VSL sodba II Cp 1907/2009

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (2., 4. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugi toženi stranki naložilo, da tožnici izroči osebni avtomobil Renault Clio, Dynamique 1.5 DCI, v roku 15 dni od izdaje sodbe (1. tč.), zavrnilo pa je zahtevek za izročitev osebnega avtomobila proti prvi toženi stranki in zahtevek za plačilo odškodnine v višini 11.684,19 EUR (2. tč.). Tožeči stranki je naložilo, da mora prevzeti in odpeljati osebno vozilo, ki se nahaja pri drugi toženi stranki (3. tč.), zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 7.561,65 EUR pa je zavrnilo (4. tč.). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške (5. tč.). V obrazložitvi je pojasnilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, ker je vtoževana škoda (nemožnost uporabe vozila in izguba vrednosti vozila) nastala izključno zaradi ravnanja tožnice. Tožnica namreč popravljenega vozila kljub pozivom ni želela prevzeti, s čimer je prišla v upniško zamudo in nosi vse posledice take zamude. Prav tako ni utemeljen zahtevek tožene stranke za plačilo stroškov hrambe, saj tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da so ji zaradi hrambe vozila nastali kakršnikoli (potrebni in koristni) stroški.

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, s temu ustrezno odločitvijo o stroških postopka. Meni, da bi sodišče njen zahtevek moralo opredeliti kot zahtevek iz garancije. Sodišče prve stopnje po njenem prepričanju ni upoštevalo, da je bilo med strankama nesporno, da gre za odpravljanje napake v garanciji. Tožena stranka je bila dolžna ravnati v skladu z določbami Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/1998, v nadaljevanju ZVPot), ki določa, da mora proizvajalec oziroma njegov pooblaščeni servis napake odpraviti najkasneje v roku 45 dni od dneva, ko je prejel zahtevo za popravilo. Če tega ne stori v roku, mora potrošniku brezplačno nadomestiti izdelek z novim. Iz dopisa tožene stranke z dne 25. 7. 2003 izhaja, da vozila, ki ga je prejela v popravilo 3. 6. 2003, ni popravila v roku 45 dni. Zato je bila tožnica upravičena zahtevati nov motor. Tudi izpovedi prič je sodišče napačno presodilo. Iz izpovedi priče V. S. izhaja, da v času, ko je prišel tožničin izvenzakonski partner po vozilo, motor še ni bil vgrajen in vozila zato ni bilo mogoče prevzeti. Tožnica meni, da je neutemeljeno sklicevanje sodišča na določbe 487. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/ 2001, v nadaljevanju OZ) in izgubo pravic po preteku 1 leta, saj tožena stranka še danes vozila tožnici ni izročila. Tožnica je zato upravičeno zahteva povračilo škode, ki ji je zaradi ravnanja tožene stranke nastala. Zmotno je po njenem mnenju tudi stališče sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za pogodbo o delu, ker gre za brezplačno popravilo. Druga tožena stranka je namreč plačilo za popravilo prejela s strani prvotožene stranke. Dejstvo, da popravila ni plačala tožnica sama, ne pomeni, da ne gre za pogodbo o delu. Drugotožena stranka odgovarja zaradi kršitve pogodbe o delu, po kateri bi popravilo morala opraviti strokovno, česar pa ni storila. Avtomobila ni popravila v roku 45 dni, ni upoštevala zahteve tožnice, da se zamenja nov motor in vozila tudi ni izročila. Sodišče tudi ni sledilo izpovedi Š., da je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke plačilo (in sicer 30 % popravila), kar izhaja iz delovnega naloga in je zato odločitev sodišča v nasprotju z vsebino predloženih listin. Tudi izpovedi prič T. in V. S., ki jima je sodišče verjelo, so v nasprotju z listinami, poleg tega imata priči interes za izid pravde. Razlogi sodbe so tudi delno v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ni predložila nobene dokumentacije o popravilih iz obdobja, preden je tožnica kupila vozilo, kar izvedencu ni omogočalo ugotovitve o tem, ali je bilo popravilo izvedeno strokovno. Brez obrazložitve je tudi zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se izvedenec zasliši, ker je v mnenju pustil posamezna vprašanja odprta. Sodišče tako ni ugotovilo odločilnega dejstva, ali je bilo treba zamenjati motor z novim. Napačen je zaključek sodišča, da ni v pristojnosti tožeče stranke, da se sama odloči za način popravila pri garanciji, ampak o tem odloča proizvajalec. To je v nasprotju z določbo 20. čl. ZVPot, ki daje kupcu možnost izbire in lahko v garanciji zahteva novo stvar. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo (ni uporabilo določb ZVPot), zaključki sodišča pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti in je storjena bistvena kršitev določb postopka (14. in 15. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999, v nadaljevanju ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo je odgovorila druga tožena stranka in predlaga sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na tožbo.

(4) Zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi (4. in 5. tč. sodbe) se pritožuje druga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožeči stranki naloži plačilo zneska 7.561,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in plačilo pravdnih stroškov, ali podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Kršitev postopka posebej ne opredeli. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da ima le pravico do povrnitve potrebnih in koristnih stroškov v zvezi s hrambo, ne pa pravice do povrnitve 4,17 EUR dnevno, kolikor znaša celodnevno parkiranje na odprtih parkiriščih. V dokaz svojih trditev je predložila cenik javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice, d. o. o.. Meni, da je utemeljenost njenega zahtevka odvisna le od ugotovitve, ali je bila tožnica v upniški zamudi. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnica prišla v zamudo v skladu z 300. čl. OZ, je zahtevku po temelju ugodilo, po višini pa zavrnilo. Višina zahtevka med strankama sploh ni bila sporna, saj tožnica ni imela nobenih ugovorov zoper popravljeni zahtevek po nasprotni tožbi. Sodišče pa tudi ni pozvalo tožene stranke na dopolnitev navedb v okviru materialnega procesnega vodstva. Pritožuje se zoper izrek o stroških. Tožena stranka izročitvi vozila nikoli ni nasprotovala, zato sploh ne bi prišlo do pravde, če bi se tožnica odzvala pozivom tožene stranke in vozilo prevzela. Priglaša pritožbene stroške.

(5) Na pritožbo druge tožene stranke je tožeča stranka odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na tožbo.

(6) Obe pritožbi sta neutemeljeni.

(7) Pritožbi je sicer mogoče pritrditi v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo določb ZVPot. Svojo odločitev je sodišče oprlo na določbe 481. do 487. čl. OZ, vendar pa zaradi tega sodba ni nepravilna. Relevantne določbe OZ in ZVPot se bistveno ne razlikujejo, zato odločitev ne bi bila drugačna. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka izgubila vse pravice iz naslova garancije (vključno z zahtevkom za povrnitev škode), ker je zamudila enoletni rok za sodno uveljavljanje pravic. Tožnica je zamudila tudi dveletni rok za sodno uveljavljanje zahtevka po 37c. čl. ZVPot, saj je bila tožba vložena šele 27. 9. 2005, tožnica pa je odpravo napake zahtevala 3. 6. 2003. Nepravilno je stališče tožnice, da ni prišlo do prekluzije, ker se vozilo še vedno nahaja pri toženi stranki. Rok za sodno uveljavljanje pravic namreč teče od zahteve kupca za popravilo oziroma zamenjavo in ne od izročitve stvari.

(8) Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo iz tega naslova zavreči. Rok po 487. čl. OZ je prekluzivni rok materialnega prava, po poteku katerih stranka izgubi pravico do tožbe. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči. Kljub temu pa pritožbeno sodišče sodbe ni spreminjalo, saj je ugotovilo, da tožničin procesni položaj zaradi tega ni nič slabši od položaja, ko bi tožba bila zavržena (1), poleg tega pa tožnica neutemeljeno zahteva isti znesek tudi glede na druge pravne podlage (glej tč. 10).

(9) Zahtevek tožnice pa ne bi bil utemeljen, tudi če bi ga pravočasno uveljavljala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da način popravila pri garanciji določa proizvajalec in ne kupec in da torej tožnica ni imela pravice zahtevati novega motorja. Drugače kot pri odgovornosti prodajalca za stvarne napake, kupec pri odgovornosti proizvajalca na podlagi garancije nima pravice izbirati med zahtevkom za odpravo napake in zahtevkom za zamenjavo stvari (2). Določbe 1. odst. 481. čl. OZ in 20. čl. ZVPot se v tem pogledu ne razlikujejo. Samo če napaka še vedno ni odpravljena oziroma če ni odpravljena v primernem roku, ki ga določa 1. odst. 20. čl. ZVPot, lahko kupec zahteva, da mu proizvajalec izdelek nadomesti z novim, brezhibnim. Tožnica v pritožbi sicer trdi, da tožena stranka vozila ni popravila v roku 45 dni, zaradi česar je imela pravico zahtevati nov motor. Takšne navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP), poleg tega so v nasprotju s prejšnjimi trditvami tožnice in z ugotovitvami, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka. Tožnica je od vsega začetka zahtevala nov motor, vozila (ki je glede na izpovedi prič bil popravljen kakšen teden potem, ko so ga sprejeli v popravilo) pa ni želela prevzeti, zaradi česar je prišla v zamudo.

(10) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zahtevek ni utemeljen niti na drugih pravnih podlagah (odgovornost prodajalca za stvarne napake stvari, pogodbena in nepogodbena odškodninska odgovornost). Stališče pritožbe, da gre za kršitev podjemne pogodbe, ni pravilno. Med strankama taka pogodba ni bila sklenjena, saj je bilo popravilo za tožnico brezplačno. V zvezi s tem je tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, saj so vse zaslišane priče pojasnile, da plačila od tožnice nikoli niso zahtevali (tudi 30 % stroškov popravila ne), ampak je celotno popravilo krila prva tožena stranka. Pritožbeno sodišče v tako dokazno oceno ne dvomi. Dejstvo, da je bila podjemna pogodba sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko, pa za konkreten spor ni pomembno, saj ne gre za spor med obema toženima strankama. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila napaka pravilno in strokovno odpravljena, zaradi česar ni mogoče govoriti o nedopustnem škodnem ravnanju, ki bi tožnici povzročilo škodo. Zaključki sodišča prve stopnje niso v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki je ta na podlagi razpoložljive dokumentacije ugotovil, da je bila napaka pravilno in strokovno odpravljena in so bili zamenjani vsi deli. Neobstoj dokumentacije, na podlagi katere bi izvedenec lahko ugotovil vzrok napake, pa za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Nasprotja med izvedenimi dokazi in razlogi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče v celoti preizkusiti, zato očitana kršitev postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

(11) Tudi pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni opredelila kakšni stroški in v kakšni višini so ji zaradi hrambe vozila nastali. Samo ugotovitev o zamudi upnika ne zadošča za odločitev o utemeljenosti zahtevka po 301. čl. OZ. Tožena stranka ni dokazala, da so ji zaradi ravnanja tožnice nastali kakšni stroški, temveč je višino svojega zahtevka zgolj pavšalno opredelila s sklicevanjem na cene celodnevnega parkiranja na odprtih parkiriščih. Stroške hrambe bi toženi stranki bilo mogoče priznati samo v primeru, da bi sama izvajala dejavnost skladiščenja oziroma zaračunavala parkiranje na svojih površinah, ne more pa se sklicevati na cenik celodnevnega parkiranja nekega drugega podjetja.

(12) Prav tako ni utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških. Uspeh tožeče in druge tožene stranke je primerljiv, saj z denarnim zahtevkom druga proti drugi nista uspeli, pa tudi obseg nastalih stroškov je primerljiv, saj sta obe imeli kvalificirani pooblaščenki (odvetnici). Zato je na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP pravilna odločitev sodišča, da sami krijeta svoje stroške. Do povrnitve stroškov bi bila upravičena kvečjemu prva tožena stranka, ki pa se ni pritožila.

(13) Na podlagi navedenega in ker sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih (2., 4. in 5. tč. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(14) Odločitev o pritožbenih stroških je vključena v odločitev o pritožbah in temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP.

----------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 561/ 96.

(2) Glej Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 481. čl. OZ, GV Založba Ljubljana, 2004, str. 213.