VSRS Sklep II Ips 302/2011

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v ponovnem(1) sojenju tožnici prisodilo 24.000 EUR odškodnine z obrestmi zaradi strokovne napake.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in pritožbi stranskega intervenienta ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Tožničino pritožbo (le glede višine) je zavrnilo. Podana naj bi bila kršitev 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 45/08, v nadaljevanju ZPP). Tožnica naj bi ves čas postopka uveljavljala le odgovornost zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Navedbe o strokovni napaki je podala šele v pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2009. Že ob vložitvi tožbe so ji bila znana dejstva, ki se nanašajo na strokovno napako, še posebej glede na dejstvo, da je pred vložitvijo tožbe pridobila različna strokovna mnenja. K tožbi je priložila odpustno pismo, v katerem je navedeno, da je pareza najverjetneje posledica pritiska instrumentov med posegom. Tudi v pred pravdo pridobljenem mnenju je navedeno enako. Presodilo je, da so bila tožnici že ob vložitvi tožbe znana dejstva, ki bi lahko utemeljevala obstoj strokovne napake. Odgovor izvedenca, ki je le ponovil prej navedene ugotovitve, ne predstavlja novega dejstva, ki tožnici pred tem ni moglo biti znano. Toženka in stranski intervenient sta po prejemu izvedenskega mnenja le-temu ugovarjala in kljub dopolnitvi predlagala tudi izvedbo dokaza z novim izvedencem. Izrecno nista uveljavljala, da so navedbe tožnice v zvezi s strokovno napako prepozne, vendar tega niti nista mogla storiti, saj sodišče v zvezi s to novo dejansko podlago ni izvajalo materialnega procesnega vodstva in je šele v sodbi razkrilo svoje dejanske in pravne zaključke, obsodilni del sodbe pa oprlo izključno na omenjeno strokovno napako.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 20/2011 z dne 31.3.2011 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je pravilno stališče sodišča, da so bile tožničine trditve o obstoju strokovne napake kot podlage postavljenega zahtevka podane prepozno in zato neupoštevne, in ali je pravilno stališče sodišča, da kljub kršitvi pojasnilne dolžnosti zahtevek za povrnitev škode na tej podlagi ni utemeljen, ker tožnica ni zatrjevala, da se v primeru poučitve o možnih zapletih ne bi odločila za operacijo, in ker je bila operacija nujna za ohranitev njene nadaljnje fizične aktivnosti.

4Tožnica v reviziji navaja, da je šele po pridobitvi izvedenskega mnenja poslalo jasno, da gre za strokovno napako, da kot laik ni mogla vedeti, da gre za strokovno napako in da je dejansko stanje strokovno zahtevno.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Stranski intervenient v odgovoru na revizijo navaja, da je imela tožnica dovolj informacij, da bi lahko tožila po obeh podlagah.

6Revizija je utemeljena.

7V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Sodišče mora natančno oceniti, ali neka „zapoznela“ navedba pomeni le uveljavljanje nove pravne kvalifikacije (na podlagi že predhodno zatrjevane dejanske podlage), ali pa gre za nova dejstva.(2)

8Tožnica je v tožbi in v pred pravdo pridobljenem izvedenskem mnenju(3), ki ga je šteti kot del njenih navedb, navajala naslednja dejstva o zdravnikovem ravnanju v konkretnem primeru :

dne 15. 5. 2000 je bila operirana pri stranskem intervenientu;

pri operaciji je prišlo do poškodbe ishiagičnega živca, posledica katere je popolna pareza desnega stopala;

okvara je bila verjetno posledica pritiska inštrumenta na živec v kombinaciji s prisotnimi rizičnimi faktorji: spol, revizijska artroplastika, predhodnih šest operacij na istem kolku, podaljšanje desne spodnje ekstremitete v predelu kolka;

operativni poseg je zagotovo povzročil okvaro ishiagičnega živca.

Na prvem (v prvem sojenju) naroku dne 26. 1. 2007 je tožnica predlagala zaslišanje zdravnikov, ki so sodelovali pri operaciji, ker še vedno ni rešeno vprašanje, ali ni šlo morda za strokovno napako. O tem se bo tožnica opredelila na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Na istem naroku je stranki intervenient vložil v spis pripravljalno vlogo, v kateri je podal svoje pravno naziranje, da je prišlo do zapleta in ne strokovne napake. Na prvem naroku nove glavne obravnave (4. 2. 2009) je sodišče postavilo izvedenca ortopeda. Na predlog stranskega intervenienta (l. št. 125) ga je vprašalo za mnenje med drugim o tem, ali je šlo za strokovno napako ali zaplet. Izvedenec prof. dr. V. P. je podal mnenje, da je šlo za strokovno napako. Tožnica je po pridobitvi takšnega mnenja v pripravljalni vlogi (l. št. 155) navedla, da „podaja odgovornost tožene stranke tudi zaradi klasične strokovne napake“. Stranski intervenient je podal novo vprašanje za izvedenca glede strokovne napake (s. 161). Tožena stranka (l. št. 164) je podala svoje nestrinjanje z izvedenčevo oceno, da gre za strokovno napako. Ni jasno, ali je bila tovrstna poškodba odvrnljiva, ali bi jo bilo moč izključiti ob ustrezni skrbnosti. Izvedenec (l. št. 181) je vztrajal tudi v dopolnitvi, da je šlo za strokovno napako. Podrobneje je pojasnil, da če bi bila operacija izvedena z največjo skrbnostjo in po vseh standardih, do te okvare ne bi smelo priti. Da se napaki izognemo, je nujno ustrezno prikazati živec, oceniti tkivo in živec ustrezno zaščititi. Tožnica je sklicujoč se na ugotovitve izvedenca navedla (l. št. 191), da če bi bila operacija izvedena z največjo skrbnostjo in po vseh standardih medicinske doktrine, do te okvare ne bi smelo priti. Stranski intervenient je ugovarjal dopolnitvi izvedenskega mnenja (l. št. 188) in trdil, da ne gre za strokovno napako. Tožena stranka se je pridružila tem navedbam (l. št. 201).

9O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih, in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša. V prvem delu gre za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki je opredeljen v Obligacijskem zakoniku.(4) Njegova vsebina je odvisna od okoliščin konkretnega primera in od izoblikovanih standardov vedenja in ravnanja, ki so tako raznoliki in vsebinsko soodvisni od spreminjajočih se dejanskih okoliščin, da jih v ni mogoče relativno določno opredeliti.(5) V primeru skrbnosti zdravnika se sklicujejo na strokovne, poklicne standarde vedenja in ravnanja, ki so v veljavi na področju medicine. Sodišče s pomočjo izvedenca opredeli vsebino tega pravnega standarda, ugotovi, kaj v konkretnem primeru zahteva sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji, kako bi zdravnik moral ravnati. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera sodišče odloči, ali ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa.

10Po presoji revizijskega sodišča je tožnica pravočasno navedla vsa odločilna dejstva in vse okoliščine konkretnega primera (primerjaj 8. točko obrazložitve zgoraj), na podlagi katerih je sodišče s pomočjo izvedenca opredelilo vsebino pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka. Manjkala je le trditev glede preprečljivosti, da se je bilo tej poškodbi moč izogniti, jo odvrniti. Vendar če bi zahtevali od tožnice, ki ima pomanjkljivo strokovno znanje, da poda trditve tudi o tem, da ona kot laik domneva, da bi bilo poškodbo živca z ustrezno skrbnim ravnanjem možno preprečiti, bi ji naložili pretirano breme substanciranja njenih trditev. Ni mogoče trditi, da bi morala ob skrbnem in odgovornem odnosu do postopka ter ob obzirnosti do toženke trditve glede preprečljivosti uveljaviti že prej, ne pa prvič konkretno šele po pridobitvi izvedenskega mnenja. Ker stranka kot laik ne ve, kaj je bilo vzrok poslabšanja njenega zdravja (zaplet ali strokovna napaka), je v takem primeru dovoljen (informativni(6)) dokaz z izvedencem, ki se je opiral na tožničine substancirane trditve (navedene zgoraj pod točko 8), tožnica pa je šele na njegovi podlagi lahko natančneje navedla tudi trditve v zvezi z vzročno zvezo (da če bi bila operacija izvedena z največjo skrbnostjo in po vseh standardih medicinske doktrine, do te okvare ne bi smelo priti). Vrhovno sodišče je doslej odločalo le v primerih, ko so stranke pravočasno zatrjevale vsa odločilna dejstva, potrebna za presojo odgovornosti zaradi strokovne napake, ne pa tudi dejstev, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti (II Ips 214/2008, II Ips 449/2008, II Ips 88/2009). Strožji pristop pri presoji pravočasnosti trditev v zvezi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti je primernejši, saj stranki ne nalaga prevelikega trditvenega bremena o tem, ali in koliko ji je bilo pojasnjeno, posebno strokovno znanje se ne zahteva, dejstva lahko sama opazi, zazna.

11Glede na že predhodno zatrjevano dejansko podlago je moč navedbo, da „podaja odgovornost tožene stranke tudi zaradi klasične strokovne napake“, razumeti le kot uveljavljanje nove pravne kvalifikacije in ne kot navajanje novih dejstev. Tožnica je že v tožbi navedla vsa pravotvorna (odločilna) dejstva, po pridobitvi izvedenskega mnenja je dopolnila le še trditve glede preprečljivosti. Tožena stranka in stranski intervenient sta lahko prepoznala, na katero konkretno življenjsko dogajanje se tožničine navedbe nanašajo. Njeno ravnanje je bilo v skladu z načelom procesne skrbnosti.(7) Pretirano strogo bi bilo trditi, da je bila tožnica hudo malomarna, ker tega ni zatrjevala že prej. Procesnega položaja toženke nesorazmerno ni otežila niti ni zlorabila svojih pravic v postopku. Zaradi dopolnitve svoje trditvene podlage z dejstvi, ki se nanašajo na okoliščino preprečljivosti, ni nesorazmerno otežila, upočasnila postopka niti ogrozila toženkine pravice do sojenja v razumnem roku. Po drugi strani je treba upoštevati tudi ravnanje tožene in stranskega intervenienta, ki sta se sklicevala na strokovno napako (njen neobstoj), se v tej zvezi opredelila, spraševala izvedenca in zahtevala dopolnitev mnenja. Ob takšnem stanju stvari je mogoče ravnanje tožnice, ki v tožbi ni določno in jasno opredelila (vseh) dejstev v zvezi s strokovno napako (njeno preprečljivostjo), relativizirati, to pa pomeni, da je sodišče druge stopnje ravnalo napak, ko je s sklicevanjem na prekluzijo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

12Ker je revizija utemeljena že zaradi kršitve procesnih pravil o prekluziji, revizijskemu sodišču na drugo vprašanje iz sklepa o dopustitvi revizije ni bilo treba odgovarjati. Ko sodišče presodi, da je podana strokovna napaka, so pravno nepomembne vse okoliščine, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti. Po presoji sodišča prve stopnje ne gre za zaplet, ki bi terjal pojasnilo. Pacient s privolitvijo v nevarnost, ki jo zaradi možnih zapletov poseg zanj lahko pomeni, s tem ne privoli v dejanski nastanek škode zaradi zapleta, ampak gre predvsem za to, da prevzema tveganje za morebitni zaplet (ne pa za napako). Pacientova morebitna privolitev v ravnanja contra legem artis ne more biti pravno veljavna.(8) Tudi če zdravnik pacienta v naprej obvesti o tem, da se morda lahko pripeti strokovna napaka (ker je utrujen, izčrpan, preobremenjen, živčen, odvisen od kakšnih substanc...) to odškodninske odgovornosti zdravstvene ustanove ne izključuje. Zato je v tem primeru tudi morebitna pojasnilna dolžnost brez pomena.

13Opisana kršitev pravila o prekluziji je imela po določbi prvega odstavka 379. člena ZPP za posledico ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ob nesprejemljivosti omenjene pravne razlage 286. člena ZPP je na pritožbeni stopnji ostala nepreizkušena odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojene odškodnine. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): V prvem sojenju (15. 6. 2007) zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je zdravnik s tem, ko je tožnici povedal, da lahko pride do poškodbe živcev, izpolnil svojo pojasnilno dolžnost. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

Op. št. (2): Primerjaj Galič A.,

Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri PF v Ljubljani, 2005.

Op. št. (3): V pred pravdo pridobljenem mnenju je po tožnici angažirani zdravnik menil, da je šlo pri njeni poškodbi za zaplet.

Op. št. (4): Šesti člen OZ določa: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih.

Op. št. (5): Primerjaj Pavčnik M., Teorija prava: prispevek k razumevanju prava , Ljubljana, GV založba, 2007, s. 112-115.

Op. št. (6): O informativnem dokazu primerjaj Dolenc M., O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št. 7, str. 1467.

Op. št. (7): O načelu procesne skrbnosti glej Zobec J., Zloraba procesnih pravic, Podjetje in delo, 2009, št. 7, str. 1369.

Op. št. (8): Primerjaj Deutsch/Spickhoff, Medizinrecht, Arztrecht, Arzneimittelrecht, Medizinproduktrecht und Transfusionsrecht, 6. Auflage, 2008, s. 167, v: Ivanc B., v: Avbelj M. idr., Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev – A, Kranj, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, rob 80, s. 854.