VSRS IV Ips 29/2009

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v prvi točki izreka spremeni tako, da se postopek glede prekrška po prvem odstavku 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa ustavi.

II. Odločba o sankciji se spremeni tako, da se storilcu za prekršek po d) točki četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa izreče globa v višini 520 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je R.M. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za odgovornega prekrškov prvem odstavku 234. člena in po d) točki četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izreklo enotno globo v višini 730 EUR, 22 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčeve zagovornice deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da ji je dodalo novo besedilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec H.J. V obrazložitvi zahteve navaja, da je pritožbeno sodišče s spremembo opisa prekrška v izreku sodbe kršilo tretji odstavek 163. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 1. točko 156. člena ZP-1 in 1. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker dejanje kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, ni bilo prekršek. Bistveno je kršilo tudi 5. in 7. točko prvega odstavka 155. člena v zvezi z desetim odstavkom 163. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče bi moralo ugotoviti, da dejanje, opisano v prvi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni prekršek in postopek ustaviti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da se postopek glede tam opisanega prekrška ustavi in ustrezno spremeni odločbo o izrečeni sankciji.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu in njegovim zagovornikom v odgovor. Storilec se o njej ni izjavil, njegovi zagovorniki pa so v izjavi izrazili strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4Sodišče prve stopnje je pod točko 1. izreka sodbe navedlo, da je storilec kršil prvi in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje, hitrost vožnje mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na cesti, gostoti prometa in vremenskim razmeram. Storilec je prekršek storil s tem, da je dne 29.12.2005 ob 20.30 uri vozil osebni avto po ulici J., takrat pa je iz nasprotne smeri pripeljal voznik M.K. z osebnim vozilom in obdolženec je trčil s prednjim levim delom vozila v vozilo M.K. Na oškodovančevem vozilu je nastala materialna škoda po približni oceni 800 EUR, saj je bil udrt prednji odbijač na levi strani, zvita prednja registrska tablica, počena maska motorja, razbita prednja leva luč in smernik, udrt pokrov motorja in prednji levi blatnik.

5Kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, navedeni opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov storilcu očitanega prekrška po prvem in drugem odstavku 30. člena ZVCP-1 v zvezi s prvim odstavkom 234. člena ZVCP-1. V tem delu izreka sodbe namreč manjka konkretni opis prekrška iz katerega bi bile razvidne okoliščine, katerim storilec ni prilagodil hitrosti vožnje, zaradi česar ga je zaneslo na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v nasproti vozeče vozilo.

6Pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in opisano pomanjkljivost izreka sodbe sodišča prve stopnje „odpravilo“ tako, da je konkretnemu opisu prekrška dodalo besedilo „ne da bi hitrost vožnje prilagodil zasneženemu vozišču, zaradi česar ga je zaneslo na nasprotni vozni pas“.

7Z opisanim ravnanjem je Višje sodišče v Ljubljani kršilo določilo desetega odstavka 163. člena ZP-1, ki določa, da če je pritožba vložena samo v korist obdolženca, se sodba o prekršku ne sme spremeniti v njegovo škodo. V obravnavanem primeru je bila pritožba vložena v obdolženčevo korist, pritožbeno sodišče pa je s spreminjanjem izreka in dodajanjem konkretnih (konstitutivnih) znakov prekrška z namenom, da odpravi kršitev materialnega prava, ravnalo v škodo obdolženca. Pritožbeno sodišče bi moralo pritožbi ugoditi ter v skladu s 1. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 ugotoviti, da dejanje, opisano pod prvo točko izreka prvostopenjske sodbe, ni prekršek ter postopek zoper storilca v tem delu ustaviti.

8Glede na ugotovljeno kršitev določb zakona (deseti odstavek 163. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1) je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek glede prekrška po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 ustavilo. Spremenilo je tudi odločbo o izrečeni sankciji ter storilcu za prekršek po d) točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 izreklo globo v višini 520 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Ker je storilcu izrečenih 18 kazenskih točk v cestnem prometu, sprememba kazenske sankcije ne vpliva na prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki je bilo storilcu izrečeno s sodbo sodišča prve stopnje.