883. člen OZ

Glede na ugotovljeno visoko varnostno tveganje konkretne tekme in organizirano skupno potovanje ekstremnih in navadnih navijačev, je napad na konvoj avtobusov s strani ekstremnih navijačev nasprotnega kluba posledica, ki bi jo moral toženec kot organizator potovanja predvideti, in jo je moč pripisati njegovi neaktivnosti v smeri zagotavljanja varnostnih ukrepov.

Po prepričanju pritožbenega sodišča sodba izhaja s pravilnega stališča, da so imela protipravna ravnanja toženca objektivno predvidljivo posledico, to je možnost nastanka škode, zato je posledično neutemeljena pritožbena graja, da toženec ne more odgovarjati za posledice, ki jih ni mogel pričakovati, se jim izogniti, ali jih odvrniti. Nasprotno, tudi pritožbeno sodišče meni, da je toženec glede na opisana protipravna ravnanja mogel predvidevati, da do škodnega dogodka utegne priti.

Pravdni stranki nista nastopali v vlogi prodajalca oziroma kupca križarjenja. Med njima pa ni bila sklenjena niti pogodba o posredovanju potovanja. Takšna opredelitev je napačna zato, ker ne gre za razmerje med turistično agencijo in potnikom (temveč za dve turistični agenciji). Določba, po kateri agencija potniku odgovarja za izpolnitev oseb, ki izvršujejo s potovanjem povezane storitve, v obravnavanem primeru zato ne pride v pošev.

V primeru pogodbe v korist tretjega beneficiar ni upravičen do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, temveč le do zahtevka na izpolnitev obveznosti. Zahtevek za znižanje cene storitve tako lahko uveljavlja le stranka pogodbe o organiziranju potovanja. Pogodbo o organiziranju potovanja oziroma pogodbe o turističnih aranžmajih v slovenskem pravnem redu urejata OZ in ZVPot, ki vsebujeta podobne določbe, ZVPot pa se uporablja kot lex specialis. 887. čl. OZ določa, da mora organizator potovanja potniku nuditi storitve, ki imajo vsebino in lastnosti, kot so napovedane v pogodbi, potrdilu oziroma programu potovanja. V primeru nepopolno ali nekvalitetno opravljenih storitev lahko potnik zahteva sorazmerno znižanje cene, če obseg in kakovost opravljenih storitev graja v zakonsko določenih rokih

Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ. Vendar je oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ. S tem je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Ker tožnik svojih zatrjevanj o pretrpljeni nepremoženjski škodi zaradi izgube uživanja dopusta ni prilagodil tako, da bi bilo iz njih mogoče razbrati, ali so v tej škodi zajete tudi oblike duševnega nelagodja, za katere naš pravni red predvideva denarno satisfakcijo, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova povsem utemeljeno zavrnilo.

Kadar potnik sklene zavarovanje o odpovedi potovanja na turistični agenciji, ki mu je prodala potovalni aranžma, nastopa organizator potovanja kot zavarovalni zastopnik glede na določbo 930. člena OZ. Ker je bila upravičena, da v imenu zavarovalnice in na njen račun sklene zavarovalno pogodbo, bi bila dolžna tožencema izročiti tudi zavarovalne pogoje, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe

Ker po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku, je materialnopravne zaključke treba preveriti upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju. Tak preizkus pokaže, da je bilo materialno pravo – 15. in 883. člen OZ – pravilno uporabljeno.

Tožnici sta v pogodbenem odnosu s toženo stranko, ker sta z njo sklepali pogodbo o organiziranju potovanja; tožena stranka je kot organizator nastopala pri oglaševanju in sklepanju pogodbe, zato je glede pasivne legitimacije pravno nepomembno, da je izvedbo praktično vseh storitev zaupala drugi pravni osebi, za ravnanje katere je objektivno odgovorna.

Ob sklepanju posredniške pogodbe o potovanju se smiselno uporabljajo posamezne določbe pogodbe o organiziranju potovanja (XXIII. Poglavje posebnega dela OZ), predvsem tudi določilo 888. člena OZ o obveznosti obveščanja (908. člen OZ). Tako je tudi posrednik (kot je to sicer organizator potovanja) dolžan nuditi potniku vse potrebne informacije, ki so vezane na potovanje. Med njima gre za pogodbeni odnos, ki temelji na zaupanju, zato je razumljivo, da potnik od posrednika kot profesionalca, s katerim je sklenil pogodbo, pričakuje, da pozna naravo svojega dela in rizike, ki lahko nastopijo kot posledica neobveščenosti. Posrednik je odgovoren, če potniku ne da vseh potrebnih podatkov ali če so dani podatki napačni. Gre za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev njegove pogodbene obveznosti.

Pogodba o organiziranju potovanja je tipična potrošniška pogodba, pri presoji katere je treba upoštevati tudi pravila OZ in ZVPot o splošnih pogojih pogodbe kot sestavnih delov sicer tipske pogodbe, ki jo pripravi organizator potovanja vnaprej za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in jih ob sklenitvi konkretne pogodbe postavi drugi stranki kot pogoj za sklenitev te pogodbe. Za organizatorja potovanja so pravila ZVPot o splošnih pogodbenih pogojih strožja od splošnih določil OZ. Osnovno pravilo je, da morajo biti pogodbeni pogoji za potrošnika jasni in razumljivi, nejasno določilo pa je treba razlagati v korist potrošnika.