VSRS Sklep X Ips 18/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper z dne 26. 8. 2009. Z navedenim gradbenim dovoljenjem je prvostopenjski upravni organ dovolil investitorju A., d. o. o., (stranki z interesom) gradnjo stanovanjskega objekta - dvojčka na tam navedenem zemljišču pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je z odločbo z dne 25 2. 2010 zavrnila pritožbo revidentke zoper navedeno gradbeno dovoljenje.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 gre za takšno vprašanje le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

7Revidentka kot pomembno pravno vprašanje zastavlja vprašanje, ali se lahko uporabi določba devetega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, po kateri plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, tudi za primere, ko organ lokalne skupnosti zavrne odmero komunalnega prispevka iz razloga, ker meni, da zemljišče investitorja ni komunalno opremljeno.

8Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je odgovor nanj mogoč že z branjem določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt).

9Iz določbe prvega odstavka 66. člena ZGO-1 jasno izhaja, da sta plačilo komunalnega prispevka in minimalna komunalna oskrba (opremljenost) dva različna pogoja, ki jih pred izdajo gradbenega dovoljenja preveri upravni organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 66. člena ZGO-1, ki določata, da minimalna komunalna oskrba stanovanjske stavbe vključuje oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste in da se v primerih, ko se ta oskrba zagotavlja s priključitvijo objekta na omrežje javne infrastrukture, kot dokaz za to oskrbo šteje soglasje o priključitvi oziroma pogodba o opremljanju oziroma dokaz, da so komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture vključeni v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto, je pristojnemu upravnemu organu pred izdajo gradbenega dovoljenja omogočena presoja izpolnjevanja pogoja minimalne komunalne opremljenosti. Presoja minimalne komunalne opremljenosti torej glede na jasne zakonske določbe ni pogojena oziroma odvisna od vsebine odločbe o plačilu komunalnega prispevka. Prav tako jasne in nedvoumne pa so tudi določbe ZPNačrt, ki urejajo odmero komunalnega prispevka. Iz določb ZPNačrt jasno in nedvoumno izhaja, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Nadalje, da se komunalni prispevek odmeri za posamezno vrsto že obstoječe komunalne opreme in tudi za vso predvideno novo komunalno opremo (drugi odstavek 76. člena in tretji odstavek 79. člena ZPNačrt) ter da mora pristojni organ občinske uprave za potrebe gradnje odmeriti komunalni prispevek (za obstoječo ali za predvideno komunalno opremo ali za obe) v roku 15 dni (šesti dostavek 79. člena ZPNačrt). Če komunalni prispevek za potrebe gradnje ni odmerjen v roku 15 dni, njegovo plačilo ni več pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (deveti odstavek 79. člena ZPNačrt). Iz citiranih zakonskih določb ZGO-1 in ZPNačrt tako jasno izhaja, da sta pogoj plačila komunalnega prispevka in pogoj minimalne komunalne opremljenosti dve samostojni in drugo od drugega neodvisni vprašanji, ki jih pred izdajo gradbenega dovoljenja preveri gradbeni upravni organ in da plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, če komunalni prispevek za potrebe gradnje ni odmerjen v zakonskem roku. Zato izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).