VSRS Sodba XI Ips 44415/2010-868 (XI Ips 68/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
obrazložitev :
A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 44415/2010 z dne 23. 6. 2010 obdolžencu za dva meseca podaljšal pripor, odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 44415/2010 z dne 1. 6. 2010 iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče je po predlogu okrožne državne tožilke iz Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala za podaljšanje pripora sklenilo, da se pripor zoper obdolženca iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljša še za tri mesece.

2. Zoper zgoraj navedeni sklep Vrhovnega sodišča je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma mu podrejeno določi ukrep hišnega pripora.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da ni utemeljena. Zahteva se ukvarja predvsem z utemeljevanjem, da ni podan utemeljen sum, češ da so podatki, ki so jih zbrali tuji preiskovalni organi, premalo konkretni, s čimer pa uveljavlja le nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar izjave nista podala.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu (strani 2, 3 in 4) izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Navaja, da tožilstvo ni ponudilo nobenega dokaza, da je obdolženi v Republiki Italiji deloval kot varuh in izročitelj prepovedane droge kokain in tudi kot prevzemnik denarja. Opozarja, da sodišče še ni predložilo ugotovitev italijanskih varnostnih organov, na katere se sklicujejo. Dokazi, pridobljeni v hišni preiskavi pri obdolžencu, ne potrjujejo navedb, da naj bi razpolagal z dragimi avtomobili, jahtami in stanovanji. Zgolj dejstvo, da naj bi obdolženec uporabljal več telefonskih številk ter da naj bi kontaktiral z nekaterimi soobdolženci, pri čemer kontakti z njimi niti niso izkazani, ne zadostuje za obstoj utemeljenega suma. Navedba, da je D. T. za pridobitev kurirjev zadolžil ravno A. S., nima nobene podlage in gre za povsem izmišljeno in skonstruirano zgodbo policije in tožilstva. Izpodbijani sklep o podaljšanju pripora ni navedel nobenega konkretnega dokaza, ki bi potrjeval obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec član hudodelske združbe.

7. Vrhovno sodišče se v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora glede obstoja utemeljenega suma sklicuje na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave III Kpr 44415/2010 z dne 2. 7. 2010 ter ocenjuje, da v dosedanjem postopku zbrani podatki še vedno kažejo na to, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je ob oceni, da gre za nespremenjene okoliščine glede obstoja utemeljenega suma, dopustno sklicevanje na pravnomočen sklep o preiskavi (zadeve I Ips 183/1999, I Ips 63/2001 in druge). Navedbe zahteve, s katerimi zagovornik poskuša izpodbiti obstoj utemeljenega suma, pomenijo le drugačno presojo do sedaj zbranega dokaznega gradiva, kar je nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik v zahtevi ne zatrjuje dejstev in ne navaja dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je utemeljenost suma, ugotovljenega v sklepu o uvedbi preiskave, v tolikšni meri omajana, da ni več zakonske podlage za pripor, pač pa zgolj izraža svoje nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča, zato z ugovori, ki merijo na neobstoj utemeljenega suma, ne more uspeti.

8. Okoliščine, ki izhajajo iz sklepa Vrhovnega sodišča in utemeljujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti, so visoka zagrožena kazen, dejstvo, da ima obdolženec kot član hudodelske združbe stike s tujino (z drugimi člani hudodelske združbe, poleg tega pa ima sorodnike v BiH) ter dejstvo, da razpolaga z denarnimi sredstvi, do katerih naj bi prišel z izvrševanjem kaznivih dejanj, kar vse bi mu lahko omogočilo nastanitev in življenje v tujini ter izognitev kazenskemu postopku. Vrhovno sodišče je že v izpodbijanem sklepu upoštevalo tudi okoliščine, ki jih zagovornik navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti in sicer da ima obdolženi v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, da ima tu družino, ter da je pred kratkim dobil otroka, vendar je presodilo, da te ne morejo izpodbiti obstoja pripornega razloga begosumnosti, saj bi lahko glede na finančna sredstva, s katerimi razpolaga, za družino poskrbel tudi iz tujine.

9. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu presodilo tudi, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, in sicer na to kaže način izvršitve kaznivih dejanj, delovanje obdolženca v organizirani kriminalni združbi, v kateri so bile vloge članov na območju različnih držav natančno določene, dejstvo, da je združba poslovala z velikimi količinami prepovedane droge, ter da s to dejavnostjo ni prenehala niti po zasegih mamil. S prikritimi preiskovalnimi ukrepi je bila namreč zaznana komunikacija med člani združbe tudi po zasegu mamil. Ugotovilo je tudi, da njegov vzorec življenja ob nizkih dohodkih ne daje podlage za sklep, da premoženje, s katerim razpolaga in njegov življenjski standard izvira le iz dohodkov, ki jih prejema. Navedene objektivne in subjektivne okoliščine, kot izhajajo iz sklepa Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, kažejo na obstoj realne in konkretne nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Nasprotne trditve zahteve za varstvo zakonitosti predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato zahteva z njimi ne more uspeti.

10. Ni podana zatrjevana kršitev drugega odstavka 205. člena ZKP, kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS ter pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, ki jo zahteva prepoznava v zatrjevano neobrazloženem predlogu tožilstva za podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče je že v odločbi XI Ips 44415/2010-49/2010 na enak ugovor obdolženčevega zagovornika pojasnilo, da mora sicer tožilec v svojem predlogu za odreditev pripora (v obravnavanem primeru gre za podaljšanje pripora) izkazati obstoj utemeljenega suma, pripornega razloga in neogibnosti pripora, ter obstoj pogojev za pripor v tolikšni meri argumentirati, da lahko sodišče na tej podlagi odredi pripor, pojasnilo pa je tudi, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, v katerem mora vložnik kršitve zakona, če želi uspeti, določno obrazložiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zahteva navaja zgolj, da je glede na zgoraj navedeno očitno, da je tožilstvo v predlogu za podaljšanje pripora pomanjkljivo utemeljilo tako obstoj utemeljenega suma, kot tudi pripornih razlogov, zaradi česar je bila obdolžencu kršena pravica do pravnega sredstva, saj sklep ne vsebuje sestavin, ki bi jih skladno z drugim odstavkom 202. člena ZKP moral. S takimi navedbami vložnik zahteve ni zadostil trditvenemu bremenu, ki mu ga nalaga ZKP, zato jih zaradi nedoločnosti in nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti.

11. Vrhovno sodišče je glede na gornje razloge zahtevo obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.