289. člen ZPIZ

Zneski družinske pokojnine, ki bi morali biti izplačani tožnicam, so izhajali že iz obdobja pred 1. 1. 2000. Tožena stranka je bila v zamudi z njihovim izplačilom brez krivde tožnic, vendar je zakon (drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1) posledice takšne zamude v obliki odškodnine v višini zamudnih obresti določil šele s 1. 1. 2000. Zato je bila od uveljavitve te določbe tožena stranka dolžna od skupnega zneska obrokov družinske pokojnine pred 1. 1. 2000, prav od takrat dalje izplačati tožnicam odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti. Zaradi pomanjkanja pravne podlage pa ni bilo razlogov, da bi te zamudne obresti (oziroma odškodnino v takšni višini) obračunali že za obdobje pred 1. 1. 2000.

Tožeča stranka je resda uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke s sklicevanjem na zavlačevanje postopka pri priznanju pravic iz pokojninskega zavarovanja, vendar pa je znesek zahtevane odškodnine (in s tem tudi zatrjevano škodo) opredelila v višini zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov, ki jih ji je tožena stranka izplačala na podlagi odločbe o odmeri in izplačevanju denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Za presojo zastaranja je zato odločilno, kdaj se je tožeča stranka seznanila z vsemi tistimi okoliščinami glede zatrjevane škode (po njeni oceni je to škoda v višini zakonskih zamudnih obresti), na podlagi katerih je lahko postavila obravnavani tožbeni zahtevek tako po temelju, kot ga tudi določila po višini. S sodbo je sodišče o pravici do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev odločilo le po temelju, toženi stranki pa naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju tega nadomestila. Šele na podlagi te odločbe se je tožeča stranka sploh lahko seznanila in tudi opredelila škodo, do povrnitve katere naj bi bila upravičena in jo uveljavlja v tem sporu kot premoženjsko škodo v višini zakonskih

Odločbe zavoda z dne 7.8.1995, kljub kasnejši pravnomočni razveljavitvi, ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje v smislu ene od predpostavk odškodninske obveznosti. Temelj za njeno izdajo je predstavljala dne 19.1.1995 vložena pritožba. Ker je bila tožeča stranka s to odločbo uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, je bila napotitev v odločbi, naj se po njeni dokončnosti prijavi Zavodu za zaposlovanje zaradi pridobitve denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, materialnopravno utemeljena v določilu 123. člena ZPIZ.

Med splošnimi podlagami za odgovornost za škodo je poleg protipravnosti potrebna tudi odgovornost pravne osebe za škodo, pri čemer mora škodno dejanje predstavljati prekršitev tiste skrbnosti, ki se zahteva pri delovanju pravne osebe v danih okoliščinah (172. člen v povezavi s 170. členom ZOR). Ta pa ni dokazana zgolj zaradi tega, ker je bila odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje spremenjena. Zlasti zato, ker je do tega prišlo šele po tem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo prejšnje odločbe sodišč vseh treh stopenj in je sodišče šele v ponovnem postopku tožniku dosodilo pokojnino.

Ker sodba nima zavrnilnega izreka glede vtoževanih zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti vsake posamične pokojninske dajatve, sodišče pa je zahtevku ugodilo od vložitve tožbe dalje, je potrebno pritožbo glede zakonitih zamudnih obresti do vložitve tožbe šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe.

V veljavnem sistemskem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti prej veljavnih prepisih s tega področja ni nobene pravne podlage za vračilo v ZRN dopolnjene in po nemško-jugoslovanskem sporazumu o socialni varnosti prevzete pokojninske dobe. V obravnavani zadevi tudi niso izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, zato je sodišče tožbeni zahtevek po obeh pravnih temeljih utemeljeno zavrnilo.

Toženi ZPIZ po 170. in 172. členu ZOR v zvezi z 289. členom ZPIZ-92 odgovarja za škodo tožniku v dosojeni višini, ker ni dokazal, da je njegov strokovni delavec ob odmeri starostne pokojnine leta 1992 ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, torej tako, kot se od njega pričakuje. Ker je denarna terjatev glede na modificirani tožbeni zahtevek dosojena na temelju odškodninske odgovornosti, se izrek prvostopenjske sodbe mora še načeloma glasiti tako, da bo to iz njega jasno in določno razvidno.

Denarno terjatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženi zavod lahko izpolni šele, ko je priznana z ustreznim konkretnim upravnim aktom ali s sodbo sodišča. Do zamude v izpolnitvi tako pride kvečjemu le, če izvršljive upravne odločbe ali pravnomočne sodbe ne realizira v predpisanem ali odrejenem roku, ali če ne izda pozitivne odločbe o zahtevku le zato, ker ne postopa s takšno skrbnostjo, kot se od njega pričakuje. Le če bi bila za zamudo v izpolnitvi izkazana toženčeva krivdna odgovornost, bi bilo mogoče na podlagi 289. člena ZPIZ-92 prisoditi tožniku tudi zakonite zamudne obresti.

Če zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče očitati krivde za izdajo odločbe o pokojnini šele eno leto po vložitvi zahtevka, ker je bilo potrebno pridobiti podatke o pokojninski dobi od tujega nosilca zavarovanja, niso podani pogoji za priznanje zakonitih zamudnih obresti od določenih zneskov pokojnine. Poleg tega ni moglo priti do zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, saj so po določbi 269. člena ZPIZ praviloma izvršljive šele prvostopenjske pozitivne odločbe. Dokler o zahtevkih iz denarnih terjatev ni odločeno, do zamude v izpolnitvi ne more priti.

Ker tožnik ni v prekluzivnem roku 15 dni od prejema odločbe o dokupu zavarovalne dobe plačal zneska za dokup pokojninske dobe (3. odstavka 244. člena ZPIZ-92), se pokojninska doba ni priznala. V tem primeru ima tožnik pravico, da se mu plačani znesek vrne, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je zahtevek za priznanje zamudnih obresti uveljavljal. Pravico do dokupa pa lahko ponovno uveljavlja po sedaj veljavnih predpisih.

Dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni občasna denarna dajatev, zaradi česar določba 279. člena ZOR pri odločanju o zakonitih zamudnih obrestih ni uporabljiva. Po določbi 34. člena ZDSS, v zvezi z določbo 23. člena ZDSS, tožnik ni dolžan postaviti določenega zahtevka, kadar gre za tožbe zoper odločbe pristojnih nosilcev zavarovanj. Zato lahko tožnik - zavarovanec tudi po vložitvi tožbe razširi tožbeni zahtevek tudi na zakonite zamudne obresti. Za odločanje o zakonitih zamudnih obrestih je odločilen le obstoj zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, pri dajatvah iz pokojninskega in invalidsega zavarovanja pa tudi krivdna odgovornost nosilca in izvajalca tega zavarovanja.