VSRS Sodba II Ips 169/2010

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku in se izrek sodbe glasi:

„Ugotovi se, da sta posojilna pogodba z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvo toženo stranko kot posojilodajalko, drugo toženo stranko kot posojilojemalko in tožnikoma kot zastaviteljema, ter sporazum istih strank iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja R 75/95 z istega dne nična v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 3.521,34 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.583,85 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma, ki je bil pred sodiščem sklenjen v zadevi zavarovanja, v delu, v katerem dogovorjene pogodbene in zamudne obresti v pogodbi in sporazumu presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled.

2Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, v katerem dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo 37,5 % realno obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Presodilo je, da glede najvišje dopustne obrestne mere spornih obresti obstoji pravna praznina, saj gre za vprašanje, ki v času sklepanja posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju ni bilo normativno urejeno. Niti Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR niti Zakon o obrestni meri zamudnih obresti – ZOMZO nista vsebovala določb, ki bi se opredeljevale do vprašanja najvišje obrestne mere zamudnih obresti. Po načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23. 6. 1993 pravne praznine ni mogoče zapolniti z analogno uporabo prvega odstavka 399. člena ZOR, saj posojilo ni bilo dogovorjeno med posamezniki. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994 jo je mogoče zapolniti ob uporabi ostalih določb ZOR. V konkretnem primeru so bile pri posojilu v višini 55.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, danemu za dobo dveh let, in z zavezo vračila v tolarski protivrednosti, dogovorjene mesečne obresti v višini 4 % in za primer zamude mesečne zamudne obresti v višini 7 %. Takšne obresti so v očitnem nasprotju z moralnimi načeli in zato ne morejo uživati sodnega varstva v delu, v katerem je korist upnika nesorazmerna. ZOMZO je določal 25 % realno letno zamudno obrestno mero (drugi odstavek 2. člena ZOMZO), ki vključuje funkcijo nadomestila za uporabo tujega denarja in kaznovalno funkcijo obresti, medtem ko je Obligacijski zakonik – OZ uzakonil domnevo oderuškosti za obresti, ki za več kot 50 % presegajo predpisano obrestno mero zamudnih obresti (225. člen OZ). Obresti, ki opisano mejo presegajo, so nične (103. člen ZOR).

3Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 202/2009 z dne 3. 12. 2009 odločilo o predlogu tožnikov za dopustitev revizije in njuno revizijo dopustilo glede vprašanja, koliko je najvišja obrestna mera zamudnih in pogodbenih obresti od posojila, danega v tolarski protivrednosti zneska, izraženega v tuji valuti, v razmerju med pravno osebo kot posojilodajalcem in posameznikom kot posojilojemalcem.

Navedbe revidentov

4Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji se s sklicevanjem na prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča (poleg tiste, ki jo je izpostavilo že pritožbeno sodišče, navajata še odločbe II Ips 390/97 z dne 22. 10. 1998, II Ips 383/97 z dne 11. 3. 1999, II Ips 147/2002 z dne 30. 10. 2002, II Ips 409/2004 z dne 7. 4. 2005 in II Ips 176/2004 z dne 9. 6. 2005) zavzemata za analogno uporabo prvega (in posledično četrtega) odstavka 399. člena ZOR in poudarjata, da pravne praznine ni mogoče zapolniti z uporabo 225. člena OZ.

Odgovor nasprotne stranke

5Prva toženka v odgovoru na revizijo ponavlja nekatere dejanske ugotovitve nižjih sodišč in nasprotuje presoji pritožbenega sodišča o nemoralnosti spornih obresti po 103. členu ZOR.

6Revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji navedb prve toženke ni upoštevalo, saj presegajo okvir, glede katerega je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

7Revizija je delno utemeljena.

8Zavzemanje tožnikov, da bi morali nižji sodišči pri odločanju o spornih obrestih uporabiti določbi prvega (in posledično četrtega) odstavka 399. člena ZOR, po presoji revizijskega sodišča ni utemeljeno. Iz zakonskega besedila prvega odstavka 399. člena ZOR, po katerem pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, izhaja, da navedene določbe ni mogoče uporabiti pri presoji obresti, ki so bile dogovorjene med drugimi osebami (npr. med zastavljalnico in fizično osebo). Glede najvišje pogodbene obrestne mere med drugimi osebami se po določbi drugega odstavka 399. člena ZOR uporabljajo določbe posebnega zakona. Zaključek, za katerega se zavzemata tožnika, nenazadnje ne izhaja tudi iz nobene izmed revizijsko izpostavljenih(1) (in drugih(2)) odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča.

9V tej zadevi je konkretni dejanski stan mogoče subsumirati pod omenjeno določbo drugega odstavka 399. člena ZOR, ki je predvidevala sprejem (nikoli sprejetega) posebnega zakona. Pri vprašanju najvišje pogodbene obrestne mere (za obveznosti v tuji valuti) med drugimi osebami gre torej za pravno praznino, ki pa po stališču Ustavnega sodišča(3) ni neustavna in jo sodišča lahko zapolnijo z uporabo (drugih) določb ZOR. Skladno s 3. členom Zakona o sodiščih se pravna praznina v položaju, v katerem se civilnopravna zadeva ne da rešiti na podlagi veljavnih predpisov, zapolni z upoštevanjem predpisov, ki urejajo podobne primere, ob dvomljivosti takšne rešitve pa se uporabijo tudi splošna načela pravnega reda v državi, pri čemer se ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Presoji pritožbenega sodišča ni mogoče v celoti pritrditi. Pravilna je uporaba določbe 103. člena ZOR oziroma opredelitev, da so dogovorjene pogodbene in zamudne obresti nemoralne. Neustrezno pa je sklicevanje na letno realno obrestno mero zamudnih obresti, ki je bila normirana v drugem odstavku 2. člena ZOMZO; sklicevanje na ratio zakonodajalca ob sprejemanju OZ, ki je začel veljati 1. 1. 2002; in uporaba domneve oderuškosti obresti iz 225. člena OZ, saj ni upoštevano dejstvo, da sta bila sporna pogodba in sporazum o zavarovanju sklenjena v letu 1995. Pri terjatvah v tuji valuti (oziroma terjatvah zavarovanih z valutno klavzulo) je valorizacija (upoštevanje domače inflacije) dosežena že z dejstvom vezanosti terjatve na tujo valuto. Letna realna obrestna mera zamudnih obresti, ki ne vsebuje valorizacijskega dela, sicer lahko pomeni oporno točko za presojo obresti od teh terjatev, vendar ne ponuja odgovora na dopuščeno vprašanje. Odgovor je zato treba iskati le v drugih določbah ZOR.

10Kot je bilo že poudarjeno, analogija s prvim odstavkom 399. člena ZOR ni utemeljena, saj predvideva bistveno drugačno situacijo (razmerje med posamezniki), kar potrjuje tudi praksa Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Velja še dodati, da je bil ratio določbe prvega odstavka 399. člena ZOR, ki je bila sprejeta v povsem drugačnem družbenem in političnem kontekstu, v tem, da je fizičnim osebam (posameznikom) preprečeval kapitalske zaslužke s posojanjem denarja drugim fizičnim osebam (posameznikom). Kapitalskih zaslužkov pa brez izrecne zakonske določbe ni mogoče preprečiti pravnim osebam, še posebej ne tistim, ki se ukvarjajo z gospodarjenjem s kapitalom (npr. bankam, zastavljalnicam), saj gre za izpolnjevanje njihovega poslovnega namena.

11Praksa Vrhovnega sodišča je pri posojilnih razmerjih v tuji valuti enotna le glede obresti, ki bile dogovorjene med posamezniki,(4) medtem ko je glede obresti, ki so bile dogovorjene med drugimi osebami, neenotna in nedorečena.(5) Vprašanje najvišje dopustne dogovorjene obrestne mere pri obveznosti v tuji valuti, ki obstoji med pravno osebo kot posojilodajalcem in fizično osebo kot posojilojemalcem (med zastavljalnico in fizično osebo), se je pojavilo le v zadevi II Ips 147/2002 z dne 30. 10. 2002, vendar pa nanj sodišče ni dalo dokončnega odgovora, poleg tega pa je obveznost nastala v času veljavnosti Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

12Revizijsko sodišče je, upoštevaje skopo trditveno podlago obeh pravdnih strank, ugotovljeno dejansko stanje in okvir dopuščene revizije, ki predpostavlja pravilnost stališča pritožbenega sodišča o nemoralnosti konkretno dogovorjenih obresti (103. člen ZOR), presodilo, da je dejansko stanje v tej zadevi v bistvenem podobno enemu izmed abstraktnih dejanskih stanov, ki jih predvideva tretji odstavek 399. člena ZOR. Ker je posledica ugotovljene nemoralnosti ničnost višine dogovorjenih pogodbenih in zamudnih obresti, je treba uporabiti analogijo z abstraktnim dejanskim stanom, ki predvideva situacijo, ko je med drugimi osebami dogovorjena obrestna mera, ni pa določena njena višina, zato velja obrestna mera, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla.(6)

13Kot pravilno opozarjata tožnika, v prid takšni razlagi govori tudi specifičnost odnosa med upnikom in dolžnikom. V konkretni zadevi je prva toženka (zastavljalnica) z odobritvijo posojila drugi toženki (fizična oseba) sprejela majhno tveganje, saj si je za njegovo vračilo izgovorila zavarovanje s solidarnim poroštvom obeh tožnikov (fizičnih oseb) in hipoteko na njuni nepremičnini. Zastavljalnica mora tako kot vsaka finančna organizacija spoštovati merila in načela, ki veljajo za vse profesionalne posojilodajalce (npr. banke). Sam poslovni predmet, ki je v pridobivanju dobička, je ne upravičuje do prejemanja višjih obresti, kot jih za podobne posle prejemajo bančne organizacije, zato so vse obresti, ki takšno mejo presegajo, nemoralne in posledično nične. Zastavljalnica je torej tista, ki bi morala izkazati obstoj posebnih okoliščin, ki upravičujejo dogovor o mesečnih obrestih v višini 4 % in za primer zamude mesečnih zamudnih obrestih v višini 7 % oziroma veljavnost dogovora o obrestih, ki času razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo in presežejo znesek posojene glavnice. Velja pripomniti, da se je (obsega) nemoralnosti konkretno dogovorjenih obresti očitno zavedala tudi prva toženka, ki je v pravdi navajala, da je D. d.d. v letu 1995 za takšne posle določala letno pogodbeno obrestno mero v višini 14 % in letno zamudno obrestno mero v višini največ 30 %.

14Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in ob upoštevanju specifičnih okoliščin primera analogno uporabilo določbo tretjega odstavka 399. člena ZOR ter sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost dogovorjenih pogodbenih in zamudnih obresti v delu, v katerem presegajo obrestno mero, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla.

15Spremenjen uspeh ni narekoval spremembe odločitve o pravdnih stroških, ki so nastali pred nižjima sodiščema, saj se je že pritožbeno sodišče, ki je pravilno odmerilo stroške tožeče stranke, ustrezno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse stroške pravdnega postopka. Ocena pritožbenega sodišča temelji na stališču, da je tožeča stranka v pravdi propadla le v neznatnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Revizijsko sodišče je, upoštevaje sprejeto odločitev, ki je uspeh tožeče stranke še povečala, tudi pri povrnitvi revizijskih stroškov uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Pri tem je v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo - OT. Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika v zvezi s predlogom ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev. Tožnikoma so tako priznani stroški za sestavo predloga za revizijo (350 točk), za sestavo revizije (1050 točk) in za opravljene posvete s pooblaščencema (2 x 50 točk), z upoštevanjem sodne takse za predlog za revizijo (225,00 EUR), sodne takse za revizijo (450,00 EUR), zvišanja za zastopanje dveh strank (10 %), administrativnih stroškov (2 %) in 20 % DDV.

---.---

Op. št. (1): Glej predvsem odločbo Ustavnega sodišča U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. in 23. 6. 1993 in odločbo istega sodišča II Ips 147/2002 z dne 30. 10. 2002.

Op. št. (2): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 65/95 z dne 6. 11. 1996, II Ips 901/2008 z dne 26. 3. 2009, II Ips 504/92 z dne 24. 3. 1993.

Op. št. (3): Glej omenjeno odločbo Ustavnega sodišča.

Op. št. (4): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 390/1997 z dne 22. 10. 1998, II Ips 383/1997 z dne 11. 3. 1998, II Ips 332/1995 z dne 30. 10. 1996 in številne druge.

Op. št. (5): Glej omenjeno načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča in odločbe istega sodišča, ki so navedeni v opombi 2.

Op. št. (6): Podobno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v odločbi II Ips 147/2002 z dne 30. 10. 2002, in sicer, da je treba uporabiti ali obrestno mero, ki so jo za takšna posojila uporabljale banke, ali obrestno mero po ZPOMZO (tisto, ki je višja).