VSRS Sodba II Ips 361/2006

Revizija se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za parceli št. 1056/2 in 1056/3 k.o. ... v višini 13.629.840 SIT (sedaj 56.876,31 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila in mu povrniti odmerjene stroške pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo toženka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov, podrejeno sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Trdi, da vpis ustrezne vknjižbe v zemljiško knjigo ni v ničemer spremenil dejanskega lastniškega stanja, ker je to stanje nastalo že pred 30 leti. Iz dokazov je razvidno, da sta bili parceli kupljeni za gradnjo železniške infrastrukture in da je bil z vsem seznanjen pravni prednik tožnika, ki je v zemljiški knjigi ostal vpisan kot lastnik. Pravni prednik tožnika je za sporni parceli prejel odškodnino, vendar toženka ne more po več kot 30-letih pridobiti dokaza o tem. Tudi tožnik je vedel, da so na spornih parcelah zgrajeni tiri, še preden je sporno zemljišče kupil v zapuščinskem postopku. Nakup železniške infrastrukture kot grajenega javnega dobra pa je bil po vseh prejšnjih predpisih ničen. Tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo velja le za dobroverne, ne more pa se nanj sklicevati tožnik v zvezi z zemljiščem, na katerem so zgrajeni železniški tiri. Trdi, da sta sodišči napačno uporabili 38. člen ZZelP. Čeprav je tožnik zatrjeval, da je pridobil pravico zahtevati odškodnino na podlagi ZZelP, je tožbo vložil po preteku treh let od uveljavitve tega zakona. Poleg tega je odškodnino za parc. št. 1056/2 zahteval šele s spremembo tožbe 16.1.2004. Ker vpis javnega dobrega v zemljiško knjigo po skrajšanem postopku pomeni le ureditev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, škoda tožniku ni nastala šele z zemljiškoknjižnimi vpisi. Zastaralni rok za odvzete nepremičnine je začel teči z njihovim odvzemom pravnemu predniku tožnika leta 1965. Razlaga nižjih sodišč o začetku teka zastaralnega roka je zaradi pravne varnosti nedopustna in v nasprotju z odločitvijo v zadevi II Ips 113/2004. Stališče toženke o začetku teka zastaranja utemeljujejo tudi roki, določeni za hrambo dokumentacije, zaradi katerih pogodbe o nakupu in plačilu odškodnine toženki ni uspelo pridobiti. Revizija prvostopenjskemu sodišču očita, da ni izvedlo dokaza s pribavo pogodb iz arhiva Zavoda za industrijo ... in Arhiva RS, kjer se hrani dokumentacija investitorja "S." in da zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo. Poudarja, da okoliščina, da ni prišlo do vknjižbe pravice na toženko, ne pomeni, da ni prenehala lastninska pravica pravnega prednika tožnika. Nepremičnine so bile uporabljene za gradnjo železniške infrastrukture in so prešle v družbeno lastnino. Po prvem odstavku 286. člena Zakona o združenem delu se je lahko zahtevala vrnitev nepremičnine, ki je postala družbeno sredstvo celo brez pravne podlage, samo v 5 letih od dneva, ko se je za to zvedelo, najpozneje pa v 10 letih. Zato meni, da je sodišče v zvezi z ugovorom zastaranja napačno uporabilo materialno pravo, tako določbe ZOR kot določbe Zakona o zastaranju terjatev. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta svojo odločitev oprli na 38. člen ZZelP (Zakona o železniškem prometu, Uradni list RS, št. 92/99 in nasl.). Ta pravna podlaga je še pred izdajo prvostopenjske sodbe odpadla, ker je bil 38. člen ZZelP z odločbo ustavnega sodišča U-I-316/04 z dne 3.3.2005 razveljavljen. Kljub temu je odločitev nižjih sodišč pravilna, ker je tožnikov zahtevek utemeljen tudi po splošnih pravilih odškodninskega prava (prim. odločbo ustavnega sodišča U-I-95/06 z dne 26.10.2006). Odškodninska odgovornost države je urejena v 26. členu ustave in na zakonski ravni izpeljana z odškodninskopravnimi določbami OZ (Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.). Ustava v 26. členu vzpostavlja odškodninsko odgovornost države tudi v primeru, ko je škoda povzročena zaradi zakonodajne protipravnosti (prim. sodbo II Ips 344/2004 z dne 12.10.2005). Ta je podana zlasti takrat, ko je neskladnost zakonske določbe z ustavo ugotovilo ustavno sodišče. Tudi glede določbe 38. člena ZZelP je ustavno sodišče presodilo, da je v neskladju z ustavo. V odločbi U-I-316/04 z dne 3.3.2005 je pojasnilo, da urejanje zemljiškoknjižnega stanja na podlagi 38. člena ZZelP pomeni način odvzema lastninske pravice posamezniku ter pridobitev lastninske pravice države na odvzetih zemljiščih in da 69. člen ustave ne dopušča, da bi zakon imel take neposredne razlastitvene učinke. Ker sta sporni nepremičnini postali last toženke z zemljiškoknjižnimi vpisi po 38. členu ZZelP, je tožniku nastala škoda na protipraven način. Podane pa so tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti toženke - obstoj tožnikove premoženjske škode, vzročne zveze med njo in ravnanjem organov toženke ter domnevana krivdna odgovornost toženke (prvi odstavek 131. člena OZ).

Toženka zmotno zaključuje, da vpisi v zemljiško knjigo v letih 2002 in 2003 niso v ničemer spremenili lastniškega stanja. Tudi če so bile nepremičnine odvzete že pred gradnjo železniške infrastrukture in so že tedaj postale družbena lastnina, kot trdi revizija, ta okoliščina odločitve v tej zadevi ne bi spremenila. Sporne nepremičnine so ne glede na predhodno lastniško stanje v letu 1995 postale tožnikova last in bile z zemljiškoknjižnimi vpisi, opravljenimi na podlagi 38. člena ZZelP v letih 2002 in 2003, odvzete tožniku. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik sporne nepremičnine kot del zaščitene kmetije kupil od dedičev v zapuščinskem postopku, ki je tekel pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D 1262/85 po pokojni R. F. Ker nihče od njenih dedičev ni izpolnjeval pogojev za prevzemnika zaščitene kmetije, je zapuščinsko sodišče na podlagi 6. člena ZDKZ (Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), Uradni list SRS, št. 26/73 in nasl.) s pomočjo Občine ... za prevzemnika kmetije našlo tožnika. S sklepom o dedovanju opr. št. II D 1262/85 z dne 12.12.1994, ki je postal pravnomočen 12.4.1995, je bil tožnik razglašen za prevzemnika kmetije in s tem tudi za prevzemnika parc. št. 1056/2 in 1056/3 k.o. ... Na podlagi tega sklepa o dedovanju je bil tožnik tudi vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin. Sklep o dedovanju je praviloma deklaratorna odločba, ki ne ustvarja pravic ali obveznosti za dediče in druge udeležence zapuščinskega postopka. Vendar pa je določitev prevzemnika po 6. členu ZDKZ v sklepu o dedovanju konstitutivne narave. Prevzemnik zaščitene kmetije iz 6. člena ZDKZ ni dedič, zato ne pridobi kmetije s smrtjo zapustnika na podlagi dedovanja, ampak na podlagi sklepa, s katerim sodišče ugotovi pravice dedičev, ki ne izpolnjujejo pogojev za dedovanje kmetije (prvi odstavek 8. člena ZDKZ). Tak prevzemnik postane lastnik stvari, ki spadajo v zapuščino, na podlagi sodnega sklepa (prim. Slavko Kocjan, Dedovanje kmetijskih zemljišč in kmetij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1973, str. 49, 54, 55; dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, str. 219). Pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi sodne odločbe (drugi odstavek 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl.) pa gre za izvirni način pridobitve stvarne pravice, za katerega ni potrebno soglasje odsvojitelja. Tako pridobljena lastninska pravica ni v ničemer vezana na morebitne omejitve, ki so bremenile lastninsko pravico prejšnjega lastnika (dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 220). Ker tožnik lastninske pravice na spornih nepremičninah ni pridobil na pravnoposlovni način, so neutemeljene revizijske trditve, da je bil nakup teh nepremičnin ničen. Revizija tudi neutemeljeno zatrjuje, da se tožnik zaradi nedobrovernosti ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj ni postal lastnik z vpisom v zemljiško knjigo, ampak na podlagi sodne odločbe. Okoliščina, da je bila v času, ko je postal lastnik spornih parcel, na njih že zgrajena železniška infrastruktura, bi lahko vplivala le na njihovo vrednost oziroma na višino škode, ki je tožniku nastala z odvzemom nepremičnin. Vendar trditev v tej smeri toženka niti v reviziji niti v postopku na nižjih stopnjah ni podala in zato okoliščin, ki bi zaradi tega utemeljevali prisojo nižje odškodnine, sodišči nista ugotavljali. Ob zaključku, da je tožnik postal lastnik spornih nepremičnin na izviren način v letu 1995, je nepomembno, ali so pred gradnjo železniške infrastrukture lastniki nepremičnin za njih prejeli odškodnino. Zato niso utemeljeni revizijski očitki, da prvostopenjsko sodišče za ugotovitev tega dejstva ni izvedlo dokaza s pribavo kupnih pogodb iz arhivov.

Revizija tudi neutemeljeno očita nižjima sodiščema zmotno uporabo materialnega prava pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja. Tožniku sporni nepremičnini nista bili odvzeti na podlagi 9. člena ZZelP že z uveljavitvijo ZZelP 27.11.1999, ampak z vpisi v zemljiško knjigo, opravljenimi v letih 2002 in 2003. Da je do prenosa lastninske pravice po ZZelP prišlo šele z zemljiškoknjižnimi vpisi po 38. členu ZZelP, je presodilo tudi ustavno sodišče v odločbi U-I-316/04. Nedopustne razlastitvene učinke je po presoji ustavnega sodišča imela določba 38. člena ZZelP, katero je zato razveljavilo in ne določba 9. člena ZZelP. Pritožbeno sodišče je zato pravilno zaključilo, da je tožniku nastala škoda s pravnomočnostjo zemljiškoknjižnih sklepov, izdanih 29.4.2002 in 21.11.2003 in da je njegov zahtevek iz 28.5.2003 vložene tožbe in iz sprememb tožbe z dne 16.1.2004 in 14.4.2005, uveljavljan v okviru triletnega subjektivnega zastaralnega roka (prvi odstavek 336. člena in prvi odstavek 352. člena OZ), tako da ni zastaran.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3) toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.