VSRS Sodba III Ips 12/98

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se glasita:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.350.000,00 SIT z obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od 6.9.1994 dalje do plačila solidarno z obveznostjo I. K. iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.10.1995, opr. štev. P 1279/95, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka drugače, se zavrne".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi sama stroške revizijskega postopka.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče presojalo utemeljenost revizije po določbah ZPP/77.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2,350.000,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se njeni pritožbi ugodi, podredno, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija nima prav, da tožena stranka ni bila dolžna preverjati pristnosti podpisa na spornem čeku, ki ji je bil predložen v izplačilo. Pravilno sta zaključili sodišči druge in prve stopnje, da je tožena stranka, ki opravlja po pogodbi o odprtju žiro računa plačilni promet za tožečo stranko, pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, se pravi tudi pri vnovčevanju čeka kot vrednostnega papirja, dolžna v skladu z določilom drugega odstavka 18. člena ZOR ravnati z večjo, se pravi posebno skrbnostjo.

Zato bi morala preveriti tudi pristnost podpisa na čeku, se pravi ugotoviti, ali se ujema s podpisi pooblaščenih oseb nalogodajalca tožeče stranke, ki so bili deponirani pri njej (tako tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS - glej poročilo o sodni praksi št.

II/83). Ravno zaradi tega se morajo podpisi pooblaščenih oseb deponirati pri toženi stranki, kot to pravilno zaključuje sodišče druge stopnje, ki pri tem še dodaja, da tožena stranka odgovarja za vtoževano škodo tudi v skladu z določilom 9. točke 23. člena Zakona o čeku.

Revizija tudi nima prav, da "podpis na čekovni blanketi je ustrezal podpisu pooblaščene osebe tožeče stranke" in da "je nemogoče, da bi pri toženi stranki posebej preverjali pristnost podpisa to je z grafološko preiskavo...". Namreč sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da spornega čeka ni podpisala pooblaščena oseba tožeče stranke, saj se podpis na čeku (priloga A4 v spisu) povsem očitno razlikuje od deponiranih podpisov vseh štirih pooblaščencev (priloga A2 v spisu); za ugotovitev nepristnosti podpisa zato ni bila potrebna nobena grafološka preiskava.

Neutemeljen je tudi očitek, da sta sodišči druge in prve stopnje razsodili o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že razsojeno (očitek bistvene kršitve določil postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1279/95 z dne 5.10.1995 (ki je postala pravnomočna 27.10.1995), je bila obsojena na plačilo sicer istega zneska, kot sedaj tožena stranka, druga oseba - I. K. - in še to na drugačni dejanski in pravni podlagi.

Pač pa je bilo treba delno ugoditi reviziji tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe zato, ker gre samo za eno škodo, za katero odgovarjate po prvem odstavku 206. člena ZOR solidarno tako tožena stranka kot tudi I. K. Do škode je namreč prišlo s protipravnim ravnanjem tako I. K. (ki je ček ponaredila) kot tudi tožene stranke (ki je ček nedopustno vnovčila). Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja po določbi prvega odstavka 414. člena ZOR upniku sicer za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti škode povrnjene dvakrat. Zato je bilo treba v skladu z ugotovljeno solidarno odgovornostjo obeh toženk za odškodnino ustrezno spremeniti izrek sodb sodišč prve in druge stopnje.

Tožena stranka trpi sama stroške revizijskega postopka v skladu z določilom tretjega odstavka 154. člena ZPP, saj je njena revizija v pretežnem delu neutemeljena, v zvezi s spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje pa niso nastali nobeni posebni stroški.