VSRS Sodba in sklep II Ips 744/2008

Revizija zoper sklep se zavrže.

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Tožnica je dolžna tožencem povrniti 400,32 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Dejansko ozadje spora, ki v postopku med pravdnimi strankami ni bilo sporno, je sledeče:

A. K. je bila nacionalizirana stanovanjsko-poslovna stavba v L. na parc. št. ... k. o. ...;

A. K., rojena leta 1879, je umrla leta 1964, nacionalizirana nepremičnina iz prejšnje alineje pa ji je bila vrnjena z delno odločbo o denacionalizaciji Občine Ljubljana – Bežigrad z dne 27. 7. 1993;

o dedovanju tega premoženja je odločilo Okrajno sodišče v Domžalah s sklepom „D“D 222/94 z dne 28. 5. 1996;

ob smrti A. K. je bil njen edini zakoniti dedič vdovec R. K., ki je umrl leta 1983, njegova zakonita dedinja pa je bila hči D. S., rojena leta 1910, ki je umrla 21. 9. 1993 (po izdaji delne odločbe o denacionalizaciji);

zapuščinsko sodišče je za dediče sporne nepremičnine razglasilo tožence kot zakonite dediče D. S.;

D. S. je napravila oporoko v korist tožnice, ki ji je bil sklep o dedovanju spornega premoženja „D“D 222/94 vročen (preko njenih pooblaščencev) 10. 10. 1996.

2Tožnica je 25. 4. 2005 zoper tožence vložila tožbo, s katero je sodišču predlagala, naj (i) ugotovi, da je sama edina dedinja sporne nepremičnine oziroma na njej ustanovljene dedne pravice, ki jo je podedovala D. S., (ii) naj ugotovi, da je sedaj pokojna D. S. dedinja istega premoženja po pokojni A. K. ter naj (iii) tožene stranke zaveže, vsako do višine svojega dednega deleža na sporni nepremičnini, to izročiti v last in posest tožnici ter ji izdati za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo sposobno listino.

3Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo kot zastaran. Presodilo je, da je pretekel enoletni subjektivni rok iz prvega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki je pričel teči prvi dan po vročitvi sklepa o dedovanju „D“D 222/94 tožnici (11. 10. 1996) in je potekel pred vložitvijo tožbe (25. 4. 2005), potekel pa je tudi objektivni desetletni zastaralni rok, določen v 77. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

4Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo potrdilo. Njegovo stališče je, da je treba presojo ugovora zastaranja opreti na določbo 77. člena ZDen, ki dedovanje denacionaliziranega premoženja ureja specialno, vključno z roki za uveljavljanje dedno-pravnih zahtevkov do denacionaliziranega premoženja po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

5Prvostopenjsko sodišče je s sklepom na strani tožene stranke dopustilo stransko intervencijo L. T., ki je sporno nepremičnino kupil od tožencev. Tožnica je tako odločitev izpodbijala, češ da imenovani nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku. Drugostopenjsko sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo.

6Tožnica je vložila revizijo, ki glede obsega izpodbijanja pravnomočne sodbe najprej vsebuje navedbo, da izpodbija sodbo drugostopenjskega sodišča iz vseh revizijskih razlogov iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je v nadaljevanju nadgradila oziroma razširila s trditvijo, da je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabljeno materialno pravo in da so bile zmotno uporabljene določbe ZD in ZDen. Kljub temu v razlogih revizije uveljavlja tudi procesne kršitve ter, še vedno z argumentom pomanjkanja pravnega interesa stranskega intervenienta, izpodbija tudi sklep o stranski intervenciji. Bistvene revizijske trditve so, da bi moralo zapuščinsko sodišče o v denacionalizacijskem postopku vrnjenem premoženju odločiti z dodatnim sklepom o dedovanju in to premoženje „dodeliti“ tožnici, ki je s sklepom o dedovanju I D 1391/93 tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 10. 10. 1994 na podlagi oporoke razglašena za edino dedinjo D. S. Ker tega ni storilo in je v ločenem postopku, v katerem ni imela možnosti sodelovati in ji sklep o dedovanju sploh ni bil vročen, s čemer so bile kršene njene procesne pravice, sporno premoženje dodelilo tožencem, bi moralo pravdno sodišče njen zahtevek obravnavati po določbi 223. člena ZD, ki ureja položaj, ko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič. Njen zahtevek je, meni, utemeljen in ni zastaran. Sodišču druge stopnje očita, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožnice, na primer do tistih, ki se nanašajo na pravno vprašanje zastaranja v dvajsetletnem roku, ki še ni potekel in na vprašanje tožničine dedne pravice in podlage zanjo; tudi sicer sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki so nanjo odgovorili in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj jo zavrne.

8Revizija zoper sklep ni dovoljena.

9Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP stranke lahko vložijo revizijo samo zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o dopustitvi stranske intervencije ni tak sklep, zato je revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča, ki ga je potrdilo, nedovoljena, nedovoljeno revizijo pa revizijsko sodišče zavrže s sklepom, če ni tega storil v mejah svojih pravic (374. člen ZPP) že sodnik sodišča prve stopnje (377. člen ZPP).

10Revizija zoper sodbo je neutemeljena.

11Popolnoma neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi drugostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj se ne bi opredelilo do vseh pritožbenih trditev, na primer o pravilnosti uporabe dvajsetletnega zastaralnega roka in o obstoju tožničine dedne pravice in podlage zanjo ter zato, ker naj sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, po presoji pritožbenega sodišča pa je bil ta ugovor rešen materialnopravno pravilno. Sodišče druge stopnje je razloge o vseh dejstvih, relevantnih za presojo ugovora zastaranja in pravna pravila, po katerih ga je presojalo, izčrpno in povsem razumljivo navedlo; preizkusa z revizijo izpodbijane sodbe ti razlogi v ničemer ne otežujejo.

12Tožnica v reviziji potrdi, da je „pravna in dejanska podlaga tožbenega zahtevka dediščinska tožba, s katero tožeča stranka uveljavlja, naj se ugotovi, da je tožeča stranka dedič, kakor tudi, da se ji izroči podedovano premoženje v last in posest.“ Nadaljuje s trditvijo, da zahtevek ni zastaran in da ne drži zapis v izpodbijani sodbi, naj bi bila dejstva (po razumevanju revizijskega sodišča dejstva, relevantna za presojo ugovora zastaranja) med pravdnimi strankami nesporna; to naj ne bi bilo res, sodišče pa naj bi „povsem napačno povzelo dejansko stanje, na primer o tem, da naj bi bilo predmet dedovanja po pokojni D. S. premoženje, vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, čeprav imenovana sploh ni bila denacionalizacijska upravičenka, da naj bi bil tožnici vročen sklep o dedovanju spornega premoženja, izdan v zapuščinskem postopku po A. K. in da je tožnica za to premoženje in za neupravičene dediče (tožence) izvedela šele leta 2005“ in podobno. Te revizijske trditve so nedovoljene: zaradi izrecne prepovedi, zapisane v tretjem odstavku 370. člena ZPP, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti. Vsak poskus dopolnitve ali korekcije dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, je torej neupošteven.

13Rdeča nit revizijskih trditev, s katerimi tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je njena domnevna pravica do dedovanja denacionaliziranega premoženja, v kateri naj bi bila prikrajšana zaradi nesodelovanja v zapuščinskem postopku, ki je tekel glede tega premoženja po A. K. in ki so ga kot dediči na podlagi zakona pridobili toženci. Poudarja še, da bi morali sodišči njen zahtevek obravnavati, ker v zapuščinskem postopku ni sodelovala, po določbi 223. člena ZD. Tudi glede tega vprašanja tožnici ni mogoče pritrditi. Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je zapuščinski postopek. Izjemoma se dedna pravica lahko uveljavlja tudi v pravdi. Pot pravde pride v poštev praviloma takrat, kadar oseba, ki misli, da ji pripada dedna pravica, te pravice ne more uveljaviti v zapuščinskem postopku. Tožničin primer je prav tak. Pravno sredstvo, s katerim se uveljavlja dedna pravica v pravdi, je dediščinska tožba. Z njo zahteva tožnik kot dedič (torej iz naslova zatrjevane dedne pravice) zapuščino ali njen del ali posamezen predmet iz zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to zapuščinsko premoženje v posesti na temelju svoje dedne pravice in se šteje za dediča. V praksi so najpogostejši primeri, ko je bil toženec s sklepom o dedovanju ugotovljen kot dedič, dejansko pa ni dedič. V pravdi obe pravdni stranki trdita, da jima zapuščina pripada zato, ker imata dedno pravico. Dediščinska tožba je torej pravno sredstvo (s korektivno funkcijo) tudi v primeru iz 223. člena ZD, ko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič ter v primeru iz 224. člena ZD, ko je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali s sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka. Kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, ZD predpisuje roke za zastaranje pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič od posestnika zapuščine v 141. členu ZD, pri čemer ti zastaralni roki ne veljajo, če je za kakšen drug zahtevek predpisan drugačen rok. Pravilno je pojasnilo tudi, da je v 77. členu ZDen predpisan drugačen rok za uveljavljanje pravice do dedovanja premoženja, ki je bilo zapustniku vrnjeno v postopku denacionalizacije: medtem, ko po splošni določbi prvega odstavka 141. člena ZD ta pravica zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke, teče v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja po določbi 77. člena ZDen desetletni objektivni rok od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in ne od dneva uvedbe dedovanja (torej od zapustnikove smrti). Ta rok je pred vložitvijo tožbe pretekel, zato res ni pomembno, ali in kdaj je tožnica prejela sklep o dedovanju spornega premoženja: s potekom desetletnega objektivnega zastaralnega roka je pravico zahtevati izročitev tega premoženja kot dedinja v vsakem primeru izgubila. Njene revizijske trditve se, kolikor se nanašajo na uporabo dvajsetletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 141. člena ZD, po razumevanju revizijskega sodišča nanašajo le na zatrjevane procesne kršitve; materialnopravna presoja pravilnosti uporabe tega roka bi prišla v poštev le v primeru ugotovljene nedobrovernosti tožencev, kar presega tožničino trditveno podlago.

14Revizija je torej v dovoljenem delu neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.