VSL sodba in sklep II Cp 1960/2013

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

1. V točki II izreka razveljavi glede zavrnitve zahtevka iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Izpodbijana sodba se v I. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 27.095,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov:
- 17.646,50 EUR od 1. 6. 2008 dalje,
- 369,00 EUR od 29. 4. 2011 dalje,
- 6.708,90 EUR od 2. 7. 2009 dalje,
- 928,51 EUR od 28. 6. 2011 dalje,
- 1.230,21 EUR od 19. 12. 2011 dalje,
- 212,75 EUR od 13. 2. 2011 dalje.“

3. Odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in/ali nerazveljavljenem delu potrdi.

1Tožnica v tem postopku uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku, v katerem se je kot sopotnica na motorju usodno poškodovala. Odškodninska podlaga v tej pravdi med strankama ni bila sporna. Tožena stranka je tožeči stranki tudi že plačala nesporni del odškodnine v znesku 40.500,00 EUR.

2V postopku je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, koliko bi znašali pravični zneski denarne odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah iz 179. člena OZ (1). Presodilo je, da bi znašala pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 14.500,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 26.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 3.000,00 EUR.

3V nadaljevanju je odločalo še o odškodnini za premoženjsko škodo. Tožnica je uveljavljala več zahtevkov oziroma je zahtevke v času pravde dopolnjevala (jih zviševala). Tako je za stroške prevozov do zdravstvenih ustanov na podlagi 174. člena OZ uveljavljala plačilo 4.200,79 EUR. Sodišče ji je priznalo le 1.200,50 EUR. Dalje je uveljavljala v eni izmed kasnejših vlog dodatno plačilo potnih stroškov, ki so nastali po vložitvi tožbe. Sodišče ji je priznalo 369,00 EUR. Sodišče je dalje posebej odločalo o zvišanem zahtevku z 19. 12. 2011. Zahtevek se je nanašal na odškodnino zaradi izgubljenega dohodka ter na plačilo potnih stroškov. Sodišče ji je priznalo 892,71 EUR (od tega za potne stroške 480,00 EUR, za izgubljeni dohodek pa 412,71 EUR). Višji zahtevek je zavrnilo. Z eno od nadaljnjih vlog (13. 2. 2012) je tožnica uveljavljala dodatno odškodnino zaradi izgubljenega dohodka iz naslova neizplačane poslovne uspešnosti. Sodišče ji je priznalo 212,75 EUR. Za obdobje med marcem 2007 in novembrom 2008 je tožnica uveljavljala odškodnino za izgubljeni dohodek. Sodišče ji je priznalo odškodnino v višini 6.708,90 EUR. Tožnica je sicer zahtevala še več s spremenjeno tožbo, vendar pa sodišče prve stopnje o spremembi tožbe ni odločilo, v razlogih pa je navedlo, da je ne dopusti. Nazadnje je sodišče odločalo še o zahtevku za izgubljen dobiček zaradi neizplačane poslovne uspešnosti in udeležbe na dobičku ter tožnici priznalo 928,51 EUR.

4Tožnica je uveljavljala tudi rento, ker so njeni mesečni dohodki sedaj nižji, kot bi bili brez škodnega dohodka. Sodišče je ugodilo njenemu prvotnemu tožbenemu zahtevku in toženo stranko zavezalo k plačevanju 304,95 EUR in sicer od 1. 6. 2008 dalje. Tudi tu je tožnica zahtevek kasneje spremenila, vendar sodišče o spremembi tožbe s sklepom ni odločilo. Zgolj v razlogih je navedlo, da dopustitev spremembe ne bi bila koristna za razrešitev spornih razmerij med pravdnima strankama.

5Zakonske zamudne obresti od tistih zahtevkov, ki se nanašajo na do tožbe zapadle odškodninske zneske, je sodišče prve stopnje priznalo zgolj od vložitve tožbe dalje (22. 12. 2008), čeprav jih je tožeča stranka uveljavljala že od prej. Od ostalih zneskov pa je zakonske zamudne obresti priznalo, kakor jih je tožnica vlagala tekom pravde.

6O stroških je sodišče odločilo tako, da je ločilo uspeh po podlagi zahtevka in po višini zahtevka in nazadnje toženo stranko zavezalo k plačilu 6.350,15 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke:

7Tožeča stranka se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (2). Sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni in zahtevkom v celoti ugodi bodisi jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. S pritožbo napada celotni zavrnilni del sodbe. Prav tako se zoperstavlja ravnanju sodišča, ki ni dovolilo spremembe tožbe glede rentnega zahtevka.

8Pritožnica meni, da je sodišče ugotovljene dejanske okoliščine glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem napačno presodilo oziroma jim pripisalo premajhno težo. Ob tem opozarja, da je sodišče v razlogih sodbe napačno povzelo izvedensko mnenje glede vprašanja, koliko časa je morala tožnica hoditi z berglami. Dalje sodišču očita, da je pomanjkljivo upoštevalo hudo škodljivost, ki jo za organizem predstavljajo preiskave z rentgenom in ostalimi medicinskimi aparaturami. Izvedenec je to pojasnil, sodišče pa je glede tega pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Napačne naj bi bile tudi dejanske ugotovitve glede obsega fizioterapije, ki jo je tožnica prestajala. Sodišče pa tudi ne omeni tega, kar je pojasnil izvedenec, da je namreč opravila dve EMG preiskavi. Sodišče prav tako ne ugotavlja, da je morala tožnica trpeti številna prevezovanja ran. Dejansko stanje naj bi bilo tu pomanjkljivo ugotovljeno. Sodišče naj bi v nadaljevanju v ničemer ne upoštevalo izvedeniškega mnenja sodne izvedenke V. Š. To mnenje govori o za tožnico izredno katastrofični izkušnji. Sodišče pa pri presoji ni upoštevalo psihiatričnega zdravljenja, ki ga v grobem opisuje sodna izvedenka. Sodišče naj bi spregledalo tudi tožničino hipersenzibilnost, ki je znak postkomocijskega sindroma in posledica medikamentozne terapije pri tožnici.

9V zvezi z razlogi o odškodnini za strah pritožnica sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih je namreč rečeno, da sodišče ugotavlja, da tožnica ni utrpela primarnega strahu. V isti sapi pa trdi, da sprejema mnenje V. Š., ki ugotavlja, da je tožnica utrpela primarni strah. Ko sodišče v dokazni oceni sprejema mnenje V. Š., hkrati povzema prav ta del njenega mnenja, ki se nanaša na primarni strah.

10Tudi glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožnica mnenja, da bi glede na ugotovljene dejanske okoliščine sodišče moralo prisoditi višjo odškodnino. Enako meni glede odškodnine za skaženost.

11Glede odškodnine za potne stroške, ki so nastali do vložitve tožbe, tožnica med drugim trdi, da je k tožbi priložila specifikacijo teh stroškov, ki jih uveljavlja. Tam je razvidna vsa kilometrina. Opozarja na to, da toženka teh trditev ni prerekala in gre torej za neprerekana dejstva. Enako velja glede kasneje uveljavljanih potnih stroškov iz pripravljalne vloge 19. 12. 2011.

12Tako glede zahtevka zaradi izgubljenega dobička kot glede zahtevka za plačilo rente se pritožnica obširno zoperstavlja razlogom sodišča prve stopnje, zakaj naj bi spremembe tožbe sodišče ne dovolilo.

13Pritožnica napada tudi razloge sodišča, ki utemeljujejo odločitev, da obresti od nepremoženjske škode in od dela premoženjske škode tečejo šele od 22. 12. 2008 in ne že od 1. 6. 2008, kot je uveljavljala sama tožnica.

Pritožba tožene stranke:

14Tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka ne napada sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, ki se nanaša na vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo. V zvezi s tem navaja le, da se sodišče sklicuje na izračun valorizacije, ki naj bi bil priložen k sodbi. Trdi, da sama izvoda sodbe s takšno prilogo ni prejela (se pravi: ni prejela priloge). Zato meni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto kršitev uveljavlja glede odločitve o rentnem zahtevku. Trdi namreč, da je v razlogih navedeno, da je sodišče tožnici rento prisodilo od vložitve tožbe, čeprav je v izreku sodbe datum začetka rentne obveznosti naveden kot 1. 6. 2008, tožba pa je bila v tej pravdi v resnici vložena 22. 12. 2008.

15Glede vseh dopustitev sprememb tožbe pritožnica sodišču očita, da je takšna odločitev v nasprotju s pravilom o prekluziji iz 286. člena ZPP.

16Nazadnje napada odločitev o pravdnih stroških. Med drugim trdi, da odločitve ni mogoče preizkusiti.

17Na vročeni jima pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

18Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena glede glavne stvari, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le glede stroškov postopka.

19Pritožbi obeh pravdnih strank (predvsem tožničina) sodbo sodišča prve stopnje napadata na izjemno velikem številu mest. Zato, da bi odločba pritožbenega sodišča ne bila razpršena do te mere, da bi postala nerazumljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo najprej odgovorilo na nekatera osrednja vprašanja tega pritožbenega postopka, ki utemeljujejo tudi poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano sodbo. V nadaljevanju pa bo nato odgovorilo še na ostale pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, kolikor odgovor nanje ne bo vsebovan že v predhodnem besedilu.

O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odškodnino za strah:

20Ta pritožbeni razlog uveljavlja tožeča stranka glede zavrnilnega dela odškodnine za strah. Za strah je sodišče tožnici priznalo 3.000,00 EUR, zahtevek v višini 1.000,00 EUR pa je zavrnilo. Obrazložitev je podana na deseti strani sodbe. V teh razlogih je najprej navedeno: „izvedenka tako ocenjuje, da je tožnica preživela hud primarni strah, da bo umrla, čeprav se ga ne spomni. Nasprotno pa je izvedenec V. S. v svojem izvedeniškem mnenju navedel, da tožnica ni mogla trpeti pravega primarnega strahu za življenje, saj se je v nezgodnem dogodku onesvestila. Sodišče je sledilo mnenju V. Š., dr. medicine, ki je izvedenka psihiatrične stroke. Po oceni sodišča je izvedenka dovolj prepričljivo opisala psihološke procese, zaradi katerih se tožnica danes ne spominja več dogodka.“ V nadaljevanju pa je nato zapisan naslednji razlog sodišča: „sodišče ocenjuje, da tožnica ni utrpela primarnega strahu zaradi svojega stanja, zato pa je bil intenzivnejši sekundarni strah.“

21Zaradi nasprotja med obemi citiranimi razlogi ni mogoče ugotoviti, ali sodišče ugotavlja obstoj primarnega strahu ali ne. Sodbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev uveljavlja tožnica in se torej nanaša na zavrnilni del, tožena stranka pa odločitvi o plačilu odškodnine za strah v višini 3.000,00 EUR ne nasprotuje. Ker je tako, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo ter izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu glede 1.000,00 EUR (ki se nanaša na zavrnilni del za odškodnino glede strahu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti opisano in s strani tožnice izrecno uveljavljano nasprotje.

Preizkus materialnopravne pravilnosti prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo:

Po ustaljeni sodni praksi pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. in 182. členu OZ sodišče to zakonsko besedilo vsebinsko napolni z uporabo načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin. Teoretično se s tem uresničuje načelo izravnalne pravičnosti in načelo enakosti, praktično pa to pomeni, da sodišče ugotovi konkreten obseg škode pri konkretnem oškodovancu, njegove posebnosti in nato tako ugotovljen obseg škode primerja z drugimi primeri iz sodne prakse. Nazadnje presodi, ali se višina prisojene odškodnine ustrezno umešča v sistem sodne prakse v zvezi z nepremoženjsko škodo, tako da je vzpostavljeno pravilno razmerje med podobnimi, težjimi in lažjimi primeri. Sodišču v pomoč sta spletni spoznavni pravni vir na naslovu www.sodnapraksa.si ter knjižna zbirka Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (3).

22Zaradi lažje sistematike bo pritožbeno sodišče, ki dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sicer v celoti sprejema, povzelo najznačilnejše prvine ugotovljenega škodnega obsega in jih predstavilo po podobni sistematiki, kot jo najdemo v prej navedenih spoznavnih pravnih virih. Tako bo primerjava lažja.

Oškodovanka: PTT tehnik, v času škodnega dogodka je bila stara 32 let.

Škodni dogodek: Zavarovanec tožene stranke je kot avtomobilist pripeljal z neprednostne ceste in zbil motorno kolo, na katerem se je tožnica peljala kot sopotnica.

Diagnoza: Odprt zlom skočnice z izpahom in delno ohromelostjo peronealnega, plantarnega (to je končna veja tibialnega) in suralnega živca. Poškodba kožnega pokrova, rana nad skočnim sklepom, izpah v skočnično - petničnem sklepu in v skočnično-čolničastem sklepu, postkomocijski sidrom, popoškodbena stresna motnja.

Telesne bolečine: Tožnica je hude stalne in občasne bolečine trpela 20 dni. Srednje bolečine (stalne in občasne) so jo prizadevale leto dni. Lahke bolečine pa je čutila ves čas zdravljenja in tudi kasneje ter v bodoče.

Nevšečnosti med zdravljenjem: Tožnica je bila hospitalizirana 50 dni. Šestkrat je bila operirana v splošni anesteziji. Dva meseca in pol je imela nogo mobilizirano v dokolenskem mavčnem škornju. Od dneva poškodbe (maja 2005) do 19. 11. 2005 je morala hoditi z berglami. Prav tako je morala z berglami hoditi približno mesec dni po vsaki nadaljnji operaciji na desnem gležnju. Deležna je bila številnih RTG posnetkov, CT posnetkov in enega tomografskega RTG posnetka. Oskrbovali so jo z zdravili, infuzijo, antibiotiki, injekcijo proti strjevanju krvi. Patronažna sestra ji je previjala rane, jemala pa je tudi številna zdravila (anestetike, zdravila proti trombozi...) ter zdravila proti depresiji in pomirjevala. Dve do štiri leta je opravljala fizioterapijo.

Strah: Glede primarnega strahu je pritožbeno sodišče, kot je bilo že navedeno, sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo. Glede sekundarnega strahu pa sodba vsebuje ugotovitve o hudem trpljenju, ki je prehajalo v bojazen, da ji bodo odrezali stopalo. Strah jo je tudi bilo, da bo izgubila vid.

Zmanjšanje življenjske aktivnosti: Tožnica je bila pred škodnim dogodkom upravnica pošte. Opravljala je ročna dela, rada je risala, klekljala in se učila kaligrafske pisave. Rada se je vozila s svojim motorjem, rada je smučala, športno plezala in surfala. Sedaj ne more biti več upravnica pošte, le s težavo piše in opravlja dela kot pripravnica. Je razdražljiva, pozabljiva, težko se koncentrira in ne more opravljati kreditnih in zahtevnejših poslov. Prikrajšana je tudi za vse prostočasne aktivnosti, ki so bile navedene prej. Tožnica ne zmore težkega fizičnega dela. Sedaj je invalid III. kategorije. Trpi za duševnimi motnjami. Njeno psihično stanje je trajno.

Skaženost: Tožnica ima številne navzven vidne brazgotine. Hkrati tudi šepa.

23Odškodnina, prisojena za nepremoženjsko škodo na prvi stopnji sojenja znaša 46.500,00 EUR, kar je približno 47 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

24Primerjava: Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo s pomočjo že citirane zbirke sodne prakse in sicer s primeri iz poškodbene skupine Poškodbe skočnega sklepa in stopala (4).

25V zadevi II Ips 352/2000 (evidentirana pod št. XI/2 v citirani knjižni zbirki), ki je po vseh postavkah primerljiva s tožničino zadevo je bila priznana odškodnina v višini 85 plač. V zadevi II Ips 617/2003 (XI/3) je obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti hujši, saj mora oškodovanec hoditi z berglami ves čas, telesne bolečine so bistveno manjše, skaženost je podobna. Priznana je bila odškodnina v višini 75 plač. V zadevi II Ips 143/2001 (XI/5), ki ni nič težji, kvečjemu malo lažji primer, je bila priznana odškodnina v višini 69 plač. V zadevi II Ips 530/2008 (XI/4) je oškodovanec pretrpel tri operacije, omejen je v poklicnem in zasebnem življenju ter trpi za posttravmatsko stresno motnjo. Z vidika trajnih posledic je torej zadeva zelo primerljiva z obravnavano. Oškodovanec je prejel 73 plač. Ker je bila v tej zadevi zavrnjena revizija tožeče stranke, to pomeni sporočilo revizijskega sodišča, da odškodnina v tej zadevi ni prenizka (ne pa tudi, ali ni morda previsoka). Prav zato je ta primer za pritožbeno sodišče merilo najvišje možne zgornje meje odškodnine. V zadevi II Ips 97/2009 (XI/6) je oškodovanec utrpel nekoliko manjše telesne bolečine, pretrpel manj operacij, vendar pa je zmanjšanje življenjske aktivnosti objektivno celo težje. Res pa je, da tam ni prisotnih psihopatoloških posledic. Priznana je bila odškodnina v višini 53 plač. V zadevi II Ips 750/2005 (XI/7) je obseg telesnih bolečin manjši, zmanjšanje življenjske aktivnosti je objektivno primerljivo, vendar, kot v prejšnjem primeru, spet brez psihopatologije. Priznanih je bilo 49 plač. V tem primeru je bila zavrnjena revizija tožene stranke. Sporočilo primera torej je, da odškodnina ni previsoka. Ta primer zato pritožbenemu sodišču služi za oporo, da je to spodnja meja odškodnine, ki bi predstavljala pravično denarno odmero za tožničin obseg škode. V zadevi II Ips 786/2008 (XI/9) je tako obseg telesnih bolečin kot nevšečnosti med zdravljenjem zelo primerljiv z obravnavano zadevo, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je blažje. Oškodovancu je bila priznana odškodnina v višini 44 plač. V zadevi II Ips 701/2006 (XI/10) so telesne bolečine lažje, zmanjšane življenjske aktivnosti je malenkost lažje, bila pa je zavrnjena revizija tožeče stranke. Priznanih je bilo 43 plač odškodnine. V zadevi II Ips 449/2000 (XI/11) gre za lažji primer, priznana odškodnina ustreza 40 povprečnim neto plačam. V zadevi II Ips 372/2001 (XI/12) gre za primerljivo zmanjšanje življenjske aktivnosti, vendar pa ni psihopatološkega vidika. Telesne bolečine so bile lažje. Priznana odškodnina ustreza 39 plačam. Vsi nadaljnji primeri so evidentno lažji.

26Po stališču pritožbenega sodišča se bo obravnavan primer ustrezno umestil v opisano sodno prakso, če bo pravična denarna odškodnina nekoliko višja. Pritožbeno sodišče je zato odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 4.000,00 EUR, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 6.000,00 EUR. Skupaj priznana odškodnina bo tako ustrezala znesku 57 povprečnih neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča bosta na ta način določbi 179. in 182. člena OZ ustrezneje vsebinsko napolnjeni z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin. Večja teža bo dana izjemno obsežnemu in nevšečnemu zdravljenju ter psihopatološkim vidikom škode. To sta individualni okoliščini, ki nalagata, da se letvico višine odškodnine v opisanem razponu sodne prakse vendarle postavi nekoliko višje, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

27Sodbo je zato pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo na podlagi procesnega pooblastila iz 5. alineje 358. člena ZPP.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo zaradi stroškov prevozov do zdravstvenih ustanov po osnovnem zahtevku v tožbi in po dodatno postavljenem zahtevku v pripravljalni vlogi 19. 12. 2011:

28Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu uporabiti določbo 214. člena ZPP. Ta določa, da nespornih dejstev ni treba dokazovati. V skladu z drugim odstavkom 214. člena pa so nesporna dejstva tudi tista, ki jih nasprotna stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov. Tožnica je s tremi listi prilog (ki so v spisu pod številko A9) specificirala katere prevoze v zvezi z zdravljenjem je opravila. Ker tožena stranka tem trditvam ni oporekala, jih je v skladu z 214. členom ZPP treba šteti za resnične. Sodišče prve stopnje je listine v prilogi A9 napačno ocenilo. Spregledalo je, da je treba zneske v vseh treh listih sešteti ter potem v resnici dajo rezultat v višini 23116 km, ki jih je tožnica prevozila zaradi zdravljenja. Glede na razloge sodišča prve stopnje (13. stran sodbe) znaša strošek na km 0,25 EUR. V mejah tožbenega zahtevka je zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter zahtevek v tem delu priznalo do 4.279,00 EUR. Na podlagi pooblastila iz 1. alineje 358. člena ZPP je torej sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je ugodilni del zvišalo za 3.078,50 EUR.

29Enako je storilo tudi glede zahtevka, ki ga je postavila tožeča stranka v pripravljalni vlogi 19. 12. 2011. Gre za enak procesni položaj, zato je na podlagi istega procesnega pooblastila pritožbeno sodišče tu ugodeni del zahtevka zvišalo za 337,05 EUR, tako da je priznan celoten znesek v višini 817,05 EUR za potne stroške v zvezi z zdravljenjem.

O dilemah glede spremembe tožbe:

30Tožena stranka napada razloge sodišče prve stopnje, češ da bi dovolitev spremembe tožbe, ki ji je tožena stranka nasprotovala, ne imelo pomembnejšega vpliva na dokončno ureditev razmerij med strankama. Pritožbeno sodišče se vsebinsko s temi razlogi ni moglo ukvarjati, saj v zvezi s temi razlogi ni odločitve, ki bi jo lahko pritožbeno preizkušalo. Lahko pa v zvezi s tem pove, da bi moralo sodišče s sklepom odločiti o spremembi tožbe z dne 5. 2. 2013 (185. člen ZPP). Ker tega s sklepom ni storilo, pritožbeno sodišče o ne-odločitvi ne more odločati. V nadaljevanju bo zato sodišče prve stopnje moralo o spremembi tožbe izdati ustrezen sklep po 185. členu ZPP.

31Enako velja glede zvišanja rentnega zahtevka. Glede rentnega zahtevka pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče tožnici rento priznalo od 1. 6. 2008 (to je v mejah prvotnega zahtevka). Iz pritožbe ni jasno, kaj pritožnico pri odločitvi o renti sploh moti. Očitno je, da jo moti neobstoječi sklep o tem, da se sprememba tožbe (zvišanje rentnega zahtevka) ne dovoli. A sklep o tem, ali se sprememba tožbe dopusti ali ne, bo moralo, kot že rečeno, sodišče prve stopnje šele izdati. Zoper doslejšnjo odločitev o rentnem zahtevku pa pritožnica ne podaja razumljivih navedb v luči katerih bi bila odločitev sodišča kakorkoli napačna.

32Zoper odločitve, da se sprememba tožbe vendarle dovoli oziroma da se zadeva obravnava po nekaterih delih spremenjene tožbe, pa vlago pritožbo tudi tožena stranka. Vendar so njene pritožbene navedbe plod nerazumevanja pravila o prekluziji (286. člen ZPP). Pravilo o prekluziji se namreč nanaša na dolžnost pravočasnega navajanja dejstev in predlaganja dokazov glede že obstoječega zahtevka. V ničemer pa se ne nanaša na možnost, da tožeča stranka spremeni tožbo in zahtevek poviša. Tu stranke pravilo o prekluziji ne veže: prav enako, kakor je ne bi vezalo, če bi se odločila in ločeno uveljavljala povišan zahtevek v samostojni pravdi.

Glede teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode ter od premoženjske škode, uveljavljene že s tožbo:

33Odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo ter od odškodnine za premoženjsko škodo v zvezi s stroški zdravljenja, nastalimi do vložitve tožbe, prizna šele od 22. 12. 2008, ob hkratni ugotovitvi, da je vse, kar je bilo v tej pravdi priznano, od tožene stranke zahtevala predpravdno že 29. 11. 2007, je materialnopravno napačna. Razlogi sodišča na 17. strani sodbe bi se lahko nanašali kvečjemu na tisti delček, ki presega dotlejšnjo zahtevo tožene stranke. Ne pa tudi na ostalo. Ker je tako, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP odločitev v obrestnem delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo ter glede premoženjske škode v zvezi s stroški zdravljenja (potni stroški, ki so uveljavljani že s prvotno tožbo), spremenilo ter zakonske zamudne obresti tožnici priznalo tako, kot jih je uveljavljala. To pa je od 1. 6. 2008 dalje.

Načelno o stroških postopka:

34Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in ker mora sodišče prve stopnje odločiti še o tem, ali naj se sprememba tožbe dopusti ali ne, je v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP padla tudi odločitev o stroških postopka. Ker pa to odločitev izrecno napada pritožba tožene stranke, mu pritožbeno sodišče na načelni ravni pritrjuje. Predvsem ni nikakršne podlage v okoliščinah konkretnega primera, zaradi katerih bi sodišče uspeh v tem primeru računalo ločeno glede podlage in višine zahtevka. Saj podlaga zahtevka med strankama sploh ni bila sporna. Glede na deljen uspeh se kvečjemu zastavlja vprašanje, ali so tu sploh podane kakšne okoliščine, zaradi katerih bi sodišče ne uporabilo primarnega pravila iz 154. člena ZPP, po katerem v primeru deljenega uspeha vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

O preostalih, še ne odgovorjenih, a relevantnih pritožbenih navedbah tožene stranke:

35Tožena stranka sodišču očita, da odločbi ni priložilo obračuna valorizacije plačane akontacije odškodnine. Meni, da je zaradi tega sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem pritožbeno sodišče ne soglaša. Res je sicer, da tudi k izvirniku sodišče ni pripelo izračuna valorizacije plačane akontacije, čeprav je navedlo, da je to storilo. A vendarle je bistveno to, da je iz 13. strani sodbe razvidno, na podlagi kakšnega izračuna je sodišče valorizacijo opravilo, naveden je spletni naslov aplikacije Statističnega urada RS in iz številk je jasno razvidno, koliko znaša valorizirana akontacija.

36Bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP vidi pritožnica tudi v obrazložitvi na 17. strani sodbi, kjer je sodišče zapisalo, da je tožnici mesečno rento prisodilo od vložitve tožbe, čeprav je iz izreka razvidno, da je datum, od katere teče rentna obveznost 1. 6. 2008 in ne 22. 12. 2008, ko je bila tožba vložena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obrazložitvi na 17. strani res za napačen zapis. A pred tem je na 12. strani sodišče pravilno navedlo, zakaj mora rento plačevati tožena stranka od junija dalje. Zato, ker je do tedaj tožnica za to obliko škode že prejela odškodnino, od tedaj dalje pa bo njeno škodo krila renta. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka, zato ni podana.

37Ker pritožba tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in odločitev o glavni stvari, ki je izpodbijana z njene strani, potrdilo.

Odgovor na preostale pritožbene navedbe tožeče stranke:

38Pritožnica v zvezi z dejanskimi ugotovitvami, ki se nanašajo na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišču očita več napak. Tako trdi, da je sodišče napačno povzelo, da je morala stalno hoditi z berglami zgolj do 18. 7. 2005. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre res za napačen zapis. A na 9. strani je pravilna dejanska ugotovitev, iz katere izhaja, da je z berglami hodila štiri mesece. Ob takšni dejanski ugotovitvi je pritožbeno sodišče tudi opravilo pritožbeni preizkus.

39Pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja pritožnica vidi tudi v tem, ker sodišče ni izreklo, da rentgenska slikanja in ostale preiskave predstavljajo škodljiv vpliv na organizem. V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče ugotovilo, katerih preiskav in postopkov je bila deležna tožnica. Njihova škodljivost je splošno znana. Prav zato imajo dejanske ugotovitve o npr. rentgenskem slikanju v opisih škodnih dogodkov v zvezi z nepremoženjsko škodo sploh takšen pomen, kot ga imajo. Tudi pritožbeno sodišče je ob preizkusu višine odškodnine to dejstvo upoštevalo, tako kot ga upošteva vselej.

40Nazadnje pa so tu v zvezi z telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem še pritožbeni očitki zoper ugotovljeno dejansko stanje, ki so bodisi neresnični bodisi dlakocepski in pravno nepomembni. Tako npr. sodišču pritožnica očita, da ni navedlo točnega števila dni, ko je opravljala fizioterapijo. Dalje sodišču očita, da nima ugotovitev o tem, da ji je bilo treba prevezovati rane (slednje ne drži, saj takšno dejansko ugotovitev sodba sodišča prve stopnje celo vsebuje in sicer v drugem odstavku 9. strani sodbe). A ne glede na to je treba tu povedati naslednje: sodišče je konkretizirano opisalo, kakšen je bil tip zdravljenja. S tem, ko ni zapisalo vsakršne podrobnosti, sodišču ni mogoče očitati, da nima ustreznih razlogov. Podrobnosti tu namreč bistva ne spreminjajo. Saj menda pritožnica ne pričakuje, da bi moralo sodišče v sodbo povzeti prav vsak detajl večmesečnega zdravljenja?

41Pritožnica nadalje očita izpodbijani sodbi, da ne upošteva izvedenskega mnenja V. Š. in tako tudi ne psiholoških posledic, ki so nastale pritožnici. To ni res. Psihološki vidik je v sodbi omenjen na več mestih, zato je neutemeljen očitek, da v dejanski podlagi sodbe ta dejanski vidik ni razviden. Sodišče ta vidik omenja v drugem odstavku 9 strani sodbe, na več mestih 10 strani sodbe, v zadnji vrstici 11 strani sodbe, drugem odstavku 12 strani sodbe ter, nazadnje, v petem odstavku 12 strani sodbe.

42V nespremenjenem in nerazveljavljenem delu je zato pritožbeno sodišče delno neutemeljeno pritožbo (ob odsotnosti razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti) delno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem oz. nerazveljavljenem delu potrdilo. Procesno pooblastilo za ta del odločitve je podano v 353. členu ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 ter poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).

(3) mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010.

(4) Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 1061.