VSRS Sodba in sklep II Ips 316/2011

Revizija tretjega toženca se zavrže.

Revizije prvega, drugega in četrtega toženca se zavrnejo.

Prvi toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožniku stroške odgovora na revizijo v višini 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 19. 8. 2009 odločilo, da so prvi štirje toženci po temelju 100 % odgovorni za škodo, nastalo tožniku zaradi posledic požara dne 25. 4. 2003. Tožbene zahtevke proti ostalim tožencem je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka v delu, v katerem se ta naša na devetega toženca, razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za postavko tovorno vozilo Chevrolet, letnik 1939, iverne plošče, cement in zaradi škode, nastale zaradi suše na vrtninah, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo tožnika in pritožbe prvega do četrtega toženca zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo.

3Zoper navedeno sodbo so revizije vložili prvi do četrti toženec.

4Prvi toženec v reviziji navaja, da je stališče pritožbenega sodišča o solidarni odgovornosti tožencev napačno, saj ni upoštevano, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ne more z gotovostjo ugotoviti, kdo od tožencev je odvrgel cigaretni ogorek, ki je povzročil požar. Šele na podlagi te ugotovitve, ki je v nasprotju z izpovedbami tožencev, kot izhajajo iz zapisnika glavne obravnave z dne 18. 9. 2007, je sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost tožencev. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da so toženci na glavni obravnavi izpovedali, da prvi toženec ni ugasnil cigarete na tleh. Prav vsi toženci so povedali, da je prvi toženec cigareto podal četrtemu tožencu, zaradi česar je očitno, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih ter izpovedbami zaslišanih tožencev, kot sledijo iz zapisnika z dne 18. 9. 2007. Uporaba alternativne vzročnosti ne pomeni, da v primeru več potencialnih povzročiteljev škode ni mogoče, da bi se kateri od njih ekskulpiral svoje odgovornosti zaradi neobstoja vzročne zveze. Sodišči bi morali ugotoviti, da med ravnanjem prvega toženca in nastalo škodo ni vzročne zveze, saj je škoda nastala zaradi malomarnega ravnanja s cigaretnimi ogorki, česar pa njemu ni mogoče očitati, kar so potrdili vsi ostali toženci. Za medsebojno povezanost potencialnih povzročiteljev škode je pomembno, da s svojim ravnanjem povzročajo enaka tveganja nastanka škode. Sodišče prve stopnje bi moralo in bi lahko ugotovilo, kateri od tožencev so dejansko ravnali malomarno, ko ogorkov niso oziroma so jih ugašali v tožnikovem prostoru. Glede na to, da so vsi toženci povedali, da je prvi toženec le podal cigareto četrtemu tožencu, bi moralo sodišče ugotoviti, kdo ni ravnal malomarno in ni odvrgel ogorka ali slabo ugasnil cigarete. Sodišči sta v primeru prvega toženca napačno uporabili določbo 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po teoriji o adekvatni vzročnosti, ki je sodišči nista upoštevali, se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Če je v danih okoliščinah posledica nekaj izrednega, tedaj taka posledica ni adekvatna in zato ni pravno odločilna. Posledica je nastala ob kajenju prvega do četrtega toženca, vendar vzrok te posledice ni v samem kajenju, temveč v cigaretnih ogorkih. S tem, ko je prvi toženec cigareto podal četrtemu tožencu, je bila pretrgana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in prepovedano posledico. Požar ni adekvatna posledica kajenja, ampak posledica napačnega ravnanja s cigaretnimi ogorki. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti ni dovolj protipravnost, ampak je treba tudi z uporabe pravilne teorije ugotoviti vzročno zvezo med dejanji posamezne osebe in nastalo škodo. Pri uporabi alternativne vzročnosti ni mogoče zanemariti tudi teorije o adekvatni vzročnosti, kar sta napačno storili sodišči prve in druge stopnje.

5Drugi in četrti toženec v (skupni) reviziji navajata, da sta že v pritožbi grajala, da sodišče niti s stopnjo verjetnosti ni izkazalo, da naj bi prav cigaretni ogorek povzročil požar. Kljub temu, da so toženci kadili pri kozolcu, to še ne pomeni, da je podana vzročna zveza med njihovim dejanjem in nastankom požara. Ob tem je treba izpostaviti še dejstvo, da so toženci kadili na enem koncu kozolca, zagorelo pa je na drugem koncu kozolca. Po splošnem prepričanju bi v primeru, da bi bil cigaretni ogorek vzrok požaru, do požara prišlo na mestu, kjer so toženci kadili, ne pa na drugem koncu kozolca. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči napačno zaključili, da je kajenje prvega do četrtega toženca vzrok nastalemu požaru. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da za uporabo prvega in četrtega odstavka 186. člena OZ zadošča, da je ravnanje kateregakoli od potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo in da je tožnik temu dokaznemu bremenu zadostil, pri čemer svoje ugotovitve in tovrstne ocene sploh ne obrazloži. Zgolj dejstvo, da so toženci kadili pri kozolcu, še ne dokazuje, da so povzročili škodni dogodek. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo v delu, ki se nanaša na soodgovornost tožnika pri nastanku škodnega dogodka. Tožnik je sicer izpovedal, da ni videl, da bi se pri kozolcu zbirala mladina in tam kadila, izpovedal pa je tudi, da je videl otroke, ki so hodili po travi ter jih opozarjal, naj hodijo po poti. Glede na to, da so toženci izpovedali, da je bil kozolec zbirališče mladih ter glede na to, da se je tožnik verjetno kar precej časa zadrževal ob kozolcu, saj je imel v njem shranjene stvari, ni nobenega dvoma, da je opazil mlade, ki so se tam zbirali in kadili. Jasno pa je, da tega ne bo priznal, saj bi bil sicer soodgovoren. Glede na to, da tožnik šole o tem dejstvu ni obvestil, je sam opustil dolžno ravnanje, da bi zaščitil svoje premoženje. Tožnik je s tem, ko kajenja učencem ni preprečil oziroma ni poskrbel, da na tem delu ne bi kadili, opustil dolžno ravnanje. Vsaka oseba je zavezana, da stori vse, da prepreči možnost nastanka škode, še posebej tožnik, ki je v gospodarskem objektu hranil naprave in kmetijske stroje. Prav tožnik je tisti, ki mu je mogoče očitati, da ni izvajal ukrepov varstva pred požarom. Sodišči sta se oprli na napačno materialnopravno podlago. Določba 9. člena Zakona o požarni varnosti se namreč nanaša na neizvajanje ukrepov varstva pred požarom ter na posledice, ki zaradi tega nastanejo, kar se tožencem sploh ne očita. Prav tako se sodišči napačno sklicujeta na 9. člen Zakona o požarni varnosti, ki v pozitivni zakonodaji sploh ne obstaja.

6V vlogi z dne 14. 10. 2009, ki je naslovljena kot odgovor na revizijo, se tretji toženec pridružuje reviziji prvega toženca. Navaja, da iz zaslišanj tožencev izhaja, da sta tako prvi toženec kot on z ogorkom oziroma gorečo cigareto ravnala pazljivo in da med njunim ravnanjem in škodnim dogodkom ni vzročne zveze.

7Revizije so bile po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročene tožniku, ki je odgovoril na revizijo prvega toženca in predlagal njeno zavrnitev.

8Revizija tretjega toženca je prepozna, ostale revizije niso utemeljene.

9Skladno s tem, da odgovora na revizijo stranke, ki tisti stranki, ki vlaga revizijo, ni nasprotna, ZPP ne pozna, in glede na vsebino vloge tretjega toženca z dne 14. 10. 2009, je omenjeno vlogo mogoče obravnavati samo kot (prepozno) revizijo. Sodbo sodišča druge stopnje je pooblaščenec tretjega toženca prejel 20. 3. 2009, vlogo, ki je po vsebini revizija, pa je vložil 14. 10. 2009. Revizija tretjega toženca je bila torej vložena po izteku tridesetdnevnega roka iz 367. člena ZPP in je prepozna. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- prvi do četrti toženec (prvi in drugi toženec stara malo manj kot 14 let, tretji in četrti toženec stara 14 let) so 25. 4. 2003 skupaj kadili pri tožnikovem kozolcu;

- kadili so vsi, dve cigareti so si delili;

- vzrok požaru je bilo njihovo kajenje;

- ni mogoče ugotoviti, kdo od tožencev je odvrgel cigaretni ogorek, ki je povzročil požar;

- vsi toženci so vedeli, da lahko povzročijo požar s kajenjem v takšnih okoliščinah;

- v kazenskem postopku je bil zaradi obravnavanega škodnega dogodka tretjemu in četrtemu tožencu izrečen vzgojni ukrep – ukor zaradi kaznivega dejanja po členu 317/III, II in I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ;

- prvi in drugi toženec v kazenskem postopku nista bila obravnavana, ker sta bila še mlajša mladoletnika;

- tožnik ni vedel, da otroci pri objektu kadijo in se tam zadržujejo.

11Zaradi omenjene vezanosti na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišč prve in druge stopnje, je treba zavrniti

revizijske navedbe, ki tako ugotovljenim dejstvom nasprotujejo (zatrjevanje, da so toženci kadili na enem koncu kozolca, zagorelo pa je na drugem koncu, da vzrok požaru ni bil v kajenju oziroma cigaretnih ogorkih tožencev, da je tožnik vedel, da se tam zadržuje mladina).

12Ni podana s strani prvega toženca zatrjevana procesna kršitev, da je ugotovitev sodišča prve (in druge stopnje), da ne more z gotovostjo ugotoviti, kdo od tožencev je odvrgel ogorek, v nasprotju z izpovedbami tožencev, kot izhajajo iz zapisnika (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Uveljavljena kršitev (t.i. protispisnost) je namreč podana le takrat, kadar gre za napako pri povzemanju listin ali zapisnikov, ne pa, če sodišče njihovo vsebino razume drugače kot stranka oziroma jo drugače dokazno oceni. Slednje v konkretnem primeru po vsebini opisuje revident in v

tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je, kot že pojasnjeno, ni dovoljeno izpodbijati.

13Ocena, da je bil vsak izmed prvih štirih, v času škodnega dogodka še mladoletnih tožencev civilno deliktno sposoben (prvi in drugi toženec v skladu z drugim odstavkom 137. člena OZ, tretji in četrti toženec pa v skladu s tretjim odstavkom istega člena), revizijsko ni sporna in je tudi sicer materialnopravno pravilna. Predmet revizijskih očitkov je pravilnost pravne (v delu tudi dejanske) presoje vzročne povezanosti med ravnanjem prvih štirih tožencev in nastalo škodno posledico, pri kateri revidentje izpostavljajo predvsem spregled relevantnosti razlikovanja položajev, kdo od njih je le podal cigareto in kdo jo je ugašal.

14Dolžnost povračila škode obsega le tisto škodo, ki je vzročno povezana s škodljivim dejstvom. Škodljivega dejstva oziroma nedopustnega ravnanja, ki je v pravnem pogledu vzrok nastanku škode, pa v okoliščinah konkretnega primera, ko so prvi štirje toženci pri kozolcu kadili skupaj, cigareti so si podajali, kraj pa so po tem skupaj zapustili, ni mogoče omejiti zgolj na ravnanje tistega izmed njih, ki je imel cigareto zadnji med prsti in jo ugasnil, kot se zavzema prvi toženec. Glede na prej omenjene relevantne okoliščine je vsakemu od pri kajenju udeleženih tožencev mogoče očitati, da ni preveril, ali so ogorki popolnoma ugasnjeni in ali kje še kaj tli, ta opustitev pa je tisto škodljivo dejstvo, ki ga je v konkretnem primeru treba šteti kot pravno relevantni vzrok nastalemu požaru.(1)

Ravno v takšnih okoliščinah je mogoče zaključiti, da je vsak izmed pri kajenju udeleženih tožencev s svojim ravnanjem oziroma opustitvijo povzročal enaka tveganja nastanka škode, kar je kot bistveno za naprtitev solidarne odškodninske odgovornosti sicer izpostavil že sam prvi toženec. Z nastalo škodo je bilo upoštevaje vse okoliščine primera in normalen tek dogodkov mogoče tudi računati; zato je vzročna povezanost med opustitvijo vsakega od prvih tožencev in nastalim požarom podana (med drugimi tudi) po teoriji o adekvatni vzročnosti.

15Vrhovno sodišče pritrjuje oceni sodišč prve in druge stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za enega izmed položajev, ki so podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti po 186. členu OZ. Tega pa je glede na poudarjeno skupno ravnanje oziroma skupno opustitev prvih štirih tožencev, od katerih nihče, kot rečeno, ob skupnem kajenju ni preveril, ali so ogorki popolnoma ugasnjeni in ali kje še kaj tli, treba opredeliti kot položaj, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj ter oceno o njihovi solidarni odgovornosti opreti na prvi odstavek 186. člena OZ.

16Pravilen je navsezadnje tudi zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožniku ni mogoče očitati, da je tudi sam prispeval k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ). V zvezi s tem večina revizijskih izvajanj drugega in četrtega toženca izhaja iz podmene, da je tožnik opazil mlade, ki so se zbirali pri seniku in kadili, kar je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo, da tožnik za to ni vedel in zato neupoštevno.(2) Neutemeljen je očitek tudi siceršnje opustitve dolžnega ravnanja s strani tožnika, saj pravnega pravila, ki bi mu na splošno nalagal, da naj po celotni dolžini trase izobeša znake o nevarnosti kajenja pri seniku ali celo postavlja fizične prepreke, ni.

17Revizije prvega, drugega in četrtega toženca torej niso utemeljene, zato jih je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

18Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Prvi do četrti toženci nosijo svoje stroške revizijskega postopka sami, saj z revizijami niso uspeli. Prvi toženec pa mora tožniku povrniti stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na njegovo revizijo, saj je odgovor v tem delu prispeval k vzpostavitvi kontradiktornosti na revizijski stopnji. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Pravno relevantni vzrok se večkrat razlikuje od naravnega (dejanskega) vzroka, nasploh pa to velja v primerih opustitev dolžnega ravnanja. Naravni vzrok je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru opredelilo s splošnim izrazom kajenje (z njim je zajelo možnost leteče iskre, neugasnjenega ogorka, itd...).

Op. št. (2): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.