VSL sodba II Cpg 256/2010

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 1.236,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 82.042,91 EUR z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za vloge na vpogled pri N. M. od 01. 12. 2001 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 4.087,43 EUR, vse v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov postopka, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za plačilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da ji v roku 15 dni od prejema odločbe povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti do plačila, podrejeno temu pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila 17. decembra 2009 vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo priglašenih pravdnih stroškov z 20 % DDV na odvetniške storitve, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema odločbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-10, z dne 09. 02. 2010 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Tožena stranka s pritožbo smiselno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obveznost plačila tožene stranke utemeljena na ustnem dogovoru, ki je bil sklenjen na enem od pogovorov med pravdnima strankama. Kot neverjetno označuje dejstvo, da ji je sodišče obveznost plačila naložilo, ne da bi bila o tem sklenjena kakršnakoli pisna pogodba in ne da bi o tem obstajal kakršenkoli listinski dokaz. Pri tem izpostavlja, da je šlo za poslovanje med gospodarskimi subjekti v okviru poklicne dejavnosti, kjer se zahteva še večja skrbnost. Te pritožbene očitke pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača. Že sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da ne po nemškem ne po slovenskem pravu pisnost ni pogoj za veljavnost pogodbe o pristopu k dolgu. To pa pomeni, da je pogodba o pristopu k dolgu veljavno sklenjena tudi v ustni obliki. Zato so brezpredmetni očitki, da o tem poslu ne obstaja ne pisna pogodba ne drugi listinski dokazi. Ker tožena stranka v pritožbi ne pove, kaj v okviru dolžne skrbnosti je bilo opuščenega v poslovanju med pravdnima strankama, pritožbeno sodišče na ta pritožbeni očitek ne more odgovoriti. V nadaljevanju tožena stranka smiselno zatrjuje, da je pogodbi o pristopu k dolgu, če že ni sklenjena v pisni obliki, mogoče priznati veljavnost le, če je popolnoma določna in nedvoumna. Če bi bilo temu tako, med pravdnima strankama veljavnost pogodbe najverjetneje sploh ne bi bila sporna. Ker pa temu ni tako, je dejstvo sklenitve pogodbe predmet dokazovanja, izvedeni dokazi pa podvrženi dokazni oceni sodišča.

Zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati provizijo na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu, ne omaje niti dejstvo, da je tožeča stranka tekom postopka spremenila pravno podlago svojega zahtevka. Sprememba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nedopustna, saj je posredno urejena v določbi 3. odstavka 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka je podala trditve in predlagala dokaze, ki utemeljujejo uporabo drugačne pravne podlage, v svoji prvi pripravljalni vlogi, ki jo je vložila pred prvim narokom za glavno obravnavo, torej pravočasno. Zato so brez vsake teže kakršnikoli očitki v tej smeri. Motiv za spremembo pravne podlage pa spričo dejstva, da je tožeča stranka dokazala obstoja pogodbe o pristopu k dolgu, ni pravno relevanten.

V nadaljevanju tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je bila sklenjena pogodba o pristopu k dolgu. S tem v zvezi sodišču prve stopnje očita, da si je dobesedno izmislilo, da je imela tožeča stranka z R. P. več pogovorov na štiri oči. Zatrjuje, da tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 09. 01. 2007 česa takega ni povedal. Izpovedal naj bi le, da je bil pogovor o plačilu s strani I. leta 2002 in torej eden. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da se je z ugotovitvijo, da je šlo za „več pogovorov“, očitno skušalo zavarovati pred neskladjem glede okoliščine, kdaj naj bi bila ustna pogodba o pristopu k dolgu sploh sklenjena. V tem pritožbenem očitku ni nikakršne logike. Dejstvo, da je tožeča stranka izpovedala, da je bil pogovor o plačilu s strani I. v letu 2002, ni v nasprotju s (pravilno) ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je imela tožeča stranka s P. več pogovorov na štiri oči. Pritožbeni očitek je bilo treba kot neutemeljen zavrniti.

Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da se je spustilo celo na področje psihologije, ko je ugotavljalo morebitni „miselni pridržek“. Slednje je pravni institut in ne pojem s področja psihologije, kar je pravno kvalificiranemu pooblaščencu tožene stranke gotovo znano.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je samo ugotavljalo okoliščine v zvezi s postopkom prisilne poravnave nad družbo M., d.o.o., in s tem prekršilo pravilo, da lahko odloča le na podlagi podanih trditev in predlaganih dokazov pravdnih strank ter v mejah postavljenih zahtevkov. To pa ne drži. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil nad družbo M., d.o.o., s sklepom, opr. št. St 91/2001, 16. 11. 2001 začet postopek prisilne poravnave, temelji na trditvah, ki jih je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 08. 05. 2008. Vsa nadaljnja izvajanja sodišča prve stopnje v zvezi s postopkom prisilne poravnave pomenijo dokazno oceno izpovedbe priče R. P. v luči zakonsko določenih pravnih posledic postopka prisilne poravnave in tako ne pomenijo odločanja mimo trditev pravdnih strank, še manj pa odločanja izven meja postavljenega zahtevka.

V zvezi z dokazno oceno v delu, kjer je sodišče prve stopnje izpovedbo R. P. ocenjevalo v luči pravnih posledic začetega postopka prisilne poravnave, tožena stranka sodbi očita nelogičnost. Navaja, da v primeru prisilne poravnave družba posluje dalje in da zato ni jasno, zakaj njen direktor ne bi smel obljubiti, da bo družba nekaj poskušala plačati, pri čemer izpostavlja, da poskus plačila družbe, ki je v postopku prisilne poravnave, ni nekaj nemogočega, in da R. P. ni obljubil, da bo M., d.o.o., dolg poravnal v celoti. Pritožbeno sodišče opozarja, da je izjava priče P., da bo družba M., d.o.o., poskušala poravnati dolg, le ena od izjav priče v postopku, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ocenjevalo verodostojnost celotne njene izpovedbe. Ocenilo je, da pomeni obljuba poskusa plačila, ki ga po zakoniti poti ni mogoče izvesti, zavajanje nasprotne stranke, takšno ravnanje priče pa meče slabo luč na verodostojnost njene siceršnje izpovedbe. Tudi pritožbeno zatrjevanje, da P. ni obljubil, da bo dolg poravnal v celoti, kaže na to, da je se P. kot zakoniti zastopnik družbe M., d.o.o., izmikal plačilu, kar bi tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko vplivalo na oceno verodostojnosti izpovedbe.

Tožena stranka opozarja na dejstvo, da je bila družba I., d.o.o., ustanovljena 25. 07. 2001, kar je v nasprotju z izjavo tožeče stranke, da mu je R. P. rekel, naj počaka, da se rešijo zadeve z ustanovitvijo novega podjetja. Po presoji pritožbenega sodišča to dejstvo na pravilnost dokazne ocene ne vpliva, saj je na tem mestu odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbi tožeče stranke, da je P. tožeči stranki dejal, da je I., d.o.o., torej tožena stranka, tista družba, ki mu bo poravnala dolg. V luči tega dejstva okoliščine glede novoustanovljene družbe, ki naj bi poravnala dolg, niso pravno relevantne.

Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je v zvezi z vsebino nemškega prava napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožena stranka zastopa stališče, da velja glede vsebine tujega prava pravilo o dokaznem bremenu, v skladu s katerim bi morala tožeča stranka, ki se je na dejstvo pristopa k dolgu in s tem povezana določila nemškega prava sklicevala, sama prevesti vprašanja in odgovore v zvezi z vsebino nemškega prava. S tem v zvezi še navaja, da bi moralo sodišče tožečo stranko v smislu določb 104. in 108. člena ZPP pozvati na predložitev prevodov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gradi tožena stranka svoj pritožbeni očitek na napačnem materialnopravnem izhodišču, da velja za vsebino tujega prava pravilo o dokaznem bremenu. Iz 1. odstavka 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) izhaja, da tudi glede vsebine tujega prava velja pravilo iura novit curia (primerjaj tudi Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, stran 70), kar pomeni, da opustitev predložitve prevodov o vsebini tujega prava ne more imeti za posledico zaključka, da stranka vsebine tujega prava ni dokazala. Sicer pa je način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, v domeni sodišča (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 772/2006 z dne 10. 09. 2008). V zvezi s predložitvijo prevodov tožena stranka navaja še, da ji je sodišče s sklepoma z dne 11. 03. 2008 in 24. 12. 2008 naložilo predložitev prevodov, za kar gotovo ni podlage v ZPP. Zaključuje, da to pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker tožena stranka v pritožbi ne pojasni, kako bi zatrjevana kršitev določb ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ni moglo presojati, temveč ga je kot neutemeljenega zavrnilo.

Tožena stranka graja tudi zaključke sodišče prve stopnje v zvezi z zastaranjem. Navaja, da bi moralo sodišče ugotavljati zastaranje terjatve tožeče stranke do tožene stranke in ne zastaranje terjatve tožeče stranke do dolžnika M. To pravno naziranje tožene stranke je zmotno. Vstop tretje osebe v zavezo poleg dolžnika ne vpliva na tek zastaranja terjatve, ki jo ima upnik do dolžnika. V obravnavani zadevi je tožena stranka pristopila k dolgu družbe M., zato zanjo velja enak zastaralni rok kot za glavnega dolžnika, torej M.. Čas, ko je dolgoval samo glavni dolžnik, se prišteje času, ko je poleg glavnega dolžnika dolgoval tudi pristopnik k dolgu. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da plačilo dolžnika M. dne 09. 07. 2002 teka zastaranja ni moglo pretrgati, saj ga ni izvedla tožena stranka. Zaveza pristopnika k dolgu je akcesorna obveznosti glavnega dolžnika do upnika. Zato ima pretrganje zastaranja terjatve glavnega dolžnika učinke tudi v razmerju med upnikom in pristopnikom k dolgu. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da plačilo dne 16. 05. 2003 po pogodbi o prevzemu dolga z dne 14. 05. 2003 ni moglo pretrgati zastaranja, saj ni šlo za plačilo na račun sporne terjatve po sporni ustni pogodbi o pristopu k dolgu, temveč za plačilo iz druge pravne podlage. Bistveno za odločitev o tem, ali je plačilo z dne 16. 05. 2003 pretrgalo zastaranje sporne obveznosti, je, ali je bila s plačilom (delno) poravnana sporna obveznost. Ker je temu tako, je brezpredmetno, na kakšni pravni podlagi je bila ta delna izpolnitev opravljena. V luči teh ugotovitev pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je bila dne 05. 11. 2004 vložena tožba prepozna.

Tožena stranka v pritožbi napada tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je prekinilo izmenjavo vlog in je zadnjo vlogo tožeči stranki vročilo kar s sodbo. Sklicuje se na določbo 5. člena ZPP, po kateri mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena navedba neutemeljena. S to pritožbeno navedbo tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave tožeče stranke, za kar pa po oceni pritožbenega sodišča nima pravnega interesa. Na morebitno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi več po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ni presojalo.

Nenazadnje tožena stranka s pritožbo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njeno zahtevo za izločitev sodnika, ker naj bi bila podana okoliščina, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost. Navaja, da je bila odločitev v zadevi prejudicirana, saj je sodišče že v procesnem sklepu z dne 25. 07. 2007 brez uporabe pogojnika razsodilo, da je šlo za pristop k dolgu, kar je bistveno vprašanje v postopku. To naj bi kazalo na pristranskost sodišča in izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Tožena stranka dodaja, da naj bi na pristranskost sodišča kazala dokazna ocena v sodbi, ki je vedno v škodo toženi stranki. Z navedenimi pritožbenimi stališči pa se ni mogoče strinjati. V spornem procesnem sklepu, s katerim je sodišče pravdnima strankama naložilo, da poskrbita za prevod dopisa v zvezi z vsebino nemškega prava v nemški jezik, je sodišče razkrilo začasno pravno kvalifikacijo spornega razmerja, kar je sicer sestavni del sodnikovega dela, ko ugotavlja možne pravne podlage spornega razmerja. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni šlo za prejudiciranje v zadevi. Sploh pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, da gre za pristop k dolgu, izčrpno obrazložilo v sodbi. Ta obrazložitev pa je bila tudi predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da kršitve, ki jih je navajal pritožnik, niso podane, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožeče stranke in v skladu z Odvetniško tarifo, Zakonom o davku na dodano vrednost in Zakonom o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.500 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 826,20 EUR, in stroške sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 410,00 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo materialnih stroškov, saj jih je tožeča stranka očitno priglasila v dejanski višini, pri tem pa ni izkazala, da bi ji materialni stroški v tej višini tudi nastali. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh od prejema te odločbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.236,20 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.