obresti, od vsakega posameznega zapadlega in neizplačanega zneska od 3.8.1999 (torej vložitve tožbe) do plačila (V. tč. izreka). Hkrati je sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (VI. tč. izreka).

Tožnik je po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo. Izpodbija jo v V. tč. izreka, ker mu niso bile priznane zakonite zamudne obresti še od 12.3.1996 do 3.8.1999, zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poleg že dosojenih zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, zahteva priznanje še za čas od 20.3.1996 do 3.8.1999 in sicer iz naslova odškodninske odgovornosti toženca. Poudarja, da mu je nastala škoda, ker mu dajatev ni bila pravočasno priznana, niti izplačana oz. mu bo izplačana z zamudo po pravnomočnosti sodbe, torej po štirih letih brez kakršnega koli usklajevanja oz. revaloziracije. Ker je bil napačno brisan iz Registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, je upravičen do povračila vse škode, ki je nastala s tem v zvezi, to pa lahko uveljavlja le zoper toženo stranko, ki je dolžna pravočasno izplačevati pokojninske dajatve.

Pritožba se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe.

Sodišče druge stopnje v skladu s 1. odst. 350. člena Zakona o pravnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), preizkusi sodbo sodišča prve stopnje le v obsegu, v katerem se izpodbija oz. v tistem delu, v katerem stranka ni uspela, če iz pritožbe ni jasno, v katerem delu se izpodbija. Obravnavana pritožba je sicer vložena zoper V. tč. izreka, ki je v celoti ugoditven, saj so z njim dosojene zakonite zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje. O vtoževanih zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posamičnega mesečnega zneska akontacije vojaške starostne predčasne pokojnine pa kljub temu, da je glavnična dajatev priznana že od 20.2.1996 dalje, ni razsojeno. Glede na navedeno in ko je ugoditvena V. tč. izreka izpodbijana izključno zato, ker z njo niso dosojene zakonite zamudne obresti že od 20.3.1996 do vložitve tožbe 3.8.1999, je pritožbo v skladu s 3. odst. 327. člena ZPP mogoče šteti le kot predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe. Pomanjkljivo sodbo, ki nima odločbe o vseh ali delu zahtevka (bodisi v ugoditvenem ali zavrnilnem izreku), je v skladu s 1. odst. 325. člena ZPP mogoče dopolniti z dopolnilno sodno odločbo, o čemer je pristojno odločati prvostopenjsko sodišče, zato se tudi tožničina pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V dopolnilnem postopku bo sodišče postopalo v skladu s 326. členom ZPP. Tedaj bo ne glede na to, da je ugoditveni del sodbe o zakonitih zamudnih obrestih utemeljilo z uporabo 3. odst. 279. člena ZOR, upoštevajoč tudi načelo navezanosti na pravno podlago tožbenega zahtevka, zavzelo stališče do vseh pritožbenih navedb v smeri uveljavljane terjatve od dospelosti vsakokratnega mesečnega zneska pokojninske dajatve iz naslova škode, torej v bistvu na temelju odškodninske odgovornosti toženega zavoda. Pri tem bo izhajalo iz 289. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ), po katerem toženi zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancem pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti le v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih.