VSRS Sodba I Ips 5213/2010-19

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

A.

1S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 5213/2010 z dne 19. 1. 2010 je bila E. G. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanka N. A. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 50.000,00 EUR napotena na pravdo. Obsojenka je bila dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 5213/2010 z dne 19. 8. 2010 pritožbi obsojenke in njenih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenke dne 16. 11. 2010 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Pravica do obrambe obsojenki ni bila kršena. Izpodbijana sodba v obrazložitvi nima nasprotij, morebitna graja ugotovitve dejanskega stanja ne more biti upoštevana, saj zahteve zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

4Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojeni E. G. in njenim zagovornikom, ki so se o odgovoru izjavili dne 31. 12. 2010. V izjavi izražajo nestrinjanje z odgovorom in pri tem v pretežnem delu ponavljajo navedbe zahteve za varstvo zakonitosti. Prvič pa navajajo, da bi sodišče moralo zaslišati izvedenca predlagane stroke, ki bi podal odgovor na vprašanje, ali se je oškodovanka dejansko čutila ogroženo. S tem očitkom ne morejo uspeti, saj je podan izven roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih le ne poimensko navesti;

da je Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30. 10. 2003 presodilo, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

B-2.

6Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, enako kot že v pritožbi z dne 5. 3. 2010, navajajo, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo s strani obrambe predlaganih prič kršilo pravico obsojenke do obrambe in poštenega sojenja, še posebej, ker je zaslišalo le za obsojenko obremenilne priče, zavrnilo pa vse razbremenilne priče.

7Sodišče prve stopnje je glede dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje prič L. P., V. P., S. G., F. H. in dr. V., ki naj bi izpovedale, da je oškodovanka po kaznivem dejanju dnevno prihajala in prespala na J., ugotovilo, da gre za priče, ki pri obravnavanem dogodku niso bile navzoče. Po izpovedbi priče M. G. (obsojenkinega sina) je ugotovilo, da so navedene priče, razen dr. V., družinski prijatelji, s katerimi je bil M. G. občasno na obisku pri svojih starših ter v zvezi z obravnavanim dogodkom ne vedo nič oziroma le iz njegovega pripovedovanja in pripovedovanja staršev. Z dogodkom so bile seznanjene morda posredno, predvsem s strani obsojenke in M. G., ki sta bila pred sodiščem zaslišana. Zato je zaključilo, da verjetnost, da bi predlagane priče lahko izpovedale o čem relevantnem za kazenski postopek, ni izkazana (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje). Glede predloga za zaslišanje dr. V. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba šele v zahtevi za varstvo zakonitosti prvič navedla, da bi kot zdravnik pokojnega moža obsojenke vedel povedati, kaj mu je povedal in v kakšnem stanju je bil, s čemer bi se potrdil zagovor obsojenke. Na glavni obravnavi z dne 24. 11. 2009 je obsojenka predlagala le, naj se dr. V. zasliši namesto I. G., ker da gotovo ve več o zadevi. S tem pa ne more utemeljiti relevantnosti navedenega predloga (zapisnik na list. št. 52). Navedbe, da je sodišče zavrnilo vse predloge za zaslišanje razbremenilnih prič, niso resnične, saj je sodišče poleg M. G. kot pričo obrambe zaslišalo tudi S. P. Zato ne gre slediti očitku, da je sodišče zaslišalo le obremenilne priče, pri čemer obramba poimensko (razen priče I. G.) niti ne navede, katere naj bi bile oškodovanki naklonjene priče. Zaslišanje priče I. G., ki je bila bolj povezana s preteklim ravnanjem obsojenke pred dogodkom, ne pa po dogodku, pa za zaključek sodišča, da se je oškodovanka po dogodku izogibala kraju dogodka, ni relevantno. Iz razlogov izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče verodostojnost obsojenkinega zagovora in oškodovankine izpovedbe preverjalo z zaslišanjem posrednih prič, predlaganih tako s strani obrambe kot tudi s strani državne tožilke. Dokazne predloge obrambe pa je utemeljeno zavrnilo, saj ti predvsem glede na že izvedene dokaze niso bili materialno pravno relevantni, niti njihove pravne relevantnosti obramba ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato kršitev pravice obrambe po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana. Z zatrjevanjem, da bi sodišče, če bi zaslišalo predlagane priče obrambe, ugotovilo, da se oškodovanka kraju dogodka ni izogibala, kar pomeni, da občutek ogroženosti pri njej zaradi groženj obsojenke ni bil podan, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje sama s seboj ni v nasprotju v delu, ko najprej pritrjuje ugotovitvi obsojenke, da nobena normalna mati ni sposobna udejanjati groženj, pri čemer je ugotovilo, da obsojenka na nobenega od otrok ni nikoli položila roke, vendar kljub temu zaključi, da je obsojenki očitano dejanje dokazano. Sodišče druge stopnje je tak zaključek napravilo na izvedenem dokaznem postopku, ki je z gotovostjo potrdil, da je obsojenka izrekla svoji hčerki inkriminirane besede, in na zanesljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je oškodovanka zaradi teh besed počutila ogroženo. Za obstoj ogrozitvenega kaznivega dejanja je bistveno, da je bila izrečena grožnja obsojenke zmožna doseči ogroženost oškodovanke, ne pa, ali je obsojenka grožnjo nameravala uresničiti. Zato dejstvo, da obsojenka na nobenega od otrok ni nikoli položila roke, ni relevantno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da po vsebini uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, zahteva pa z navajanjem iz konteksta vzetih izvlečkov obrazložitve sodbe tudi na tem mestu izraža nestrinjanje z dokazno oceno izpodbijane sodbe, s tem pa ponovno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

9Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojene E. G. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.