3.a člen ZIS

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške. Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dosto

Enotni izvršilni naslov po presoji sodišča izpolnjuje formalni pogoj za pojem upravnega akta, saj te akte izdaja državni organ - Finančna uprava Republike Slovenije, in sicer v okviru izvrševanja upravne funkcije (tj. ne gre za odločitev sodnih ali zakonodajnih organov, ampak gre za akt, izdan zaradi pridobitve pomoči tujih organov pri izterjavi denarnih terjatev, ki ne izvirajo ex iure gestionis, ampak pomenijo oblastveno odločitev). Prav tako je izpolnjen tudi materialni pogoj, saj izdajanje enotnih izvršilnih naslovov temelji na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu1, tj. na 6. točki 213.a člena in prvem odstavku 234. člena ZDavP-2. Obenem pa se z enotnimi izvršilnimi naslovi odloči o materialnopravno določenih obveznostih dolžnikov, ki so lahko stranka v postopku njihove izdaje, s čimer je poseženo v pravni položaj takšnih dolžnikov. Enotni izvršilni naslov je namreč po 6. točki 213.a člena ZDavP-2 akt, ki vsebuje podrobnejše podatke v zvezi z izvršilnim naslovom ali terjatvijo v državi prosilki in predstavlja edino podlago za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi. Terjatev, ki

. Postopek omejitve dostopa do spletnih strani je določen v 107.a členu ZIS, ta ne določa, da mora sodišče prve stopnje predlog omejitve dostopa nadzornega organa vročiti ponudniku storitev informacijske družbe in s tem omogočiti, da se o predlogu izjavi. V obravnavanih postopkih se glede procesnih vprašanj, ki niso urejena v ZIS, smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta v svojem 62. členu določa, da lahko sodišče prve stopnje odloči brez predhodne izjave strank le v primeru, če to zakon izrecno določa. Določba pomeni garancijo za upoštevanje pravice do izjave, ki je kot splošno pravilo določena v 21. členu ZUS-1. Ker zakonska določba, ki bi omejevala pravico do izjave v postopkih omejitve dostopa do spletnih strani ne obstoji, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je pritožnici predlog nadzornega organa vročilo in ji dalo možnost, da nanj odgovori v postavljenem roku.

Ker izrek ukrepa, ki ga je sodišče prve stopnje izreklo nasprotni stranki kot ponudniku storitev informacijske družbe, od nje terja zgolj to, da omeji dostop do spletne strani, na kateri se prirejajo nedovoljene igre na srečo, so njene navedbe, da gre za ukrep, ki bo prekomerno prizadel zavezanca, ki prireja nedovoljene igre na srečo, ker mu bo dejansko zasegel spletno domeno v Republiki Sloveniji, vključno z onemogočenjem dostave spletne pošte na njegov spletni naslov, rezultat napačnega razumevanja vsebine izreka in s tem brezpredmetne. Poleg tega s temi navedbami nasprotna stranka ne varuje svojega, temveč interes zavezanca iz odločbe o prepovedi, torej tuj interes. Kot je Vrhovno sodišče odločilo že v zadevi I Up 54/2012 z dne 16. 2. 2012 pa ponudnik storitev informacijske družbe te pravice nima oziroma s takšnimi navedbami ne more uspeti.

Ponudnik storitev informacijske družbe se v postopku na podlagi devetega odstavka 107. člena ZIS ne more sklicevati na pravico do svobodnega opravljanja storitev v EU, saj bi se na to lahko skliceval le prireditelj spletne igre na srečo.

Navezne okoliščine, ko ima ponudnik iger na srečo sedež v drugi državi, igralec pa prebivališče v Republiki Sloveniji, odkazujejo na uporabo slovenskega prava. Teritorialna veljavnost ZIS za take primere ne more biti vprašljiva. Da se s predpisi države članice lahko prepove ponujanje iger na srečo preko interneta na ozemlju te države ponudnikom s sedežem v drugih državah članicah, kjer zakonito ponujajo podobne storitve, je odločilo tudi Sodišče EU.