VSRS Sklep II Ips 489/2005

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 1.125.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1996. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 199.716 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2004.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni navedel celotnega sklopa pravno relevantnih dejstev, iz katerih bi izhajala pravna posledica, ki jo zatrjuje v tožbi (iz tožbe namreč ni razviden opis škode niti podrobnejša specifikacija ukradenih predmetov), razen tega pa tožnik tudi ni dokazal obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Po mnenju pritožbenega sodišča "si prvostopenjsko sodišče res ni moglo ustvariti prepričanja, da je celotna zatrjevana škoda nastala ravno v času, ko je bil avtobus v posesti tožene stranke."

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da v sodbi, s katero je bilo prvotno odločeno v tožbenem zahtevku (ki pa je bila kasneje razveljavljena), ni očitka o manjkajoči trditveni podlagi, prav tako ne v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča. Na pomanjkljivost trditvene podlage se sklicuje šele sodba z dne 31.5.2004. Pri tem pa sta prvostopenjsko sodišče in pritožbeno sodišče nepravilno procesno ocenili cenitev sodnega cenilca A. M., ki je škodo opisal in ocenil njeno vrednost. Tožnik je s priložitvijo cenitve tožbi povedal, da mu je nastala ta škoda, zlasti, ker je v pripravljalni vlogi z dne 4.2.2003 izrecno navedel, da je "na avtobusu nastala škoda v obliki in višini, kot je navedeno v cenitvi sodnega cenilca z dne 3.10.1996". Tožnik je s tem jasno izrazil, da so navedbe v cenitvi trditvena podlaga njegove tožbe. Ni v skladu z načelom poštenega sojenja, če sodišče šele v ponovljenem postopku spremeni stališče in postavi tezo, da tožbi manjka trditvena podlaga. Trditvena podlaga vsekakor obstaja, saj se je tožnik tako v tožbi kot v pripravljalnem spisu izrecno skliceval na cenitev cenilca in je navedbe v tej cenitvi izrecno štel za svoje navedbe.

Napačno je tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je bil avtobus ob rubežu brezhiben, kar izhaja zlasti iz dejstva, da je upnica najprej predlagala rubež avtobusa, nato pa spremembo sredstva izvršbe, češ da je postal avtobus med izvršilnim postopkom "kup neuporabnega železa". Sodišče bi moralo zaslišati cenilca A. M. (kar je prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega pravnega stališča opustilo), ali vsaj prebrati pred pravdo izdelano cenitev, ki jo je tožnik priložil tožbi. Končno je napačno (in nelogično) tudi stališče, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, ter da sodišče ni prišlo do prepričanja, da je vsa škoda nastala v času, ko je bil avtobus zarubljen. Iz tega namreč izhaja, da je določena škoda vendarle nastala, zaradi česar bi moralo sodišče zahtevku vsaj delno ugoditi.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče načelno vsekakor soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, ko pravi, da mora tožeča stranka "navesti celoten sklop pravnorelevantnih dejstev, iz katerih izhaja pravna posledica, ki jo zatrjuje v tožbi", ter da se "dejstva v prilogah Š...Ć lahko upoštevajo le pod pogojem, da se nanje neposredno sklicuje in jih šteje za njen sestavni del, pa še to le v izjemnih primerih". Kaj so navedbe strank (trditvena podlaga tožbe) mora biti namreč iz tožbe jasno razvidno; kajti s temi navedbami (in navedbami, ki jih stranke pravočasno podajo kasneje v postopku) je opredeljena tudi dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati, jasnost glede tega pa je zelo pomembna tudi za preizkus na instanci(1). Priloge tožbe so praviloma listinski dokazi, ki služijo ugotovitvi resničnosti navedb tožeče stranke. Nedopustno bi bilo, da bi stranka sodišče obremenjevala in obenem tako sodišče kot nasprotno stranko spravljala v negotovost glede vprašanja, kaj je trditvena podlaga tožbe, s tem, da se v tožbi kot na lastne navedbe (tj. ne kot na dokaz o resničnosti teh navedb) sklicuje na vsebino prilog tožbe. Zato je treba strogo ločiti, kaj so navedbe strank, kaj pa so le priložene listine, ki kot dokaz služijo ugotovitvi resničnosti navedb strank, ne pa morebiti utemeljevanju nove dejanske podlage, ki je sama tožba ne vsebuje. Vsaj splošne dejanske navedbe strank morajo biti zato razvidne že iz same tožbe; sklicevanje na priloge se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na natančnejše substanciranje teh navedb (stranka v tožbi splošneje opiše npr. okoliščine glede škode, obenem pa se sklicuje, da je podrobnejša razčlenitev razvidna iz priloženega (privatnega) zdravniškega izvida ali študije privatno angažiranega izvedenca)(2). Na prilogo tožbe se torej tožeča stranka izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne predstavlja dokaza in ko ne gre za primer, ko bi se sodišču naložilo breme, da sámo iz obsežnih prilog tožbe najde, kaj so pravno relevantne navedbe tožnika.

Revident utemeljeno opozarja, da gre tu prav za tak (izjemen) primer. V tožbi, s katero zahteva povrnitev škode, je namreč to škodo samo na splošno opredelil - navedel je, da mu je nastala na avtobusu ter da znaša 1.125.000 SIT, obenem pa je kot "dokaz" priložil cenitev sodnega cenilca, za katero je v naslednji vlogi (vloženi še pred prvim narokom za glavno obravnavo) pojasnil, da je "nastala škoda v obliki in višini, kot je navedeno v cenitvi sodnega cenilca z dne 3. 10. 1996". Skratka, priloga tožbe v tem primeru ni dokaz, pač pa tožnikova privatna cenitev, ki predstavlja del njegovih navedb(3), ki jasno, pregledno in jedrnato opisuje škodo in podrobnejše specificira ukradene predmete. Zato revizijsko sodišče zavrača očitek pritožbenega sodišča, da "iz tožbe in kasnejših podajanj tožeče stranke ni razviden opis škode niti podrobnejša specifikacija ukradenih predmetov", ter da tako tožeča stranka sploh "ni postavila trditev, ki bi zadostovale za sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka". Pravna hipokrizija je privatnemu izvedenskemu mnenju (ali cenitvi) odrekati značaj dokaza in mu pripisovati pomen strankinih navedb, nato pa v drugem položaju (pri presoji sklepčnosti tožbe) ne upoštevati vsebine tega "mnenja" kot del strankinih navedb (ki substancirajo zahtevek). Stališče pritožbenega sodišča, da bi bila zaradi tega tožba nesklepčna, zato ne drži. Ker pritožbeno sodišče (tako kot sodišče prve stopnje) ni upoštevalo opisa in opredelitve škode, kot izhaja iz privatne cenitve, ki jo je tožnik priložil tožbi in na katero se je skliceval v pripravljalnem spisu z dne 4. 2. 2003, je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP).

Neutemeljen je tudi drugi (rezervni) argument, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo. Prvostopenjsko sodišče je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi) zato, ker "ni prepričano, da je tožniku celotna zatrjevana škoda v višini 550.000 SIT nastala ravno v času, ko je bil avtobus v posesti tožene stranke", enako pa je (v prvem in tretjem odstavku na 6. strani sodbe) navedlo tudi v zvezi s preostalima odškodninskima postavkama ("glede dela zahtevka, ki se nanaša na popravilo Š...Ć karoserije avtobusa" in "glede dela zahtevka, v višini 225.000 SIT, ki se nanaša na stvari, ki naj bi bile uničene ali ukradene"). Pritožbeno sodišče se je s tem strinjalo in reklo, da "nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki si ni moglo ustvariti prepričanja, da je celotna zatrjevana škoda nastala ravno v času, ko je bil avtobus v posesti tožene stranke", ter da je "sodišče prve stopnje utemeljeno izrazilo dvom o resničnosti trditve tožeče stranke, da so vse poškodbe nastale oziroma, da so bili deli ukradeni po 30. 1. 1995". Zahtevek je torej v celoti zavrnjen, ker tožnik ni dokazal, da bi mu celotno škodo povzročila tožena stranka. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje spregledali, da mora povzročitelj škode povrniti (tisto) škodo, ki jo je povzročil (154. čl. 185. čl. in 189. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, U. l. SFRJ 29/78 in nasl. - ZOR) ter da je tožbeni zahtevek deljiv - kar pomeni, da o njegovi utemeljenosti ni mogoče odločati po pravilu "vse ali nič". Če tožnik ni dokazal, da je celotna (vsa) škoda, za katero zahteva plačilo odškodnine, posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek tudi v celoti neutemeljen. Kajti če je samo del škode posledica (protipravnega) ravnanja tožene stranke (kar logično /z nasprotnim razlogovanjem/ izhaja iz stališča sodišč prve in druge stopnje, ko pravita, da ni celotna zatrjevana škoda nastala v času, ko je bil avtobus v posesti tožene stranke), potem zahtevek res ni v celoti utemeljen - je pa lahko utemeljen delno, in to v tistem delu, ki ustreza škodi, ki je posledica ravnanja tožene stranke (ob pogojih iz 216. člena ZPP lahko sodišče to ugotovi tudi po prostem preudarku).

Zaradi napačnega pravnega stališča, da bi moral tožnik dokazati vzročno zvezo glede celotnega obsega zatrjevane škode, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kateri del škode je posledica ravnanja tožene stranke. Ker je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. čl. ZPP).

Glede na do sedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

--------.--------

Op. št. (1): rim. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str.132. Op. št. (2): Prav tam.Op. št. (3): Prim. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 385, prim. tudi sodbi VS RS II Ips 278/2004 z dne 1. 12. 2005 in II Ips 739/2005 z dne 23.02.2006.