UPRS sklep I U 1556/2011

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala po uradni dolžnosti, Javnemu zavodu RTV Slovenija (v nadaljevanju RTVS) naložila, da mora v roku 15 dni odpraviti ugotovljene kršitve obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, obveznost enakega obravnavanja ter obveznost ločitve računovodskih evidenc, naloženih z dopolnilno odločbo št. 3824-76/2007-2 z dne 23. 1. 2008 tako, da spremeni „Cenik storitev OE oddajniki in zveze“ z datumom veljavnosti 1. 6. 2010, tako da: - upošteva stroškovne kalkulacije v DVB-T stroškovnem modelu 03/2010 in cene storitev digitalnega prizemnega oddajanja na oddajniških lokacijah … in … ter v skupinah oddajnikov pretvorniki 1 in pretvorniki 2 uveljavi v višini, kot prikazuje tabela, navedena v izreku izpodbijane odločbe; - upošteva stroškovne kalkulacije v DVB-T stroškovnem modelu 03/2010 in cene storitev kolokacije v veljavi v višini, kot prikazuje tabela, navedena v izreku izpodbijane odločbe; - odpravi dvojno zaračunavanje stroškov električne energije na lokaciji ….

Tožnik v tožbi navaja, da je toženka izpodbijano odločbo izdala ob uporabi Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), k čemer jo zavezuje 143. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Po izrecni določbi tretjega odstavka 24. člena ZIN tožnik, kot vlagatelj prijave, na podlagi katere se je postopek nadzora, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, začel, nima položaja stranke, temveč je samo vlagatelj prijave. Položaj stranke ima samo zavezanec, v tem primeru RTVS. Takšna ureditev pa je po prepričanju tožnika v nasprotju z določbo 4. člena Okvirne direktive 2002/21/ES (v nadaljevanju Okvirna direktiva). Meni, da je slovenska obstoječa zakonska ureditev le delno uveljavila 4. člen Okvirne direktive s tem, ko omogoča vodenje upravnega spora zoper odločbo, ki jo toženka izda v postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti iz odločbe, izrečene operaterju s pomembno tržno močjo, samo temu istemu operaterju kot zavezancu, ne pa tudi njegovim konkurentom kot prizadetim strankam v smislu 4. člena Okvirne direktive in da so zaradi pomanjkljive implementacije 4. člena Okvirne direktive izpolnjeni vsi pogoji za neposredno učinkovanje te določbe v smislu materialnega zakona. Zato je prepričan, da je aktivno legitimiran kot tožnik v tem sporu. V primeru dvoma sodišču predlaga, da to vprašanje predloži v predhodno odločanje SES. Sklicuje se tudi na odločbo SES št. C-426/05 z dne 21. 2. 2008. Poudarja, da glede na to, da je vložil prijavo zoper RTVS zaradi kršitve odločbe toženke z dne 23. 1. 2008, pa tudi zaradi učinkov izpodbijane odločbe, ima položaj prizadete stranke v smislu določbe 4. člena Okvirne direktive, saj je kolokacijski partner in direktni konkurent RTVS-ju na področju upravljanja multipleksov z nacionalno pokritostjo, pri čemer RTVS upravlja z javnim multipleksom A., tožnik pa z zasebnim multipleksom B. V nadaljevanju tožbe pa po vsebini ugovarja izpodbijani odločbi, in sicer zaradi kršitve materialnega prava, to je nepravilne uporabe določb IV. poglavja ZEKom, ki določa pravice in obveznosti toženke pri določanju operaterjev s pomembno tržno močjo ter nalaganju obveznosti takšnim operaterjem, s katerimi se zagotavlja konkurenca na področju elektronskih komunikacij. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka v višini sodne takse ter pavšalne stroške v višini 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani nadzorstveni odločbi, ker meni, da je ta pravilna in zakonita ter da niso podane očitane kršitve. Sodišču predlaga, da tožbo na podlagi 3. oziroma 6. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže, podrejeno pa, da tožbo, skupaj s stroškovnim zahtevkom, kot neutemeljeno zavrne. Izpostavlja, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev te tožbe, saj v predmetnem upravnem postopku ni bil stranka niti stranski udeleženec. Meni, da nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj z njo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Navaja tudi, da ima lahko po obstoječi zakonski nacionalni ureditvi (po Zakonu o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) poleg stranke postopka položaj tožnika tudi tisti, ki v upravnem postopku pred izdajo akta zahteva vstop v postopek, za kar izkaže pravni interes (stranski udeleženec). Pravni interes pa izkaže tisti, ki v tem postopku varuje kakšno svojo osebno pravico ali svojo neposredno, na zakon oprto pravno korist (142. člen v zvezi s 43. členom ZUP). Tožnik pa v postopku ni zahteval priznanja položaja stranskega udeleženca, saj po podatkih spisa takšne vloge sploh ni podal. Ker torej ni izkoristil procesnih možnosti, ki mu jih daje nacionalna zakonodaja, so neutemeljene njegove navedbe, da je aktivno legitimiran. Pri tem se toženka sklicuje na ustaljeno upravnosodno prakso. Poudarja tudi, da se je sodna praksa opredelila tudi do razlage sodbe SES št. C-426/05, pri čemer gre v konkretnem primeru za povsem drugačno pravno in dejansko stanje kot v navedeni sodbi SES. V nadaljevanju odgovora na tožbo pa odgovarja tudi na vsebinske tožbene ugovore.

Stranka z interesom, RTVS, v odgovoru na tožbo navaja, da je stališče tožnika, da 17. člen ZUS-1 nasprotuje Okvirni direktivi, kar je v nasprotju z evropskim pravom, vsebinsko in tudi procesno napačno. Ne drži namreč trditev, da bi bila Okvirna direktiva le delno uveljavljena. Tožnik bi lahko vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, kot to določa prvi odstavek 17. člena ZUS-1, vendar bi moral biti pred tem stranka postopka. Glede na to, da je tožnik sam vložil prijavo, kot to navaja v tožbi, je torej vedel za postopek in bi se lahko tega postopka udeležil kot stranski udeleženec. Ker tega ni storil, tudi nima aktivne legitimacije za vložitev te tožbe, saj ni ravnal v skladu s procesnimi predpisi. Torej ne zato, ker bi procesni predpisi tožniku onemogočali vložitev tožbe. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže, tožniku pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V nadaljevanju odgovarja na vsebinske tožbene ugovore in podrejeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik je vložil še pripravljalni vlogi z dne 18. 12. 2011 in 29. 3. 2012, v katerih odgovarja na navedbe nasprotnih strank.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Tožnik je tožbo vložil zoper odločbo toženke št. 06014-1/2010-59 z dne 3. 8. 2011 ter predlagal njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek toženki. Sporna v tem upravnem sporu je torej odločba, ki jo je toženka izdala v postopku nadzora izpolnjevanja obveznosti enakega obravnavanja, zagotavljanja preglednosti, cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva ter ločitve računovodskih evidenc, naloženih z dopolnilno odločbo št. 3824-76/2007-2 z dne 23. 1. 2008, zoper zavezanca RTVS.

Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranki udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pa je oseba, na katere zahtevo je bil začet upravni postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP) in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko upravni spor sproži le, če najprej dokaže, da ji upravni organ v postopku izdaje upravnega akta prizna položaj stranke, ali pa če ji upravni organ pravico do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrne (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

Sodišče ugotavlja, in med strankama to tudi ni sporno, da tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe št. 06014-1/2010-59 z dne 3. 8. 2011 ni bil stranka, niti stranski udeleženec. Tožnik tudi ne zatrjuje, da naj bi mu toženka odločbo vročila kot stranki oziroma stranskemu udeležencu. Če pa ni imel zahtevanega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdano upravno odločbo.

Na drugačno odločitev v zadevi tako tudi ne morejo vplivati stališča glede zagotovitve učinkovitega pravnega sredstva za prizadete subjekte, ki izhajajo iz sodb SES, zlasti sodbe št. C-426/05, na katero se tožnik sklicuje, kjer je SES podalo razlago (med drugim) določbe 4. člena Okvirne direktive, saj ima oziroma je imel tožnik možnost zahtevati priznanje pravice do udeležbe v obravnavanem upravnem postopku. Zoper odločbo, izdano glede priznanja pravice do udeležbe pa ima, kot že navedeno, tožnik zagotovljeno sodno varstvo. V upravnem postopku pa tožnik ima oziroma je imel tudi možnost vložitve izrednega pravnega sredstva obnove postopka zaradi neudeležbe v prvotnem postopku (po 9. točki 260. člena ZUP), kar pomeni, da se tožniku glede na možnost vložitve (tudi) tega izrednega pravnega sredstva ne odreka pravica do sodelovanja v postopku nadzora izpolnjevanja obveznosti, vendar pa mora biti o navedenih pravnih sredstvih prej odločeno v upravnem postopku. Šele zoper tak upravni akt pa mu bo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Glede na povedano tako po presoji sodišča določbe nacionalnega prava zagotavljajo pravna sredstva za subjekte, ki menijo, da so prizadeti v svojih pravicah in pravnih koristih (razlaga določbe 4. člena Okvirne direktive), ki so lahko učinkovite ob njihovem skrbnem uveljavljanju, zaradi česar pa tudi ni kršeno načelo supremacije evropskega prava nad nacionalnim. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi (sklep I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010). Zato sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za postavitev predhodnega vprašanja SES.

Sodišče je glede na povedano na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka, tožbo tožnika zavrglo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.