VSL sklep I Cpg 1193/2012

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku vrniti 4.317,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2009 do plačila ter mu plačati njegove pravdne stroške v višini 938,40 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču očita, da je zagrešilo procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni zaslišalo priče M., ki je bil seznanjen s poslovanjem med pravdnima strankama. Poleg tega je podana tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča, da med strankama ni bilo sporno, da križarjenje ni bilo rezervirano za naročeni (temveč kasnejši) termin, je namreč v nasprotju z navedbami in listinami v spisu (potrjeno rezervacijo). Pritožba v nadaljevanju graja stališče sodišča, da sta potnika utemeljeno odstopila od križarjenja. Poudarja, da je toženka, potem ko je ugotovila napako ladjarja, rezervirala enako potovanje v kabini brez balkona. Sprememba kabine predstavlja le nebistveno spremembo. Namen, za katerega je bila pogodba sklenjena, bi bilo mogoče kljub temu doseči. Toženki namreč ni bilo pojasnjeno, da je izbira kabine bistvena za odločitev o križarjenju. Pri tem se sklicuje na sodbo I Cp 4405/2010, v kateri je sodišče bistveno strožje ocenilo standard spremenjene izpolnitve. Zaradi napake ladjarja izpolnitev toženke torej ni postala nemogoča. Sodišče pri tem ne bi smelo uporabiti določb Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), saj tožnik v razmerju do toženke ni potrošnik. Pritožba meni, da med pravdnima strankama ne gre za razmerje med kupcem in prodajalcem potovanja, kot je to štelo sodišče, temveč za posredniško pogodbo o potovanju. Toženka je namreč po naročilu tožnika v imenu in na račun potnikov sklenila pogodbo za križarjenje z ladjarjem. Svojo obveznost je v celoti izpolnila s tem, ko je pri ladjarju rezervirala križarjenje ter tožniku posredovala potrdilo o rezervaciji. Potnikom tako odgovarja le za izbiro osebe, ki opravlja storitve, tožnik pa ji neskrbnosti pri izbiri ni očital. Ker sodišče teh relevantnih dejstev ni ugotavljalo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Nepravilno pa je sodišče uporabilo tudi določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj obstoj pogodbe izključuje možnost uveljavljanja zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Ker ni jasno, kaj sodišče šteje kot pravno podlago za utemeljenost zahtevka, sodbe ni mogoče preizkusiti. Končno pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo nagrado za predpravdni postopek v višini 177,00 EUR po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT). Takšnega stroška tožnik namreč ni imel, poleg tega pa ga glede na določbo 155. člena ZPP v pravdnem postopku ne more uveljavljati.

3V odgovoru na pritožbo tožnik odgovarja na pritožbene očitke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, toženki pa naloži v plačilo stroške odgovora.

4Pritožba je utemeljena, a iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožba.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženka tožniku zavezala, da bo za njegovi stranki (zakonca B., v nadaljevanju potnika) zagotovila križarjenje po Islandiji v terminu od 7.7.2009 do 25.7.2009 v kabini z balkonom. Pri organizatorju križarjenja (družbi P., v nadaljevanju ladjar) je rezervacijo sicer opravila, a potnikoma takšnega potovanja kljub temu ni omogočila. Ladjar je namreč rezervacijo zanju pomotoma vodil za drug termin. Glede na navedeno je odločilo, da je toženka dolžna vrniti znesek, ki ga je v ta namen prejela od tožnika, ne glede na to, da ga je plačala ladjarju. Štelo je namreč, da je zaradi odpadle pravne podlage (neizvedbe križarjenja) toženka obogatena, tožnik, ki je potnikoma vplačan znesek vrnil, pa prikrajšan (3. odstavek 190. člena OZ).

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. O odločilnem dejstvu, to je vsebini pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, sodba namreč nima nikakršnih razlogov.

7Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve sodbe le pavšalno navedlo, da se je toženka s pogodbo zavezala tožniku, da bo potnikoma zagotovila križarjenje. Pri tem pa ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka. Niti sam tožnik namreč ne zatrjuje, da je bil med njima takšen dogovor. Nasprotno, svoje stališče, da toženka odgovarja za neuspelo potovanje, je utemeljeval zgolj z navedbo, da je toženka zastopnica ladjarja, s katerim poslovno sodeluje (prim. 4. točko vloge na list. št. 16). Če je tako, potem za pravilno izvedbo križarjenja ne jamči toženka (temveč ladjar).

8Pritožba ima sicer prav, da pravdni stranki nista nastopali v vlogi prodajalca oziroma kupca križarjenja, kot je njuno razmerje zmotno opredelilo sodišče prve stopnje. Ni pa mogoče pritrditi njenemu stališču, da je bila med njima sklenjena pogodba o posredovanju potovanja (883. člen OZ in naslednji). Takšna opredelitev je napačna zato, ker ne gre za razmerje med turistično agencijo in potnikom (temveč za dve turistični agenciji). Določba, po kateri agencija potniku (!) odgovarja za izpolnitev oseb, ki izvršujejo s potovanjem povezane storitve (892. člen OZ), v obravnavanem primeru zato ne pride v pošev. Odveč so potemtakem tudi pritožbene navedbe o tem, ali je toženka izbrala ustreznega ladjarja. Ker takšnih očitkov s strani tožnika ni bilo, se sodišče prve stopnje s tem upravičeno ni ukvarjalo (7. člen ZPP).

9Če je tožnik toženki res naročil le to, da pri ladjarju rezervira križarjenje za potnika in mu nato dostavi dokumentacijo, kot to zatrjuje pritožba, potem gre za pogodbo o naročilu (766. člen OZ in naslednji). Pri tovrstnih pogodbah pa prevzemnik naročila ne jamči za uspešno opravljen posel.

10Ker odgovornost toženke za izvedbo križarjenja iz zakonskih določb ne izhaja, temveč za to odgovarja le, če se je tako dogovorila s tožnikom, pa bi moralo sodišče v razlogih sodbe še posebej navesti, od kod črpa vsebino dogovora.

11Pravilnosti odločitve, po kateri je toženka tožniku dolžna vrniti 4.317,65 EUR, tako ni mogoče preizkusiti, saj glede odločilnega dejstva obrazložitev v sodbi ni zadostna. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo že iz tega razloga razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve samo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12Glede na trditve tožnika v odgovoru na pritožbo, češ da ni šlo za napako ladjarja, temveč toženke, ki sploh ni rezervirala križarjenja, in njegovim pomislekom o dokazni vrednosti potrdila (dokaz B2), naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zasliši tudi pričo M., ki jo je v zvezi s tem predlagala toženka in pri čemer vztraja tudi v pritožbi.

13Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče za sedaj ne bo opredeljevalo, saj na odločitev ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Vprašanje, ali je toženka po ugotovljeni napaki ladjarja naknadno rezervirala kabino brez balkona, ter ali sta potnika od tako spremenjenega potovanja upravičeno odstopila, bo namreč pomembno šele, če se bo izkazalo, da je bila toženka dolžna storiti kaj več kot le rezervirati križarjenje. Tovrstne trditve je toženka sicer navajala pravočasno (prim. prvo pripravljalno vlogo na list. št. 25, točka 7.) in ne gre za nedopustne pritožbene novote, kot zatrjuje tožnik v odgovoru.

14Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.