892. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je novo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri se odškodninska odgovornost organizatorja potovanja približuje objektivni odgovornosti, ki breme rizikov nalaga v sfero stranke, ki jih zaradi svojega specifičnega položaja lažje obvladuje. Pravilno je ugotavljalo, ali bi lahko zavarovanec toženke, kot profesionalni izvajalec storitve, glede na strokovno znanje, s katerim razpolaga, in skrbnost, ki se od njega pričakuje, kršitev pogodbe lahko predvidel ali preprečil.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma. Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpo

Znižanje cene predstavlja posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, pri čemer škodo predstavlja razlika med vrednostjo storitve, ki bi morala biti opravljena, in manjvredno storitvijo z napako. Organizator potovanja se mora ne glede na krivdo zadovoljiti s plačilom, ki ustreza njegovi manjvredni izpolnitvi.

Kot merilo za znižanje cene potovanja se priporoča uporaba Frankfurtske tabele, ki sicer ni formalni pravni vir, je pa splošno v uporabi v več evropskih državah in lahko tudi slovensko sodišče koristno informira o pomenu oziroma vrednosti ugotovljenih napak. Pri paketnih potovanjih, kakršno je bilo tudi potovanje tožnikov, pravo EU iz primera Leitner vs. TUI (razlaga Direktive 90/314EGS o paketnih turističnih potovanjih) priznava potrošniku nepremoženjsko škodo zaradi izgube (užitka) dopusta. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo toženkino odškodninsko odgovornost, bi glede na trditve, ki so jih tožniki podali, sodišče moralo upoštevati (kvečjemu) to obliko škode.

Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki z domicilom v Republiki Sloveniji, obravnavano škodno razmerje nima tesnejše zveze z nekim drugim pravom od slovenskega. Tožeča stranka pa si je slovensko pravo utemeljeno izbrala kot zanjo ugodnejše pravo, saj je posledica (škoda iz obravnavanega škodnega dogodka) kot prebivalki Republike Slovenije nastala v Sloveniji, toženi stranki pa je bil kraj posledice znan, saj ji je bilo nedvomno znano, da ima tožnica bivališče v Republiki Sloveniji. Zdravstvena ustanova, kjer je bila postavljena napačna diagnoza, ni nekdo tretji, ampak lečeča ustanova in morebitne njene napake pri zdravljenju ne morejo biti v škodo tožnice kot osebe na zdravljenju v smeri pretrganja vzročne zveze in s tem zgodnejšega nastopa roka, od katerega prične teči zastaranje odškodninske terjatve. Relevantno je, kdaj so bile posledice poškodbe znane subjektivno tožnici in iz takšnega stališča je pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje.

Organizator potovanja odgovarja le za skrbnost pri izbiri - gre za njegovo krivdno odgovornost.

Upoštevaje, da je tožena stranka v pisnih obvestilih v zvezi s potovanjem ponudila možnost izleta z jeepi kot fakultativnega izleta in da je predstavnica tožene stranke potnike seznanila o vseh podrobnostih izleta, pobrala prijave in plačila, po navodilih tožene stranke izbrala lokalno turistično organizacijo ter aktivno sodelovala pri izvedbi izleta, je pravilen zaključek, da je toženo stranko šteti za organizatorja izleta z jeepi, organizacijo izleta z jeepi pa kot opcijski dodatni izlet v smislu posebnih storitev, ki jih odloča VI. točka Splošnih pogojev poslovanja tožene stranke.

Pravdni stranki nista nastopali v vlogi prodajalca oziroma kupca križarjenja. Med njima pa ni bila sklenjena niti pogodba o posredovanju potovanja. Takšna opredelitev je napačna zato, ker ne gre za razmerje med turistično agencijo in potnikom (temveč za dve turistični agenciji). Določba, po kateri agencija potniku odgovarja za izpolnitev oseb, ki izvršujejo s potovanjem povezane storitve, v obravnavanem primeru zato ne pride v pošev.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti na računu navedena tudi lastnost posrednika. Takšna zahteva velja po drugem odstavku 905. člena OZ le za potrdilo o potovanju, ki ga mora v skladu s prvim odstavkom istega člena izdati posrednik, kadar s posredniško pogodbo prevzame obveznost, da bo sklenil pogodbo o organiziranju potovanja; v nasprotnem primeru se šteje posrednik za organizatorja potovanja. Ker torej ta pravna posledica ne velja tudi za primere, ko se posredniška pogodba o potovanju nanaša samo na sklenitev pogodbe o kakšni posebni storitvi, je sodišče prve stopnje toženkino odškodninsko odgovornost zmotno presojalo po pravilih, ki so v 892. členu OZ predpisana za odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim osebam.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je organizator potovanja izbral ustrezen hotel glede na obveznost iz sklenjene pogodbe, ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki je tožnici nastala, ker se je spotaknila ob na tla postavljen potovalni kovček in padla.

Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza. tekst : Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. O b r a z l o ž i t e v: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa j

Tožnici sta v pogodbenem odnosu s toženo stranko, ker sta z njo sklepali pogodbo o organiziranju potovanja; tožena stranka je kot organizator nastopala pri oglaševanju in sklepanju pogodbe, zato je glede pasivne legitimacije pravno nepomembno, da je izvedbo praktično vseh storitev zaupala drugi pravni osebi, za ravnanje katere je objektivno odgovorna.