VSL sodba I Cpg 1179/2010

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sta dolžni drugotoženi stranki povrniti 963,90 EUR stroškov odgovora na pritožbo v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbene zahtevke: obeh tožečih strank zoper drugo in tretjetoženo stranko na razvezo Pogodbe o nakupu kave, ki sta jo dne 12. 04. 2001 sklenili družbi T. d.o.o. kot kupec (drugotožeča) in R. d.o.o. kot prodajalec (prvotožena) (I. točka izreka), zahtevek obeh tožečih strank zoper drugo in tretjo toženo stranko na ugotovitev, da je Pogodba o nakupu kave z dne 12. 04. 2001 z dnem 16. 10. 2001 razvezana (II. točka izreka), zahtevek obeh tožečih strank zoper prvo toženo stranko na ugotovitev, da je Pogodba o nakupu kave z dne 12. 04. 2001 z dnem 16. 10. 2001 razvezana (III. točka izreka), primarni zahtevek obeh tožečih strank zoper vse tri tožene stranke na razvezo Poroštvenega sporazuma z dne 26. 04. 2001 in podrejeni zahtevek obeh tožečih strank zoper vse tri tožene stranke na ugotovitev, da je Poroštveni sporazum z dne 26. 04. 2001 z dnem 16. 10. 2001 razvezan (IV. točka izreka) zahtevek obeh tožečih strank zoper prvo toženo stranko na ugotovitev, da je Pogodba o nakupu kave z dne 12. 04. 2001 z dnem 16. 10. 2001 razvezana (V. točka izreka) in zahtevek obeh tožečih strank zoper drugo toženo stranko na plačilo zneska 30.000.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 02. 2002 dalje do plačila (VI. točka izreka). Tožečima strankama je še naložilo povračilo pravdnih stroškov toženih strank (VII. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili tožeči stranki, uveljavljali pa sta vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Na pritožbo je odgovorila le drugotožena stranka, ki je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov glede na obrambo toženih strank (zlasti drugotožene in prvotožene), je odločilno vprašanje, ali je prvotožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost iz Pogodbe o nakupu kave z dne 12. 04. 2001 (v nadaljevanju Pogodba – priloga A 13) torej ali je drugotožeči stranki kot kupcu izročila naročeno kavo in posledično ali je veljaven Poroštveni sporazum z dne 26. 4. 2001, sklenjen med prvotožečo stranko (kot pravnim prednikom tretje tožene stranke), prvotoženo stranko in drugotoženo stranko, s katerim se je R. H. (prvotožeča) kot porok in plačnik zavezal poplačati obveznosti drugotožeče stranke iz pogodbe o nakupu kave prvotoženi oziroma drugotoženi stranki.

6Prvostopenjsko sodišče pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva:

da sta se drugotožeča stranka kot kupec in prvotožena stranka kot prodajalec v Pogodbi dogovorila, da bo prvotožena stranka dobavila kavo na podlagi posameznega naročila drugotožeče stranke, ki bo vseboval vse potrebne podatke za izvršitev prodaje (točka A pogodbe), da bo drugotožeča stranka vsako posamezno dobavo plačala v roku šestdeset dni po datumu izvoznega carinjenja v Sloveniji za posamezno dobavo (točka C pogodbe), in da bo plačala vse stroške prevoza, špediterja in stroške pristojbin, taks in ostalih dajatev v Republiki Črni gori (točka Č pogodbe) in da se dobava kave drugotožeči stranki izvrši franco Luka Koper (točka F pogodbe),

da je drugotožeča stranka prvotoženi stranki izdala dne 08. 05. 2001 naročilo za dobavo kave v vrednosti 120.000,00 USD,

da je zakoniti zastopnik drugotožeče stranke dne 09. 05. 2001 s podpisom primopredajnega zapisnika (priloga B 1) potrdil, da je vzel štiri tovornjake kave v skupni količini 97,2 ton in izjavil, da nima pripomb na kakovost in količino blaga,

da je prvotožena stranka navedeno kavo drugotožeči stranki dobavila skladno z določbo Pogodbe o izročitvenem kraju.

7Pritožnika v pritožbi izpodbijata ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prvotožena stranka izročila naročeno kavo drugotožeči stranki skladno s Pogodbo, glede na pogodbeno določen izročitveni kraj franco Luka Koper, ker menita, da se s tem poslovno razmerje med pogodbenima strankama po tej Pogodbi še ni končalo. V navedeni Pogodbi sta se stranki namreč dogovorili za nadaljnji prevoz, ne sicer izrecno, pač pa izhaja to iz točke Č pogodbe, po kateri se je drugotožeča stranka zavezala prvotoženi stranki plačati tudi prevoz in druge stroške, potrebne za dobavo kave v Črno goro, saj kava dejansko ni bila namenjena v Slovenijo, pač pa v Luki Koper natovorjena na tovornjake in odpeljana v Črno goro. Menita, da je kasnejše poslovno sodelovanje med strankama relevantno za predmetni spor.

8Pritožbeno sodišče s takim pritožbenim razlogovanjem ne soglaša. Po prvem odstavku 71. člena ZOR v situaciji, ko je pogodba sklenjena v posebni obliki velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Veljavni pa so tudi sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič določeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino (drugi odstavek 71. člena ZOR). Pogodbe o nakupu kave glede na njeno vsebino in kljub njeni določbi pod točko Č namreč ni mogoče obravnavati kot takoimenovane zložene pogodbe, ki bi poleg kupoprodajne pogodbe vsebovala še kak drug pravni posel. Iz točke Č, po kateri se je drugotožeča stranka prvotoženi stranki zavezala plačati vse stroške prevoza, špediterja in morebitne stroške javnih pristojbin, taks in ostalih dajatev v Republiki Črni gori, do katerih bi prišlo iz kateregakoli naslova, namreč vloga prvotožene stranke bodisi kot prevoznika, bodisi kot špediterja ni določena, nakazuje pa možnost nadaljnjega poslovnega sodelovanja med pogodbenima strankama. Če je do njega kasneje prišlo (pritožnika v pritožbi govorita o kasnejšem poslovnem razmerju), pa to zagotovo ni stvar Pogodbe o nakupu kave. Takega morebitnega kasnejšega dogovora pa ni mogoče podvreči določbi drugega odstavka 71. člena ZOR o stranskih točkah kupoprodajne pogodbe, saj gre za povsem drug pravni posel. Glede na uveljavljani tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe oziroma ugotovitev, da je pogodba z dnem 16. 10. 2001 razvezana, se je torej prvostopenjsko sodišče pravilno osredotočilo zgolj na vprašanje izpolnitve pogodbene obveznosti prvotožene stranke iz te kupoprodajne Pogodbe. Pri tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na vsebino Pogodbe na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je prvotožena stranka pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost z izročitvijo kave v pogodbeno dogovorjenem kraju Luki Koper, kar je s podpisom primopredajnega zapisnika z dne 09. 05. 2001 potrdil zakoniti zastopnik drugotožeče stranke Ž. B. Pritožbeno sodišče ne sprejema stališča pritožnikov, da je drugotožeča stranka s podpisom primopredajnega zapisnika potrdila le, da je v Luki Koper res tisto blago, ko ga je naročila in da kakovostno in količinsko ustreza naročilu, ni pa blaga prevzela v posest. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, s pogodbo prvotožena stranka ni prevzela drugih obveznosti kot dobavo kave drugotožeči stranki v izročitvenem kraju Luka Koper, kar je tudi storila. S tem, ko in če je drugotožeča stranka prvotoženi stranki po prejemu blaga naročila tudi organizacijo prevoza v Črno goro, je z blagom že razpolagala, saj mora špediter ravnati po navodilih naročnika (prvi odstavek 833. člena ZOR), zato ni sprejemljiva pritožbena trditev, da kave v Luki Koper ni prevzela v posest.

9Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi sicer res ni obrazložilo, zakaj je opustilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika drugotožeče stranke. Kljub temu sodba ni nepreizkusljiva. Pritožnika sama trdita, da je prvostopenjsko sodišče zakonitega zastopnika drugotožeče stranke vabilo na glavno obravnavo neposredno. Ker po prvem odstavku 262. člena ZPP zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, zakoniti zastopnik drugotožeče stranke pa se vabilu ni odzval, sodišče tega dokaza pač ni izvedlo. Pritožnika zato neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očitata neizvedbo dokaza po zaprošenem sodniku v Črni gori preko instituta mednarodne pravne pomoči, sklicujoč se pri tem na Konvencijo o civilnem postopku z dne 01. 03. 1954. Po navedeni konvenciji namreč lahko sodišče ene pogodbenice zaprosi sodišče druge pogodbenice za opravo posameznega sodnega dejanja, ni pa k temu zavezano. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ali bo stranko oziroma njenega zakonitega zastopnika samo zaslišalo neposredno, ali pa se bo ta dokaz izvedel po zaprošenem sodišču, pa je stvar procesnega vodstva spora. Prvostopenjsko sodišče zato ni bilo dolžno slediti predlogu tožečih strank za zaslišanje zakonitega zastopnika drugotožeče stranke po zaprošenem sodniku v Črni gori. Tako se pokaže, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožečima strankama s postopanjem sodišča ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, pač pa dane možnosti z neodzivom zakonitega zastopnika drugotožeče stranke na zaslišanje na glavni obravnavi nista izkoristili.

10Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je prvotožena stranka pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost iz Pogodbe, ni bilo nobenega razloga za razvezo pogodbe, saj je taka razveza po izpolnitvi pogodbe nedopustna (primerjaj 131. člen ZOR). Posledično tudi ni nobenega utemeljenega razloga za razvezo Poroštvenega sporazuma in vračilo prejete kupnine za dobavljeno kavo prvotožeči stranki kot poroku, iz čigar sredstev je bila poplačana drugotožena stranka.

11Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

12Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, morata sami nositi svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta drugotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo 1750 točk, upoštevaje vrednost Odvetniške točke 0,459 EUR in 20% DDV, torej 963,90 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).