VSM sklep I Cp 1522/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke (pravilno: nasprotnega udeleženca) zoper začasno odredbo, s katero se nasprotnemu udeležencu do pravnomočnega zaključka postopka za določitev funkcionalnega zemljišča na parc. št. 1365/2 (sedaj 1365/8 in 1365/9) ter 1106, vse k.o. prepoveduje obremenitev in odtujitev citiranih parcel ter se začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi pri teh parcelah.

Nasprotni udeleženec se po svoji pooblaščenki pritožuje zoper v uvodu navedeni sklep iz pritožbenih razlogov „zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve ustavne pravice do sodnega varstva in do pravnega sredstva in predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne“, medtem ko po obrazložitvi pritožbe predlaga „da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi“.

Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in po uradni dolžnosti (člen 350/II v zvezi s členom 366 Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Preizkus zadeve je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavnih pravic, niti nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem postopku zavarovanja tudi pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo ter nista podana niti ostala dva pritožbena razloga. Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne razloge iz napadenega sklepa. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Že v sklepu o začasni odredbi je navedeno, da se je parc. št. 1365/2 delila na parc. št. 1365/8 in 1365/9, pri čemer pa v zemljiški knjigi zaenkrat še obstoja parc. št. 1365/2, ter so neutemeljena pritožbena izvajanja pri povzemanju ugovora, da parc. št. 1365/2 ne obstaja.

Po mnenju nasprotnega udeleženca je napačno stališče prvostopenjskega sodišča glede izkazane verjetnosti terjatve, saj ne zadostuje izkazana aktivna legitimacija, ampak bi moralo sodišče vsebinsko prisojati ali je verjetno izkazano, da bo predlagajoča stranka uspela s svojim zahtevkom ter sodišče ni odgovorilo na navedbe v ugovoru, saj če bi odgovarjalo na te navedbe, ugovora ne bi moglo zavrniti. Tudi ta pritožbena graja ni utemeljena. Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je predlagajoča stranka terjatev verjetno izkazala. O verjetnosti govorimo tedaj, ko so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Glede na to, da v predmetni zadevi predlagajoča stranka predlaga določitev pripadajočega zemljišča po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k tej stavbi (ZVEtL), je s svojimi trditvami in predloženo prodajno pogodbo o nakupu poslovnih prostorov v predmetni stavbi svojo terjatev verjetno izkazala; o tem je sodišče navedlo obširnejše razloge v začasni odredbi (sklepu z dne 30.11.2009) in tudi izpodbijani sklep je sicer skopo, vendar v zadostni meri argumentiran, tako da se da preizkusiti.

Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da je obrazložitev v izpodbijanem sklepu glede podanega razloga iz drugega odstavka 272. člena ZIZ arbitrarna, da ne ustreza minimalnim standardom, da ugotovitev, da v primeru odtujitve nepremičnin ne bi bilo več mogoče določiti pripadajočega zemljišča, enostavno ni resnična. Tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je še vedno podan razlog iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj bi v primeru prodaje zemljišča bila uveljavitev terjatve predlagajoče stranke vsaj otežena, če ne celo onemogočena, kot navaja prvostopenjsko sodišče. Po tretjem odstavku 7. člena ZVEtL-a namreč v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po tem zakonu sodišče kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Pripadajoče zemljišče sodišče določi tudi na drugih zemljiških parcelah, če so te nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, in če to ne posega v pravice tretjih oseb, ki so na takih zemljiških parcelah pridobile pravice v dobri veri.

Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da ZVEtL sploh ne dopušča sprejemanja začasnih odredb v tem postopku in v zvezi s tem sklicevanje na 15. člen ZVEtL-a ter da je z zaznambo postopka v zemljiški knjigi v predmeti zadevi popolnoma zavarovan položaj predlagajoče stranke in da tako ni izkazana nikakršna nevarnost, da bi bila terjatev predlagajoče stranke kakorkoli onemogočena ali otežena in da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ter da ne more dokazati nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve na kakršen koli način otežena, kaj šele onemogočena.

15člen ZVEtL-a določa zaznambo postopka vzpostavljanja etažne lastnine in sicer, če sodišče ne zavrže predloga za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu, nemudoma po uradni dolžnosti odredi vpis zaznambe postopka vzpostavljanja etažne lastnine, če predlagatelj v zemljiški knjigi ni sam predlagal takšne zaznambe; za zaznambo postopka vzpostavljanja etažne lastnine smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja zemljiško knjigo, o zaznambi spora. Slednje pa ne pomeni, da v predmetnem nepravdnem postopku stranka za to ne bi imela pravice predlagati izdaje začasne odredbe in da sodišče ne bi smelo izdati začasne odredbe po določbah ZIZ. Prvostopenjsko sodišče je v tem nepravdnem postopku (po členu 266/II ZIZ, 267. členu ZIZ) utemeljeno izdalo začasno odredbo - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, na katere meri terjatev, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi po 2. točki 273. člena ZIZ, saj so bili izpolnjeni zahtevani pogoji za začasno odredbo iz 272. člena ZIZ. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo dne 30.11.2009, medtem ko je po določbah ZVEtL (15. člen) odredilo pri nepremičninah parc. št. 1329/2, vpisani pri vl. št. 809 k.o., parc. št. 1365/8 in 1365/9 (prej parc. št. 1365/2), vpisani pri vl. št. 718 k.o. ter parc. št. 1106, vpisani pri vl. št. 117 k.o. vpis zaznambe postopka za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v korist predlagajoče stranke šele s sklepom z dne 3.9.2010. Vpisi pravnih dejstev, enako kot vpisi pravic, v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če zakon ne določa drugače (5. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine na podlagi začasne odredbe po 98. členu ZZK-1 je po prvem odstavku 99. člena ZZK-1 ovira za dovolitev naslednjih vpisov proti lastniku, ki so začeli učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje ta zaznamba, medtem se za zaznambo postopka vzpostavljanja etažne lastnine smiselno uporabljajo določbe ZZK-1 o zaznambi spora, zaznamba spora pa ni ovira za nadaljnje spise (člen 80 ZZK-1); posledica zaznambe spora pa je, da se učinek sodne odločbe, izdane v postopku, razteza tudi na osebe, ki so pridobile vknjiženo pravico z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora in da bodo vsi morebitni pravni posli, ki bi bili sklenjeni po začetku učinkovanja zaznambe postopka, v primeru uspeha predlagajoče stranke, izbrisani iz zemljiške knjige (kot pravilno izpostavlja pritožba).

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo izpodbijani sklep in je neutemeljena nadaljnja pritožbena graja, da sodišče ni odgovorilo na ugovorne navedbe, da je obrazložitev arbitrarna in da predstavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva in do pravnega sredstva kot tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotni udeleženec v ugovoru zoper izdano začasno odredbo niti ne prerekal navedb predlagajoče stranke glede nameravane prodaje, zato sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu seveda ni navedlo o tem razlogov, (so pa o tem razlogi v sklepu o začasni odredbi) in se pritožba neutemeljeno sklicuje, da predlagajoča stranka ni dokazala, da namerava „predlagajoča stranka“ (opomba višjega sodišča: pravilno nasprotni udeleženec) nepremičnine prodati in da izpodbijani sklep o tem nima nobenih razlogov.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je ugovor nasprotnega udeleženca zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ.

Višje sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, saj jih nasprotni udeleženec ni priglasil.