VDSS sodba Pdp 520/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 33.383,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, iz navedb pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker prvostopenjsko sodišče ni sledilo soglasnemu predlogu strank po postavitvi izvedenca ortopeda, je ostalo neraziskano, kakšno poslabšanje zdravstvenega stanja je nastopilo pri tožeči stranki pred, po in v letu 2000. Pomočnica ravnateljice je izpovedala, da je tožena stranka že pred letom 2000 prejela zdravniško priporočilo, naj se tožeči stranki ne nalagajo težja dela. Izvedenec bi lahko ocenil, ali je zaradi neupoštevanja tega priporočila nastala tožeči stranki kakšna škoda na zdravju. Zaradi težjega dela so se kronična obolenja tožeče stranke hitreje poslabšala, za kar je tožena stranka odgovorna po splošnih pravilih odškodninskega prava. V posledici neupoštevanja zdravniškega priporočila in napotitve na čakanje na delo doma, ki je bistveno zmanjšalo dohodke tožeče stranke, je ta utrpela psihične bolečine, saj je zapadla v finančno stisko glede šolanja otrok in vsakodnevnega preživljanja družine. Nezakonito stanje delodajalca, ki ga je tožeča stranka opisovala v svojih vlogah, je trajalo celo leto 2000 in tudi v letu 2001, zato je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, zato je tovrstni pritožbeni očitek neutemeljen, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje zato v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka dne 31.3.2000 prejela odločbo ZPIZ št. ..., s katero je bila tožeči stranki priznana invalidnost III. kategorije. Tožeča stranka je oceno invalidnosti izpodbijala, a je bila z odločbo ZPIZ z dne 2.11.2000 njena pritožba zavrnjena. Z dnem 1.1.2001 je tožena stranka napotila tožečo stranko na čakanje na delo doma. Tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja (psihično trpljenje in fizične bolečine), ki naj bi ga utrpela v obdobju do dneva napotitve na čakanje na delo doma, in sicer zato, ker tožena stranka ni spoštovala tožeči stranki priznane invalidnosti III. kategorije.

Na podlagi 1. odstavka 73. člena v spornem času veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Subjektivna odškodninska odgovornost, na kateri temelji tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi, je bila opredeljena v 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/87 in nadaljnji), ki je določal, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

Z odločbo ZPIZ št. ... je bila tožeči stranki priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo z upoštevanjem naslednjih omejitev: da gre za fizično lažje delo, brez dvigovanja težjih bremen nad 5 kg, pogostega prepogibanja in stalne prisilne drže telesa, pri katerem ne bo dvigovala rok nad višino ramen, s polnim delovnim časom od 31.12.1999 dalje. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka storila vse, da bi tožeči stranki zagotovila delo skladno s citirano odločbo ZPIZ, je po oceni pritožbenega sodišča povsem utemeljen v ugotovitvah obširno izvedenega dokaznega postopka. Tožena stranka je tako vse od dneva vročitve odločbe ZPIZ (31.3.2000) v zvezi s tožeči stranki odrejenimi delovnimi obveznostmi spoštovala zgoraj naštete omejitve: tožečo stranko je razporedila v enoto, kjer ji pri čiščenju ni bilo potrebno premikati težjih premetov, naložila ji je izvršitev zgolj tistih del, ki jih je tožeča stranka zmogla po lastni oceni, za morebitna težja opravila pa je bila tožeči stranki zagotovljena pomoč hišnika. Z izpodbijano sodbo pa je na podlagi izpovedb zaslišanih prič tudi utemeljeno ovrženo zatrjevanje tožeče stranke, češ da je morala opravljati delo v pralnici z globokim sklanjanjem, prenašati posode, ki so bile težje od 7 kg ter kidati sneg. Ker tožena stranka ni mogla zagotoviti tožeči stranki razporeditve na ustrezno delo v smislu zgoraj citiranih odločb ZPIZ, jo je z dnem 1.1.2001 napotila na čakanje na delo doma. Ta napotitev temelji na določilu 34. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur. l. RS, št. 52/94 in nadaljnji), v skladu s katerim mora zavod (tožena stranka) na podlagi pravnomočnega sklepa pristojne komisije, ki je ugotovila spremenjene delovne zmožnosti, razporediti delavca – invalida na ustrezno delovno mesto oz. ga ob istočasnem priznanju pravice do denarnega nadomestila napotiti na čakanje na drugo ustrezno delo.

Upoštevaje tako ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni dokazano nobeno protipravno ravnanje v odnosu do tožeče stranke. Slednja zato nasproti toženi stranki ne more uspešno uveljavljati predmetnega zahtevka, saj že zaradi neobstoja ene od zahtevanih predpostavk (protipravnega ravnanja) odškodninska odgovornost ne more biti podana.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca ortopeda, ki bi ugotovil, kakšno poslabšanje zdravstvenega stanja je nastopilo pri tožeči stranki pred, po in v letu 2000. Ker je bilo sodišče prve stopnje dolžno zavrniti tožbeni zahtevek že zaradi ugotovitve neobstoja protipravnega ravnanja tožene stranke, ni bilo potrebno v postopek pritegniti še izvedenca ortopeda oz. ugotavljati obstoja zatrjevane škode, saj izvedba tega dokaza ne bi v ničemer doprinesla k razjasnitvi za odločitev pomembnih dejstev. Poleg tega pa pritožbeno sodišče opozarja na določilo 243. člena ZPP, po katerem sodišče izvede dokaz z izvedencem le, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V skladu s citiranim členom bi morala tožeča stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena v postopku najprej sama navesti, kakšno poslabšanje zdravstvenega stanja je utrpela pred, po in v letu 2000 ter specificirati, katero izmed taksativno naštetih pravno priznanih oblik nepremoženjske škode iz 200. člena ZOR posledično vtožuje. Šele potem bi lahko izvedenec podal svoje ugotovitve in mnenje o dejstvih, ki so pomembna za ugotovitev resničnosti navedb tožeče stranke. Iz enakih razlogov je zmotno tudi pritožbeno sklicevanje, da je tožena stranka že pred letom 2000 prejela zdravniško priporočilo, naj tožeči stranki ne nalaga težjih del, pri čemer bi po navedbah pritožbe izvedenec lahko ocenil, ali je zaradi neupoštevanja tega priporočila nastala tožeči stranki kakšna škoda na zdravju. Kot je bilo že pojasnjeno tožeča stranka ne more dolžnosti zatrjevanja dejstev enostavno prevaliti na izvedenca, ampak bi morala prvenstveno sama navesti, katero obliko škode iz 200. člena ZOR je utrpela zaradi neupoštevanja priporočila.

Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožeča stranka utrpela psihične bolečine zaradi neupoštevanja zdravniškega priporočila in napotitve na čakanje na delo doma, ki je zmanjšalo njene dohodke. Poleg tega, da je bilo že zgoraj pojasnjeno, da tožena stranka ni v ničemer ravnala protipravno, pritožbeno sodišče poudarja, da je v skladu s 1. odstavkom 200. člena ZOR mogoče priznati pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine le zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega. Psihične bolečine, ki jih izpostavlja pritožba, tako sploh ne predstavljajo ene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, ki bi tožečo stranko upravičevala do plačila odškodnine.

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter zahtevek zaradi neobstoja uveljavljane odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi materialnopravno utemeljeno zavrnilo. Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).