VSC sklep Cp 912/2011

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I. izreka ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu uvodoma navedenega sklepa zavrnilo predlagateljev predlog za zavarovanje dokazov.

Predlagatelj je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje in uveljavljal pritožbena razloga zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da ugodi predlogu za zavarovanje dokazov. V pritožbi je predlagatelj poudaril že v predlogu podane navedbe o razlogih za potrebnost zavarovanja dokazov, ko je navedel, da se na gospodinjske predmete, pohištvo in ostale predmete v hiši ne spozna, da ne pozna niti njihove znamke oziroma tipov. Ker so vse premične stvari v posesti nasprotne udeleženke, predlagatelju pa je s sodno odločbo prepovedano približevanje nasprotni udeleženki in nepremičnini, v kateri ta prebiva, mu je onemogočeno, da bi sam opravil natančen popis premičnin, ki so predmet predloga za delitev skupnega premoženja. Navedel je še, da se tudi boji, da bo nasprotna udeleženka odsvojila te premičnine ali jih nadomestila z drugimi, s takšnim ravnanjem pa bi nastala velika škoda na predlagateljevem premoženju, to pa je razlog, da je predlagal zavarovanje dokazov, zato ne gre zgolj in samo za informativni dokaz, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Po predlagateljevem mnenju obstoji institut zavarovanja dokazov prav za ta namen, ne pa zato, da se stranki onemogoči dokazovanje.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je napačna presoja sodišča prve stopnje, da je predlagateljev predlog za zavarovanje dokazov predlog za zavarovanje informativnih dokazov. Predlagatelj je v predlogu za delitev skupnega premoženja že navedel konkretna dejstva o obsegu le-tega, saj je naštel vse premične stvari opisno po namenu rabe oziroma vrsti in tudi navedel, v katerih prostorih stanovanjske hiše oziroma na nepremičnini pri nasprotni udeleženki se nahajajo.

Zavarovanje dokazov s popisom teh stvari pa je predlagal zaradi bojazni, da bo nasprotna udeleženka te stvari odsvojila in zato, da bi se ugotovila dejstva o obstoju premičnih stvari, za katere trdi, da so skupno premoženje strank, o tem, da so v posesti nasprotne udeleženke in glede podatkov, potrebnih za identifikacijo teh stvari v predlogu za delitev. V situaciji, ko ima predlagatelj po svojih trditvah s sodno odločbo izrecno prepoved približevanja nasprotni udeleženki oziroma nepremičnini, kjer ta živi, je namreč edina predlagateljeva možnost, da doseže opravo popisa premičnin pri nasprotni udeleženki. Ob že vloženem predlogu za delitev skupnega premoženja, katerega predmet so tudi navedene in premalo določno opisane premične stvari in ob opisanih okoliščinah v predlogu za zavarovanje dokazov, je predlagatelj po presoji pritožbenega sodišča že verjetno izkazal zahtevek proti nasprotni udeleženki (čeprav bi za zavarovanje dokazov zadoščala zgolj izkazanost pravnega interesa za ugotovitev dejstev) in tudi objektivno nevarnost za poznejšo nezmožnost izvedbe dokazov (morebitno odtujitev premičnin). Torej so podane potrebne predpostavke po določbi prvega odstavka 264. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, predlagateljev predlog pa je glede na trditveno podlago skladen tudi z določbo 266. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, zato je pritožba utemeljena. Izpodbijana odločitev je posledica napačne uporabe prej citiranih določb ZPP, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Ker pa je hkrati z ugoditvijo predlogu za zavarovanje dokazov potrebno določiti tudi način zavarovanja dokazov v skladu s predlogom (določiti izvršitelja in odrediti popis premičnin), je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev v točki I. izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Odločitve pod točko II. izreka uvodoma navedenega sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati s pritožbo, kar izhaja iz pravilnega pravnega pouka, kot ga je podalo sodišče prve stopnje, ker je to sklep procesnega vodstva. Rok, določen s sklepom procesnega vodstva, pa je podaljšljiv, kar pomeni, da lahko stranka pred potekom roka prosi za njegovo podaljšanje. Sodišče prve stopnje naj zato navedbe predlagatelja v pritožbi, da enostavno ne more vložiti takšnega predloga, kot ga od njega zahteva sodišče, ker mu je onemogočeno, da bi sam odšel in popisal ter natančno opisal vse premičnine, šteje kot predlog za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za delitev skupnega premoženja.