20. člen ZVPot-UPB2

Pooblaščeni serviser vsa dejanja v zvezi s kupčevim uveljavljanjem pravic iz garancije (ugoditev oziroma zavrnitev kupčeve zahteve za odpravo napak, izvedba popravila) izvaja v imenu proizvajalca. Za morebitno neutemeljeno zavrnitev garancijskega popravila kupcu odgovarja kvečjemu proizvajalec in ne pooblaščeni serviser, ki je izvedbo garancijskega popravila zavrnil v imenu proizvajalca.

V vmesnem času, ki je pretekel med odločitvijo sodišča prve stopnje (17. 3. 2021) in druge stopnje, se je utrdila razlaga, da je nacionalni zakonodajalec določbe Direktive prenesel v ZVPot (ki se uporablja v tej zadevi) na način, da je zagotovil višjo raven varstva potrošnikov tako glede drugega odstavka 4. člena Direktive, ki ni bila prenesena in zato velja razlaga, da se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko opravi tudi, če je ta zapisan v jasnem in razumljivem jeziku kot tudi tega, da so predpostavke iz 24. člena ZVPot določene alternativno. Sodišče pa je v citirani zadevi C-405/21 jasno povedalo, da je takšna nacionalna ureditev, ko je torej določeno, da sta lahko predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežja, ki jih opredeljuje tako prvi odstavek 3. člena Direktive kot tudi razlaga Sodišča v številnih primerih, določeni alternativno, skladna z Direktivo. Sodbe Sodišča imajo praviloma učinek "erga omnes" in "ex tunc". Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo vsebino pojma pojasnilne dolžnosti s sklicevanjem na razlago Sodišča v zadevi Andriciuc. Nanjo se v svojih odločbah sklicuje tako VSRS kot Ustavno sodišče. Sodišče druge stopnje je v istovrstni

Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj. Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ. Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob s

Predčasna zapadlost obveznosti je posledica odstopa od pogodbe in nastopi hkrati z njim, lahko pa nastopi tudi neodvisno od odstopa od pogodbe – na podlagi samega zakona. V zvezi z veljavnostjo odstopa od pogodbe zaradi kršitve (neizpolnitve) nasprotne stranke gre poudariti, da zanj ni nujno, da je kršitelju sploh vročena izjava o odstopu. Pomembno je, da je kršitelju pogodbe postavljen dodatni rok, v katerem lahko izpolni obveznost. Ključnega pomena je torej, ali kršitelj pogodbe prejme dopis, v katerem mu je postavljen rok za izpolnitev obveznosti, in ne, ali mu je (pravilno) vročeno obvestilo o odstopu od pogodbe.

ZVKSES v 18. členu opredeljuje način prodajalčeve izročitve nepremičnine kupcu, v okvir katere sodi tudi izročitev listin oziroma dokumentacije navedene v 2. – 4. točki prvega odstavka omenjenega člena. Že iz tega jasno izhaja, da so do teh listin upravičeni zgolj kupci (kupec). Upravnik (večstanovanjske stavbe) lahko tudi v teh razmerjih nastopa zgolj kot njihov pooblaščenec oziroma zastopnik. Določba drugega odstavka 18. člena ZVKSES pomeni zgolj možnost dano prodajalcu, da svojo obveznost do posameznih kupcev glede listin iz 3. in 4. točke prvega odstavka 18. člena ZVKSES izpolni tako, da jih namesto njim izroči upravniku. Če prodajalec te možnosti ni izkoristil, imajo kupci (kupec) sami pravico zahtevati izročitev te dokumentacije (listin).

Ker so splošni pogoji sestavni del vsake prodajne pogodbe (katere predmet je posamezen del stavbe) in ker njihova vsebina v obravnavani zadevi ne izpolnjuje vseh zahtev iz osmega odstavka 8. člena ZVKSES, bi lahko tožnica „kvečjemu“ osporavala njihovo veljavnost oziroma (posledično veljavnost same) prodajne pogodbe. A česa takega v tem postopku ne uveljavlja. 26. člen ZVKSES ne določa, da kupec, če mu prodajalec bančne garancije ne izroči ob izročitvi stanovanja, izgubi pravico zahtevati takšno garancijo. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica, ker izročitve garancije ni zahtevala ob izročitvi nepremičnine, z zahtevo na izročitev bančne garancije (z dne 5. 2. 2013) oziroma samo tožbo prepozna, zato ni moč pritrditi.

Določbe 4. poglavja ZVPot (garancija za brezhibno delovanje stvari) so kogentne narave, saj pravic, ki po tem zakonu pripadajo potrošniku kot tudi drugim osebam, torej tudi fizičnim osebam, ki opravljajo pridobitno dejavnost na trgu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Kupec ima pravico zahtevati brezplačno nadomestitev okvarjenega izdelka z enakim novim in brezhibnim izdelkom. Vendar pa v primeru, da prodajalec te obveznosti ne izpolni, kupec nima pravice do odškodninskega zahtevka v protivrednosti enake nove brezhibne stvari. Zaradi okvare stvari v garancijskem roku ima kupec zgolj zahtevke iz naslova garancije, saj posebna pravila o garanciji tudi glede zahtevkov izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Nadomestna izpolnitev pa je, po določbah OZ, mogoča zgolj v primeru sporazuma upnika in dolžnika.

Drugače kot pri odgovornosti prodajalca za stvarne napake, kupec pri odgovornosti proizvajalca na podlagi garancije nima pravice izbirati med zahtevkom za odpravo napake in zahtevkom za zamenjavo stvari. Določbe 1. odst. 481. čl. OZ in 20. čl. ZVPot se v tem pogledu ne razlikujejo. Samo če napaka še vedno ni odpravljena oziroma če ni odpravljena v primernem roku, ki ga določa 1. odst. 20. čl. ZVPot, lahko kupec zahteva, da mu proizvajalec izdelek nadomesti z novim, brezhibnim. Rok po 487. čl. OZ je prekluzivni rok materialnega prava, po poteku katerih stranka izgubi pravico do tožbe. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči.