VSRS Sklep G 40/2011

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

Dosedanji potek postopka

1Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) (sedaj Javna agencija Republike Slovenija za varstvo konkurence, v nadaljevanju Agencija) je z uvodoma navedenim sklepom delno zavrgel, delno zavrnil in delno ugodil zahtevi tožeče stranke za vpogled v spis v okviru odločanja v postopku ugotavljanja kršitve 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), voden pod opr. št. 306-14/2009 zoper tožečo stranko. Svojo odločitev o zavrnitvi vpogleda v spis glede spornih dokumentov je v bistvenem utemeljil s sklicevanjem na dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti, upoštevaje sedmi odstavek 18. člena ZPOmK-1. Pri odločitvi o delnem zavrženju zahteve pa se je Urad skliceval na sklep, opr. št. 306-14/2009-88 z dne 17. 5. 2010, s katerim je bilo že odločeno o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za vpogled v sporne dokumente.

2Tožeča stranka je zoper izpodbijani del sklepa začela postopek sodnega varstva po ZPOmK-1 (četrti odstavek 55. člena ZPOmK-1 v zvezi z osmim odstavkom 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), in sicer s tožbo pri Vrhovnem sodišču. Zahtevala je njegovo odpravo s stroškovno posledico. Pri tem je tožeča stranka v bistvenem uveljavljala kršitev pravice do obrambe, saj naj bi ji bila zaradi zavrnitve vpogleda v zaupne dele (verzije) spornih dokumentov onemogočena izjava o očitkih tožene stranke, kot so bili povzeti v Povzetku relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2010 in v Povzetku relevantnih dejstev (dopolnitev) z dne 3. 6. 2011.

3Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Tožeča stranka je svoja pravna naziranja dodatno pojasnila z obrazloženo vlogo (redna št. 9).

5Tožeča stranka je dne 19. 3. 2012 pri Vrhovnem sodišču vložila tožbo zaradi odprave odločbe tožene stranke 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012, s katero je Urad ugotovil, da je tožeča stranka kršila 9. člen ZPOmK-1 in 102. člen PDEU, s tem, ko je od novembra 2008 do julija 2010 z namenom okrepitve oziroma ohranitve svoje tržne moči na pomembnem delu maloprodajnega trga mobilnih telekomunikacijskih storitev ponujala maloprodajni paket A. po nepoštenih prodajnih cenah, zaradi česar je obstajala verjetnost izrinjanja konkurentov s trga, s čimer je zlorabila prevladujoč položaj na maloprodajnem trgu mobilnih telekomunikacijskih storitev.

Nedovoljenost tožbe na odpravo izpodbijane odločbe

6Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 54. člena ZPOmK-1). Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Pri tem pa ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta.(1)

7Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012 postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Postopek nadzora pred Uradom je bil namreč že končan, poleg tega pa je bil zoper končno odločbo tudi začet postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem (voden pod opr. št. G 9/2012). Zatorej spisa niti ni več pri toženi stranki, ki bi bila sicer v primeru odločitve o razveljavitvi izpodbijanega sklepa pristojna za odločanje o pravici do vpogleda v spis in do pregledovanja dokumentov. Iz navedenega tako logično izhaja, da zaradi že izdane končne odločbe Urad niti ne more več sprejeti drugačne odločitve.

8Ker pa (zatrjevano) nezakonito onemogočanje pravice pregledovanja spisa lahko predstavlja kršitev temeljnega načela kontradiktornosti postopka, lahko tožeča stranka pravico do sodnega varstva po že končanem postopku nadzora učinkovito uveljavlja v tožbi zoper (končno) odločbo Urada. Ob tem pa Vrhovno sodišče v zvezi z razlago „pravnega interesa“ iz 36. člena ZUS-1 izrecno poudarja, da tudi morebitna ugoditev predmetni tožbi in posledična razveljavitev izpodbijanega sklepa ne bi pomenila samodejne nezakonitosti končne odločbe iz razloga bistvene kršitve pravil postopka iz 27. člena ZUS-1. Pri presoji očitkov kršitve načela kontradiktornosti in pravice do obrambe bi bilo namreč pomembno, ali je Agencija sporne dokumente tudi uporabila (kot dokaz) v končni odločbi, torej v kontekstu učinkazatrjevanih kršitev na (ne)zakonitost končne odločbe.(2)

9Zato (ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZPOmK-1 in ZUS-1) je Vrhovno sodišče skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo (I. točka izreka), ne da bi vsebinsko odgovarjalo na tožbene navedbe.

10Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrglo, tožeča stranka skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Prim. obrazložitve sklepov Vrhovnega sodišča G 21/2002 z dne 24. 1. 2006, G 4/2005 z dne 11. 9. 2007, G 15/2008 z dne 25. 5. 2010 in G 28/2011 z dne 25. 1. 2012.

Op. št. (2): Prim. tudi 30. točko obrazložitve v zadevi 107/82, Allgemeine Elektrizitäts-Gesellschaft AEG-Telefunken AG proti Komisiji Evropskih skupnosti, Zbirka odločb sodne prakse 1983, str. 3151.