VSL sodba I Cpg 778/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.404,54 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1. zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni plačati odškodnino v znesku 50.435.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2006 dalje do plačila in 2. naložilo tožeči stranki, da prvotoženi stranki povrne 7.804,56 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se bo kljub obširnim pritožbenim navedbam v nadaljevanju obrazložitve omejilo zgolj na tiste navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (360. člen ZPP). O preostalih, za odločitev nerelevantnih pritožbenih navedbah, se višje sodišče ne opredeljuje. Isto velja za navedbe izpodbijane sodbe, ki po presoji višjega sodišča za odločitev niso bistvene. Tožbeni zahtevek namreč ni utemeljen že iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve.

6Iz podatkov v spisu izhaja, da je pritožnik ponujal storitev prirejanja športnih stav prek interneta na ozemlju Republike Slovenije (RS), ne da bi pridobil koncesijo za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo. Brez pridobljene koncesije ponujanje klasičnih iger na srečo preko interneta v RS ni dovoljeno (3.a člen Zakona o igrah na srečo). Zato je Urad za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju: UNPIS) na podlagi 107. in ostalih členov Zakona o igrah na srečo (ZIS), dne 01.08.2006 izdal tožeči stranki odločbo št. 46163-4/2006/9, s katero je tožniku prepovedal prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji. Tožnikovo pritožbo je na drugi stopnji zavrnilo Ministrstvo za finance z odločbo št. 46163-23/2006/6, z dne 02.10.2006. Pritožnik je sprožil upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s sodbo, opr. št. U 2653/2006-48 z dne 17.12.2008 tožbo pravnomočno zavrnilo.

7V postopku na prvi stopnji je pritožnik zatrjeval, da odločbi UNPIS in Ministrstva za finance predstavljata protipravno ravnanje Republike Slovenije, zaradi katerega mu je nastala škoda v višini 50.435.000,00 EUR in sicer: 1) 350.000,00 EUR iz naslova vloženih sredstev, ki tožniku zaradi dejanj UNPIS ne prinašajo dobička; 2) 85.000,00 EUR iz naslova upada prometa; 3) 5.000.000,00 EUR iz naslova upada ugleda med slovenskimi igralci in investitorji, saj ne bodo več stavili pri tožniku oz. kupovali njegovih delnic oz. bodo pri tem izredno previdni; 4) 45.000.000,00 EUR iz naslova škode, ki je tožniku nastala v mednarodnih merilih pri investitorjih in igralcih, na splošno v javnosti in pri poslovnih partnerjih. Odškodninski zahtevek utemeljuje na podlagi 26. člena Ustave RS ter 131., 135., 148. in 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ignoriralo pravilo, da države članice lahko omejujejo trg iger na srečo le, če je namen omejevanja zmanjševanje priložnosti igranja iger na srečo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo sporne omejitvene predpise iz ZIS in argumentirano prikazalo, da konsistentno in sistematično omejujejo prirejanje iger na srečo. Pri odločanju o podelitvi koncesije se tako upošteva tudi kriterij zasičenosti ponudbe iger na srečo v državi ali lokalni skupnosti (1. točka tretjega odstavka 3. člena ZIS), kar neposredno kaže na omejevalni pristop tožene stranke v zmanjševanju priložnosti igranja iger na srečo.

9Pravilni sta tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pri ugotavljanju ciljev, ki jih zasleduje zakonska ureditev iger na srečo, potrebno ukrepe iz ZIS obravnavati kot celoto in ne ločeno od preostalih, ter da je koncept omejevanja iger na srečo v ZIS ostal enak od vtoževanega obdobja do trenutka odločanja. Iz tega razloga je glede ciljev, ki jih zasleduje Republika Slovenija na področju iger na srečo, tudi glede na vtoževano obdobje v tej pravdi, pravilno upoštevalo Strategijo igralništva iz leta 2010.

10Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bilo s strani UNPIS v relevantnem časovnem obdobju izdanih 13 odločb, iz česar izhaja, da organi RS sistematično in dosledno omejujejo priložnost igranja iger na srečo s tem, ko blokirajo delovanje ponudnikov teh storitev, ki niso pridobili ustrezne koncesije Republike Slovenije.

11Višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je v Sloveniji mogoče igre na srečo igrati na zelo veliko igralnih mestih, ter da koncesionarja izvajata agresivni marketing, organi Republike Slovenije pa ne ukrepajo. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da bi slednji napeljevali in spodbujali potrošnike k sodelovanju pri igrah na srečo, da bi zagotovili pritok finančnih sredstev v državno blagajno. Sodišče EU je namreč v 69. točki obrazložitve sodbe v zadevi Gambelli (1) izpostavilo, da se v takih primerih države članice ne morejo sklicevati na javni družbeni red, povezan s potrebo po zmanjšanju priložnosti za igro, da bi tako utemeljili sporne omejevalne ukrepe. Na sodbo v zadevi Gambelli se Sodišče EU sklicuje tudi v vseh ostalih sodbah, ki jih v tem kontekstu navaja tožeča stranka (Placanica, Markus Stoß, Zeturf, Carmen Media, Costa in Cifone). Obstoječim koncesionarjem pa svojih storitev ni prepovedano oglaševati, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da tudi na področju iger na srečo velja, da ponudniki storitev iz drugih držav članic ne smejo biti diskriminirani. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je eden od ciljev omejevanja dostopa na trg iger na srečo v Republiki Sloveniji tudi preprečevanje goljufij, ter uspela dokazati, da so v ZIS določeni ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju goljufij in zagotavljajo dober nadzor organov Republike Slovenije nad prirejanjem iger na srečo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so s tem izpolnjeni pogoji, ki jih je Sodišče EU oblikovalo v zadevi Liga Portuguesa (2) in lahko zato za doseganje teh ciljev RS zahteva pridobitev koncesije tudi od ponudnikov iz držav članic EU, ne glede na to, ali imajo v svoji matični državi članici že primerljivo dovoljenje. Tudi iz 2. točke povzetka obrazložitve sodbe Sodišča EU v zadevi Markus Stoß (3) izhaja, da je ob upoštevanju zahtev prava Unije, državam članicam dovoljeno določiti, da mora tak gospodarski subjekt za ponujanje takih storitev potrošnikom, ki so na njenem ozemlju, imeti dovoljenje, ki so ga izdali njeni organi.

13Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je sama zahteva po pridobitvi koncesije RS tudi za ponudnike iz drugih držav članic sorazmeren, učinkovit in nujen ukrep v javnem interesu, in sicer iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi navedlo že sodišče prve stopnje. Ob tem višje sodišče še ugotavlja, bi zahtevo po sedežu v Republiki Sloveniji, ki jo kot pogoj za pridobitev koncesije za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo določa 30. člen ZIS, bilo mogoče opredeliti kot diskriminatoren ukrep, ki bi lahko na nedovoljen način oviral prost pretok storitev (56. člen Pogodbe o delovanju EU). Ni namreč mogoče najti utemeljenega razloga, da se ponudnikom s sedežem v drugih državah članicah onemogoča dostop na slovenski trg, v kolikor je mogoče njihov informacijski sistem, na katerem prirejajo spletne igre na srečo, povezati v informacijski sistem Davčne uprave Republike Slovenije (drugi odstavek 3.a člena ZIS).

14Zgornja ugotovitev višjega sodišča pa v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožeča stranka namreč v celotnem postopku ne zatrjuje (sploh pa ne substancirano), da bi izpolnjevala ostale pogoje za pridobitev koncesije za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo, ki so zajeti v 38. členu ZIS. Kot je bilo že pojasnjeno, je sama zahteva po pridobitvi koncesije Vlade Republike Slovenije ukrep, ki je v skladu s slovenskim in evropskim pravom, sporno pa je lahko, da se za pridobitev koncesije zahteva sedež družbe v Republiki Sloveniji (30. člen ZIS). Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da Vlada Republike Slovenije o dodelitvi koncesije res odloča po prostem preudarku, vendar mora ob tem upoštevati zlasti pogoje, ki so določeni v 1. do 9. točki tretjega odstavka 3. člena ZIS.

15Tožeča stranka nesporno ni zaprosila za koncesijo Republike Slovenije, zato bi morala (vsaj) v odškodninskem zahtevku zoper Republiko Slovenijo zatrjevati in dokazati, da pogoje za pridobitev koncesije izpolnjuje, in da bi bila upravičena pridobiti koncesijo, če Republika Slovenija ne bi postavljala diskriminatornih pogojev za pridobitev le-te.

16Ker tega ni storila, iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Iz konkretnega dejanskega stanu, ki ga je tožnik navedel, ne izhaja zahtevana pravna posledica, t.j. upravičenost do odškodnine s strani Republike Slovenije. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožbeni zahtevek (že iz razloga nesklepčnosti) zavrniti.

17Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem potrebnosti omejitve števila koncesij pri loterijah in športnih stavah na enega ponudnika. Na 35. in 36. strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da zakonski monopoli na področju prirejanja iger na srečo lahko izpolnjujejo zahtevo po sorazmernosti in so dovoljeni, ter da je tožena stranka izkazala, da je kriterij sorazmernosti v Republiki Sloveniji izpolnjen predvsem preko stalnega nadzora, ki ga UNPIS vrši nad osebami, ki so jim koncesije dodeljene in ima država z njimi sklenjene koncesijske pogodbe. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožene stranke, da je zakonski monopol na področju prirejanja športnih stav določen s ciljem visokega varstva potrošnikov, preprečevanja goljufij, preprečevanja čezmerne porabe in boja zoper zasvojenost. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v delu, v katerem ugotavlja, da je tožena stranka uspela dokazati, da število ponudnikov omejuje zato, da se državi omogoči opravljanje učinkovitega nadzora in usmerjanja te dejavnosti v nadzorovane okvire zaradi varstva potrošnikov pred goljufijami gospodarskih subjektov.

18Ob tem je potrebno poudariti, da je na področju športnih stav potrebno še posebej paziti na možnost vplivanja organizatorjev športnih stav na prirejanje športnih rezultatov (4), kar še posebej velja v manjših športnih okoljih, kot je slovensko. Zato uzakonitev monopola na tem področju ne odpravlja zgolj upravnih težav, ki bi jih imeli organi Republike Slovenije pri večjem številu ponudnikov, pač pa zagotavlja učinkovit in pregleden nadzor nad delovanjem ponudnikov teh storitev.

19Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da postopek podelitve koncesije sedanjim koncesionarjem ni bil javen, višje sodišče poudarja, da tudi če je v teh postopkih prišlo do nepravilnosti, to ne more pripeljati do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku. Za odločitev je po presoji višjega sodišča namreč bistveno, da v tem postopku tožnik ni dokazal in niti zatrjeval, da bi moral dobiti koncesijo, pa je ni mogel pridobiti (le) zaradi diskriminatornih ukrepov Republike Slovenije na tem področju.

20Pritožnik opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitve Inštituta za Primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, da ni nobenega utemeljenega razloga za vezanost zakonitosti prirejanja iger preko interneta na predhodno pridobitev koncesije za loterijo ali casino. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je sledilo trditvam tožene stranke, da v skladu z odločitvijo Sodišča EU v zadevi Liga Portuguesa (5), države članice lahko ponudnikom internetnih športnih stav postavljajo dodatne pogoje za vstop na njihov trg, saj tako igranje iger na srečo prinaša večje tveganje za potrošnika in vključuje veliko nevarnost kaznivih dejanj. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da prirejanje športnih stav prek interneta, zaradi neobstoja neposrednega stika med potrošnikom in prirediteljem, predstavlja večje tveganje v zvezi z morebitnimi goljufijami v škodo potrošnika, kot jih vključujejo te igre na zanj običajnih trgih. Tako sledi odločitvi sodišča prve stopnje, da je vezanost koncesije za prirejanje športnih stav prek interneta na pridobitev koncesije za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo, ukrep Republike Slovenije, ki državi omogoči opravljanje učinkovitega nadzora in usmerjanje te dejavnosti v nadzorovane okvire zaradi varstva pred goljufijami gospodarskih subjektov. Glede na navedeno tega ukrepa ni moč šteti kot protipravno ravnanje tožene stranke, zaradi katerega bi tožeči nastala vtoževana škoda.

21Višje sodišče ni sledilo trditvam pritožnika, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da oglaševanje slovenskih prirediteljev iger na srečo ne spodbuja potrošnikov k aktivnemu in stalnemu igranju, čeprav tega ni zatrjevala nobena od pravdnih strank. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do trditev tožeče stranke, da je oglaševanje imetnikov koncesije agresivno in spodbuja k aktivnemu in stalnemu ravnanju. Tožena stranka je te trditve prerekala, ko je zatrjevala, da UNPIS skrbi, da se igre na srečo prirejajo odgovorno in ne na način, ki bi spodbujal odvisnost od igranja.

22Pritožnik ni ponudil dokazov v zvezi s pritožbeno navedbo, da je UNPIS v šestih letih nastopil le proti 13 od 3000 ponudnikov in je zato sistem nadzora v Republiki Sloveniji neučinkovit, zaradi česar tudi v tem delu ni mogoče slediti pritožbenim navedbam.

23Niso pravilne pritožbene navedbe, da je bila tožeča stranka zaradi privilegija zoper samoobtožbo upravičena sodišču prve stopnje predlagati izdajo vmesne sodbe. Privilegij zoper samoobtožbo je eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku; nanj se v takšnem kontekstu, kot to meni pritožnik, v tem sporu ni mogoče sklicevati.

24Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov in navedb, ki jih je po mnenju pritožnika preveč, da bi jih v pritožbi navajal, so povsem nesubstancirane, zaradi česar nanje ni mogoče odgovoriti.

25Višje sodišče še ugotavlja, da vprašanje o preuranjenosti zahtevka za končno odločitev v zadevi ni relevantno, saj že iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Iz istega razloga se tudi ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje, da spletna stran ni bila blokirana.

26Ker višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, in sicer, da tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja tožene stranke, se v obrazložitvi ni ukvarjalo z višino škode.

27Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodbe so izčrpni, jasni in skladni ter jim v delu, relevantnem za odločitev, ni kaj dodati. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

28Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženi stranki je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika ob uporabi Odvetniške tarife (OT), ki se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter vrednosti točke 0,459 EUR za točko in ob upoštevanju načela potrebnosti stroškov. Višje sodišče je toženi stranki priznalo 3000 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 18 in 2 odstotka skupne vrednosti storitve za materialne stroške (13. člen OT). Tako odmerjene stroške v višini 1.404,54 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

C-243/01 – Gambelli in drugi, z dne 06.11.2003.

C-42/07 – Liga Portuguesa de Futebol Profissional, z dne 08.09.2009

Združene zadeve C-316/07 – Markus Stroß, od C 358/07 do C-360/07, C-409/07in C-410/07, z dne 08.09.2010

Komisija EU, Zelena knjiga o spletnih igrah na srečo na notranjem trgu, COM (2011) 128 konč., str. 26.

(5) C-42/07 – Liga Portuguesa de Futebol Profissional, z dne 08.09.2009