VSRS Sodba II Ips 454/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Drugotoženec je nesporno dne 4.8.1989 na lokalni cesti v naselju, na desnem voznem pasu, zaradi okvare pustil neosvetljeno traktorsko prikolico za gnoj. Vanjo je trčila druga tožnica z avtom, ki je bil last prvega tožnika, njenega očeta. Drugi toženec je imel v času nezgode traktor zavarovan pri prvi toženki, prikolica - trosilka za gnoj, pa ni bila registrirana in tudi ni bila zavarovana. Tožnika sta od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji prvi in drugi toženec dolžna nerazdelno plačati odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je utrpel prvi tožnik, v višini 461.712,00 SIT z zamudnimi obrestmi, in odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela druga tožnica, v višini 2.601.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta druga tožnica in drugi toženec soodgovorna za nastalo škodo in je soodgovornost druge tožnice ocenilo s 30 %, drugega toženca pa s 70 %. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prva toženka in drugi toženec prvemu tožniku in drugi tožnici dolžna plačati 323.198,40 SIT za premoženjsko škodo in 1.134.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo. Kar sta prvi tožnik in druga tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožila prva toženka in drugi toženec. Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti sodbi sodišča druge stopnje je prva toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prva toženka se v reviziji sklicuje na svoje navedbe v pritožbi in poudarja, da med obratovanjem motornega vozila - traktorja in traktorske prikolice za gnoj, ki je bila v času nezgode neosvetljena parkirana ob robu cestišča, ne obstaja vzročna zveza, zato prva toženka ne odgovarja po določilih avtomobilske odgovornosti. Prva toženka dodaja, da je tudi v pogojih zavarovanja avtomobilske odgovornosti določeno, da je z zavarovanjem motornega vozila krita škoda, ki jo povzroči prikolica, vendar samo toliko časa dokler je speta z njim in potem, ko oddvojena od vlečnega vozila učinkuje v funkcionalni povezanosti z njim. Po mnenju prve tožene stranke med ob cesti parkirano prikolico in traktorjem, ki je bil v času nezgode varno spravljen na domu drugega toženca, ni funkcionalne povezanosti. Prva toženka pa tudi meni, da sta sodišči prve in druge stopnje tožnici prisodili previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče bi moralo poleg telesne okvare oškodovanca upoštevati tudi splošno gospodarsko in materialno stanje družbe - države, v kateri se je škodni dogodek pripetil. Odškodnina ne sme pomeniti pridobitve materialnih dobrin čez mejo, ki je potrebno za tolažbo. Prva toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbo Višjega sodišča spremeni tako, da pritožbi prve tožene stranke v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo. Revizija ni utemeljena. Prva tožnica v reviziji ni uveljavljala bistvenih kršitev določb ZPP. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da je drugi toženec dne 4.8.1989 na lokalni cesti v naselju, na desnem voznem pasu zaradi okvare pustil neosvetljeno traktorsko prikolico za gnoj, tako da je zavzemala vsaj en meter sicer 5.5 m širokega vozišča (3. stran sodbe sodišča 1. stopnje) in je stala z levimi kolesi na cestišču, z desnimi pa na bankini (1. list sodbe sodišča druge stopnje), - da prikolica ni imela odsevnikov in da drugi toženec prikolice ni označil z varnostnim trikotnikom, - da je okoli 21. ure druga tožnica z vozilom, ki je bil last prvega tožnika, trčila na svojem voznem pasu v traktorsko prikolico (1. stran sodbe sodišča druge stopnje), - da je druga tožnica neposredno pred nezgodo vozila s hitrostjo okrog 50 km/h in z zasenčenimi lučmi, - da je zagledala prikolico šele na razdalji desetih metrov in da jo je nasproti vozeče vozilo zaslepilo, - da druga tožnica ne obvlada tehnike gledanja pri nočni vožnji in da bi lahko prikolico opazila pri razdalji 30 metrov, - da je bil drugi toženec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa iz člena 251/III-I Kazenskega zakona Republike Slovenije. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi odločili, da je druga tožnica kršila določbo 45/I člena ZTVCP, drugi toženec pa je kršil določilo 92. člena ZTVCP v zvezi s členom 88. ZTVCP. Škodni dogodek je nastal 4.8.1989, torej je treba za presojo obveznosti zavarovalnice uporabiti določbe Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976 (Ur.l. SFRJ, št. 24/76, v nadaljevanju ZTSPOZ). ZTSPOZ v 1. odstavku 51. člena določa, da se mora uporabnik oziroma lastnik motornega in priklopnega vozila (v nadaljnem besedilu motorno vozilo) zavarovati proti odgovornosti za škodo zaradi smrti, poškodbe telesa ali zdravja ali zaradi uničenja oziroma poškodovanja stvari, ki jo povzroči drugim pri rabi motornega vozila, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je prevzel za prevoz. Prejšnji zakon iz leta 1969 se je pri opredelitvi pojma motornega vozila skliceval na predpise o registraciji motornih vozil. ZTSPOZ pa v 2. odstavku 51. člena sam opredeljuje pojem motornega vozila. Po tej določbi so z motornim vozilom mišljena vozila na motorni pogon, razen tirnih vozil, ki so namenjena za prevoz oseb in stvari po cestah ali rabijo za vleko priklopnih vozil, namenjenih za prevoz oseb in stvari po cestah, registrirani kmetijski traktorji in druga registrirana delovna vozila na motorni pogon ter motorna kolesa. V 54. členu pa ZTSPOZ določa, da je zavarovalna skupnost, pri kateri se je zavaroval lastnik motornega vozila, dolžna povrniti škodo, ki jo je uporabnik oziroma lastnik ali voznik motornega vozila dolžan povrniti na podlagi pravnih pravil o odgovornosti ZARADI RABE motornega vozila. Zakon torej ne določa nobenih omejitev: zavarovanje obsega vso škodo, ki jo je obratovalec dolžan povrniti po pravilih o odgovornosti zaradi rabe motornega vozila. ZOR izhaja iz stališča, da je motorno vozilo nevarna stvar in je zato njegov imetnik odgovoren po objektivnem načelu za škode, ki jih povzroči tretjim. V tem primeru torej ni odgovoren le, ko je po odškodninskem pravu objektivna odgovornost izključena. Kadar pa sta v nesreči udeležena dva imetnika nevarnih stvari, dva objektivno odgovorna subjekta, je njuna objektivna odgovornost izključena in na njeno mesto stopi krivdna odgovornost, kadar pa ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, če pravičnost ne zahteva kaj drugega (178. člen ZOR). Predpogoj za to, da sploh lahko uporabimo pravila o odškodninski odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo motorna vozila, pa je, da gre v konkretnem primeru za rabo motornega vozila. Kajti zavarovalnica je dolžna povrniti škodo le, kadar škoda nastane zaradi rabe motornega vozila. Oškodovanec mora torej dokazati, da je bila prikolica, ki je povzročila škodo, tako povezana z motornim vozilom, da je mogoče šteti, da je škodo povzročilo motorno vozilo. Šele, ko tožeča stranka dokaže, da je šlo za rabo motornega vozila, pride v poštev uporaba pravila o odgovornosti po načelu vzročnosti ali uporaba pravila o krivdni odgovornosti. Tako v teoriji kot v slovenski in tuji sodni praksi je sporno, kdaj je mogoče škodo, ki jo povzroči prikolica, pripisati motornemu vozilu. Sodna praksa se je že izrekla o tem, da prikolica kot priključeno vozilo, ko jo vleče traktor, predstavlja s traktorjem enotno motorno vozilo (VSH Rev 622/83, 10.5.1983). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tudi odločilo, da odgovarja zavarovalna organizacija po določbah zakona o obveznem zavarovanju tudi za škodo, povzročeno po priključnem vozilu, ki se med vožnjo odpne od matičnega vozila (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. II/1973). Nobenega dvoma ni, da je z zavarovanjem motornega vozila krita škoda, ki jo povzroči prikolica, dokler je speta z motornim vozilom in potem, ko oddvojena od motornega vozila, učinkuje v funkcionalni povezanosti z njim. Vprašanje pa je, ali je z zavarovanjem traktorja krita tudi škoda, ki jo je povzročila prikolica, ko je bila odklopljena od vozila. Hrvaško Vrhovno sodišče je odločilo, da obvezno zavarovanje proti odgovornosti za škode, povzročene tretjim osebam, zajema tudi škode z uporabo prikolice motornega vozila. Pri tem ni odločilno, da je bila v trenutku nastanka škodnega dogodka prikolica samo za kratek čas (dokler je ne razložijo) odklopljena od motornega vozila, glede na to, da je treba po 2. odstavku 15. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu šteti, da je tudi takrat motorno vozilo skupaj s prikolico v rabi (Pregled VSH, št. 6/74, str. 22). V odločbi iz leta 1973 pa je hrvaško Vrhovno sodišče zapisalo, da je tudi škoda, ki jo povzroči parkirano priklopno vozilo, ločeno od vozila, krita z zavarovanjem iz odgovornosti za škodo, povzročene drugim osebam, če je škoda nastala pri uporabi priklopnega vozila. Šteje se, da je bilo priklopno vozilo v smislu 2. odstavka 15. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu v uporabi, ko ga je voznik začasno pustil na cesti, da bi poiskal nekoga, ki bi popravil, kar se je na njem pokvarilo med vožnjo (Pregled VSH 1974, str.74). Šteti je, da je vozilo v rabi tisti čas, ko vozi in tisti čas, ko med vožnjo stoji na cesti. Iz samega namena obveznega zavarovanja izhaja, naj se z zavarovanjem v čim večjem obsegu krijejo škode, ki nastanejo z uporabo motornega vozila (P.Ž.Šulajić, Pravo osiguranja, 2.izd., Beograd 1980, str. 393). Tako je treba šteti, naj se iz obveznega zavarovanja motornega vozila krijejo tudi škode, ki nastanejo zaradi nevarnega položaja, ki zaradi obratovanja motornega vozila nastane na cesti, oziroma v prometu. Nedvomno prikolica, ki stoji delno na cestišču, ustvarja prometno nevaren položaj. Vendar je treba v posamičnem primeru oceniti, ali je prikolica ostala na cesti zaradi obratovanja traktorja ali pa izključno zaradi napake voznika. Stojan Cigoj poudarja, da ni dovolj, da bi se zaradi lege vozila, ki izvira samo iz voznikove napake, že določila objektivna odgovornost. Navaja, da se na primer parkirani tovornjak, katerega motor ne dela, ne šteje za nevarno stvar in je za škodo, ki nastane zaradi nepravilnega parkiranja, njegov lastnik odgovoren po načelu krivde. Vendar to velja samo, če nepravilno parkiranje ne pomeni nevarnosti na cesti, ki je nastala iz obratovanja. Pač pa je vozilo v obratovanju, če je zaradi svojih funkcionalnih napak obtičalo na cesti in je zato tamkaj nevarno za druga vozila (S.Cigoj, Avtomobilist, Ljubljana 1982, str.38). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je voznik traktorja s traktorsko prikolico za gnoj, med vožnjo po cesti, zaradi okvare prikolice, pustil prikolico na cesti. Revizijski senat je odločil, da prikolica, ki jo je vleklo motorno vozilo, in ki ostane na cesti zaradi okvare (motornega vozila ali prikolice) pomeni nevarnost na cesti, ki je nastala iz rabe motornega vozila. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je ugotovljena škoda krita z obveznim zavarovanjem traktorja. Prva tožena stranka v reviziji sicer opozarja na pogoje zavarovanja avtomobilske odgovornosti, vendar zavarovalnih pogojev sodišču ni predložila. Splošni in posebni zavarovalni pogoji so sestavni del pogodbe o zavarovanju. Po 368. členu ZPP revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Zaradi avtonomije volje strank pri urejanju medsebojnih razmerij, ni mogoče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo pogodbenega materialnega prava, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Pa tudi, če bi prva tožena stranka sodišču predložila pogodbeno pravo, revizijski senat opozarja, da so predpisi o obveznih zavarovanjih v prometu kogentne narave. Kadar so pravila zavarovalnih pogojev v nasprotju s kogentnimi zakonskimi predpisi, se tako uporabi zakonski predpis. Revizijski senat je tudi preveril, ali sta sodišči prve in druge stopnje z vidika ugotovljene stopnje in trajanja strahu, telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi skaženosti, upoštevajoč določbi 200. in 203. člena ZOR, odmerili pravično odškodnino. Ocenil je, da je sodišče prve stopnje upoštevajoč ugotovitve izvedenca, s katerimi sta se strinjali tudi pravdni stranki, tožnici prisodilo pravično odškodnino. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo okoliščine, ki imajo pomen za obseg bolečin, težav, povečanih naporov in drugih psihičnih bolečin, ki jih je in bo oškodovanka trpela zaradi poškodbe telesa oziroma zdravja v svojem konkretnem življenju in delovnih pogojih, prav tako pa tudi trajanje človekovega življenja in psihičnih bolečin. Sodišče je pri odločanju spoštovalo 2. odstavek 200. člena ZOR, ki določa, da sodišče pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Revizijski senat pa je pri odločanju o tem, ali je sodišče pravilno uporabilo določbi 200. in 203. člena ZOR, upošteval tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanje. Ugotovil je, da dosojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, ki jih je sodišče dosodilo v zadoščenje pri poškodbah, ki so povzročile telesne, duševne bolečine in strah podobne stopnje in primerljivega trajanja. Revizijski senat je ugotovil, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnil kot neutemeljeno.