VSL sklep II Cp 204/2010

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnikoma plačati 4.097,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2005 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe), zavrnilo višji tožbeni zahtevek (2. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo v plačilo 1.845,66 EUR pravdnih stroškov tožnikov (3. točka izreka sodbe).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče po ugoditvi pritožbi prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje.

Meni, da je stališče, da tožnika z zaprosilom za soglasje z dne 25.4.2005 nista pristala na dejstvo, da se jima stanovanje izroči šele 25.4.2005, zmotno. Sodišče je ugotavljalo dejstva, ki jih je tožeča stranka podala v vlogi z dne 20.4.2009, ki pa so prepozna glede na določila 286. člena ZPP. Razen tega je utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da ker je bilo soglasje sklenjeno z G. & Co., ki ni stranka prodajne pogodbe, zato nima nobenega vpliva na podaljšanja roka izročitve, v diametralnem nasprotju s stališčem v isti sodbi, da sta tožnika povsem pravilno in v skladu s pogodbo naročala spremembe v stanovanju pri G. & Co. Razlogi sodbe so torej med seboj v nasprotju (kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP). Tudi če bi držalo, da se rok izročitve stanovanja ni mogel spremeniti v dogovoru z G., se je s podpisom zaprosila rok podaljšal, ker gre za izjavo volje tožnikov, ki sta jo podala toženi stranki, ta pa jo je sprejela tako, kot se glasi. Napačno je stališče sodišča, da zaprosilo za soglasje ne predstavlja svobodno izražane volje tožnikov, saj tega ni potrdil noben od izvedenih dokazov. Sodišče se v zvezi s tem problemom ni niti z besedo opredelilo do izpovedi priče P., enako ne do sporočila za javnost tožene stranke z dne 16.3.2005. Sodišču očita tudi kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Meni, da je napačno povzelo vsebino dopisa tožene stranke z dne 25.3.2005. Ista kršitev je podana tudi zato, ker ne drži, da sta se tožnika v zapisniku z dne 29.5.2005 sklicevala na zapisnik z dne 25.4.2005 tudi glede pogodbene kazni. Ker ni verjelo izpovedi priče Š.B., da je tožena stranka terjala pridobitev soglasja, češ da v spisu ni dopisov tožene stranke v zvezi s tem, je sodišče kršilo določbe postopka, saj se tak dopis nahaja v spisu (priloga A7), napačno je zato ugotovilo tudi dejansko stanje. Neutemeljeno je štelo, da sta tožnika 25.4.2005 utemeljeno zavrnila prevzem, saj je bil prevzem zavrnjen zaradi stvarnih napak. S tem, ko je člen 5/2 prodajne pogodbe razlagalo tako, da tožnika nista bila dolžna pridobiti soglasja prodajalca toženca, je napačno uporabilo materialno pravo. Popolnoma je prezrlo dopis toženca z dne 15.4.2005 in izpoved priče Š.B., da so ves čas zahtevali pridobitev soglasja. To sta povsem izrecno in določno potrdili tudi priči M. P., pa tudi priča S.. Zato je zmoten zaključek sodišča, da so priče v tem delu izpovedovale različno. Tudi če bi držalo stališče sodišča, da je bilo potrebno pridobiti samo soglasje E., tožnika temu nista zadostila. Napačni so tudi zaključki sodišča, da je tožena stranka soglašala z zamudo, saj bi lahko izvajanje sprememb ustavila. Sodba je nekonsistentna, saj po eni strani zaključi, da sta tožnika v skladu s prodajno pogodbo imela pravico do naročila in izvedbe sprememb, toženi stranki pa očita, da bi izvajanje sprememb morala ustaviti. Tudi zaključek, da naj bi bile vse naročene spremembe izdelane do 22.2.2005, je napačen, saj ne izhaja iz prav nobenega dokaza. Da spremembe takrat niso bile dokončane, pa na drugi strani jasno izhaja iz številnih drugih, v pritožbi naštetih dokazov. Sodišču nadalje očita, da je spregledalo izrecne izpovedbe prič S., P., Z. in K., da je do zamude pri izročitvi prišlo izključno zaradi izvajanja sprememb. Nedopustno in neobrazloženo je stališče sodišča, da skladnim izpovedim teh prič ne gre verjeti zaradi nekakšnih povsem neizkazanih interesov pri obrambi v neki drugi pravdi, kjer sodeluje pravna oseba, ki z njimi ni v nikakršni povezavi.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

Po izteku pritožbenega roka je tožena stranka pritožbo še dopolnila, tožeča stranka pa nato odgovor na pritožbo. Dopolnitev pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker sta podani prepozno.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevne materialnopravne pravilnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sicer izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, to je določb Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbeni kazni (členi 247. do 254.) ter prodajne pogodbe, ki sta jo 22.3.2004 sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju Prodajna pogodba), vendar pa si jih je delom zmotno razlagalo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče pri razsoji upoštevalo prepozno zatrjevana dejstva. Prvi narok za glavno obravnavo namreč 16.3.2009 ni bil opravljen, kar jasno izhaja iz zapisnika s tega naroka (list. št. 21 in 22 spisa). Sodišče je takrat tožeči stranki dodelilo rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke ter dopustilo možnost, da bo lahko tudi tožena stranka nato odgovorila na vlogo tožeče stranke. To je tožena stranka storila, na to vlogo pa je potem odgovorila še tožeča stranka. Glede na načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku je moralo biti tožeči stranki omogočeno, da je odgovorila na vlogo tožene stranke. Ker je to storila pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil v tej zadevi dejansko opravljen 11.5.2010, so glede na določila 286. člena ZPP vse navedbe iz te vloge upoštevne v postopku.

Tudi s stališči, ki jih je prvostopenjsko sodišče zavzelo v zvezi z vprašanjem datuma izročitve stanovanja, pritožbeno sodišče soglaša. Zavrača torej pritožbeno naziranje, da je bil prevzem zavrnjen zaradi stvarnih napak in se pri tem sklicuje na pravilne razloge prvostopenjskega sodišča. Enako velja tudi glede pridržanja pravice do pogodbene kazni (zadnji stavek na 11. strani in 12. stran izpodbijane sodbe zgoraj). Zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta si tožnika pravico do pogodbene kazni pridržala pravočasno glede na določilo 5. odst. 251. člena OZ je pravilen v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

Zmotno pa si je sodišče razlagalo določbo 250. člena OZ, skladno s katero se dolžnik ekskulpira, če dokaže, da je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja. Za razbremenitev odgovornosti mora torej tožena stranka dokazati, da je vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere. To pa je, če je vzrok za objektivno stanje nepravilne izpolnitve dogodek oziroma ravnanje tretjega, ki je zunaj dolžnikove sfere (prim. komentar dr. Nine Plavšak k 240. členu OZ v 2. knjigi Obligacijskega zakonika s komentarjem, izdala GV Založba leta 2003), ali ravnanje upnika, ki ima znake upniške zamude. Tožena stranka se lahko razbremeni, če dokaže, da je do zamude z izročitvijo stanovanja tožnikoma prišlo zaradi okoliščin, ki jih ni mogla ne preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (ekskulpacijski razlogi pri kršitvi pogodbene obveznosti iz 240. člena OZ). Teh razlogov pa prvo sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo.

Materialnopravno napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da zaprosilo za soglasje, podpisano 25.4.2005 (priloga B5) ne predstavlja svobodno izražane volje tožnikov. Za zaključek, da ne gre za svobodno izraženo voljo, bi morala tožeča stranka dokazati, da je do podpisa navedenega dokumenta prišlo zaradi napak volje (grožnje - 45. člen OZ, bistvene zmote - 46. člen OZ, ali prevare - 49. člen OZ). Tako materialnopravno kot v dejanskem smislu pa so pravilna ostala stališča prvostopenjskega sodišča v zvezi z zaprosilom za soglasje, kot tudi glede razlage prodajne pogodbe v zvezi s pridobivanjem soglasja za spremembe v stanovanju. V tej smeri uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Dokazna ocena je skladna 8. členu ZPP, po katerem mora sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključiti, katera dejstva se štejejo za dokazana. Tudi pritožbeni očitki o nasprotjih v obrazložitvi in protispisnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede zaprosila za soglasje in razloge Prodajne pogodbe niso utemeljeni.

Zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v takem primeru glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo (355. člen ZPP). Sodišče ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi v obravnavanem primeru moralo, da bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva – pritožbe (25. člen Ustave RS). Razen tega bi postopek na drugi stopnji sojenja zaradi izenačevanja spoznavnih možnosti sodišča prve in druge stopnje bil nesorazmerno daljši in dražji, saj bi drugostopenjsko sodišče moralo samo ponovno zaslišati vse že zaslišane priče, prvostopenjsko sodišče pa ne. Zato bi bilo v nasprotju z enim od temeljnih načel pravdnega postopka – načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP, če bi pritožbeno sodišče razpisalo glavno obravnavo. Glede na to se je poslužilo izjeme iz 2. stavka 355. člena ZPP in prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč vse trditve obeh pravdnih strank, ki sta jih podali do konca prvega naroka za glavno obravnavo 7.9.2009, ugotavljati vsa pravno relevantna dejstva, in sicer mora tožeča stranka dokazati tako kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, tožena stranka pa mora za razbremenitev dokazati ekskulpacijske razloge po 240. členu OZ.

Izrek o stroških temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.