VSRS Sodba III Ips 144/2005

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroške.

Dejansko stanje 1. Med E. K. kot tožečo stranko in F. d.o.o kot toženo stranko se je vodil spor z opr. št. P 59/2000 glede denarne terjatve. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z začasno odredbo prepovedalo odtujiti ali obremeniti poslovne prostore v lasti F. d.o.o. Začasna odredba še velja.

2E. K. je v postopku za izdajo začasne odredbe verjetno izkazoval ogroženost svoje terjatve (drugi odstavek 270. člena ZPP) z dopisom z dne 12.4.2000, ki ga je poslal P. d.o.o. naslovniku F. d.o.o. in v vednost E. K.. F. d.o.o. je poleg tega v postopku za izdajo začasne odredbe sam trdil, da želi na nepremičnini ustanoviti hipoteko zaradi zavarovanja kredita. Ogroženost terjatve je bila tako izkazana tudi z njegovimi lastnimi trditvami.

3V tem postopku je F. d.o.o. tožeča stranka, tožena stranka pa je odpošiljatelj dopisa z dne 12.4.2000. Tožeča stranka je zatrjevala, da zaradi prepovedi odtujitve in obremenitve banki ni mogla ponuditi hipoteke na poslovnih prostorih v svoji lasti. Hipoteko je banka zahtevala kot kreditno zavarovanje. Ker je ostala brez kredita, je morala močno omejiti svoje poslovanje, in naj bi ji zato nastala škoda v obliki izgubljenega dobička. Okrožno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo F. d.o.o. in potrdilo sodbo okrožnega sodišča. Zoper sodbo višjega sodišča je vložila revizijo F. d.o.o. V njej predlaga razveljavitev obeh predhodnih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje okrožnemu sodišču.

4Višje sodišče je menilo, da je okrožno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju višjega sodišča za odškodninski zahtevek F. d.o.o. ni pravnega temelja, ker je škoda nastala F. d.o.o. zaradi začasne odredbe. Ugotavljanje dejstev v zvezi z morebitno odškodninsko odgovornostjo po njegovem mnenju ni bilo potrebno.

5Revizija ni utemeljena in se zavrne (378. člen ZPP).

Razlogi 6. Revidentka predvsem meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno ravnalo, ker ni ugotavljalo, ali je predstavljalo pismo P. d.o.o. vzrok za nastanek škode. Njegova obrazložitev naj bi bila pomanjkljiva. Pravno zmotno naj bi bilo tudi ravnanje višjega sodišča, ki naj ne bi odgovorilo na pritožbene razloge, ki so grajali prav to. Revidentka je mnenja, da je višje sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, isto kršitev pa je v pritožbi očital že okrožnemu sodišču., 7. Predpostavki za izdajo začasne odredbe pri denarni terjatvi sta dve: obstoj ali pričakovanje nastanka denarne terjatve in ogroženost terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja. Obe predpostavki morata biti le verjetno izkazani (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ).

8Obstoja prve predpostavke za izdajo začasne odredbe F. d.o.o. v tem sporu niti ni postavil pod vprašaj. Povsem drugače je bilo glede ogroženosti terjatve, za katero je F. d.o.o. trdil, da je v resnici ni bilo.

9Revident ne očita, da je v sporu z opr. št. P 59/2000 sodišče ravnalo protipravno, ker je izdalo začasno odredbo. Očita pa P. d.o.o., da je z dopisom z dne 12.4.2000 ustvarilo vtis, da želi F. d.o.o. prodati poslovne prostore. Zaradi tega naj bi se terjatev E. K. zdela ogrožena. To pa naj bi bil po mnenju F. d.o.o. dejanski temelj za izdajo začasne odredbe v sporu z opr. št. P 59/2000, izdana začasna odredba pa vzrok za nastanek škode.

10279. člen ZIZ opredeljuje le odškodninsko odgovornost upnika, zaradi katerega je bila izdana začasna odredba. To pa je bil v zadevi z opr. št. P 59/2000 E. K. Odškodninska odgovornost tretjega (v tem primeru: P. d.o.o.) v 279. členu ZIZ torej ni urejena. Odločilno za odločitev v tej zadevi je, da odgovornost po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti s 279. členom ZIZ ni izključena. Odškodninske odgovornosti tretjega tudi ne izključuje okoliščina, da je začasno odredbo izdalo sodišče. Razlog za morebitno odgovornost bi bilo namreč prav ravnanje tretjega in ne ravnanje sodišča. Če bi bila zaradi ravnanja P. d.o.o. nastala dejanska podlaga za izdajo začasne odredbe, bi to načeloma torej lahko pripeljalo do odškodninske odgovornosti. Dopis z dne 12.4.2000 bi torej lahko bil vzrok za nastanek škode.

11Ena od predpostavk vsake odškodninske odgovornosti je, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in povzročeno škodo (prvi odstavek 154. člena in, za objektivno odgovornost, 173. člen ZOR). Revidentka s svojo revizijo ne more uspeti, ker ni vzročne zveze med dopisom z dne 12. 4. 2000 in nastalo škodo.

Prvostopenjsko sodišče namreč svoje sodbe ni oprlo le na dejstvo, da je P. d.o.o. poslal E. K. v vednost dopis z dne 12.4.2000. V svoji obrazložitvi je ugotovilo še naslednje dejstvo, pri čemer se sklicuje na sklep, ki ga je izdalo višje sodišče o začasni odredbi:

"Višje sodišče v svojem sklepu navaja, da med pravdnima strankama niti ni sporno, da ima tožena stranka (sedanja tožeča stranka) namen z nepremičnino razpolagati in jo obremenjevati s hipotekami, ker je sama ves čas postopka zatrjevala, da nepremičnino potrebuje zato, da bi mogla pri banki ob hipotekarnem zavarovanju najeti kredit za nakup novih zalog. ... Tožeča stranka v pravdi P 59/2000 bi tako dosegla izdajo začasne odredbe tudi brez predložitve navedenega dopisa tožene stranke."

12Okrožno sodišče je torej svojo oceno, kolikor se nanaša na ogroženost terjatve, v dejanskem oziru oprlo na dva alternativna vzroka, od katerih vsak daje zadostno dejansko podlago za izdajo začasne odredbe.

13Celo če P. d.o.o. ne bi bila poslala dopisa z dne 12.4.2000, bi bila torej začasna odredba izdana. Zaradi nje bi torej v vsakem primeru tožeči stranki nastala škoda, zaradi katerega je vložila to odškodninsko tožbo. Ker pa ni nujni vzrok za škodo dopis z dne 12.4.2000, tožena stranka ne more biti odgovorna za morebitne posledice, ki so nastale zaradi dopisa.

14Vseeno je torej, ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na uvodoma navedene pritožbene navedbe. Zaradi neobstoja vzročne zveze med ravnanjem P. d.o.o. in nastankom škode bi namreč F. d.o.o. s svojim odškodninskim zahtevkom ne mogla imeti uspeha niti, če bi bila ugotovljena dejstva v obsegu, za katerega se zavzema v svoji reviziji. Niti višjemu (niti okrožnemu sodišču) torej ni mogoče očitati kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obe sodbi vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih.

15Ker je tožena stranka z revizijo ni imela uspeha, nosi sama svoje revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).