UPRS sklep III U 223/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je komisija Študentske organizacije Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka), v 1. točki izreka ugotovila, da je A. (v nadaljevanju tožnik) odgovoren za posebno težko kršitev po prvem odstavku 45. člena Pravilnika o nadzorni komisiji Študentske organizacije (v nadaljevanju PraNK-1) in mu, v skladu s tretjim odstavkom 45. člena PraNK-1 izrekla sankcijo odvzema pravice do financiranja iz sredstev Študentske ustave, za obdobje 7 mesecev (2. točka izreka). Sankcija pa se po 3. točki izreka izvrši, ko postane odločba dokončna.

Tožnik skupaj s tožbo, s katero izpodbija navedeno odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, sodišču predlaga, da zaradi težko popravljive škode, ki se tožniku povzroča z izvršitvijo izpodbijane odločbe, z izdajo začasne odredbe odloži njeno izvršitev, do izdaje pravnomočne odločbe v tem postopku. Za primer kršitve predlaga sodišču, da naloži toženi stranki plačilo denarne kazni. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

K točki I. izreka:

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Upravna zadeva pa je po določbi 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe, oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek).

V Zakonu o skupnosti študentov (v nadaljevanju ZSkuS) je urejen položaj, delovanje in dejavnosti samoupravne skupnosti študentov (v nadaljevanju Študentska organizacija Slovenije – ŠOS). Vanjo se združujejo študentje zaradi urejanja vprašanj skupnega pomena in uresničevanja skupnih interesov, solidarnega zadovoljevanja skupnih potreb ter opravljanja zadev iz državne pristojnosti, ki so dane Študentski organizaciji Slovenije z javnim pooblastilom (2. člen). Ena do organizacijskih oblik povezovanja v Študentski organizaciji Slovenije so tudi študentske organizacije lokalnih skupnosti (tretji odstavek 3. člena ZSkuS). Študentska organizacija Slovenije v temeljnem aktu med drugim določi položaj organizacijskih oblik v ŠOS in način njihovega soodločanja pri sprejemanju odločitev študentskega predstavniškega telesa, vire materialnih sredstev in način nadzdora nad razpolaganjem s sredstvi (9. in 11. alinea 4. člena ZSkuS). V 5. členu ZSkuS pa so določena pooblastila in dejavnosti Študentske organizacije Slovenije, študentske organizacije visokošolskega zavoda, študentske organizacije lokalne skupnosti in njenih organizacijskih oblik. Financiranje je urejeno v členih 9. do 11. Po 10. členu poteka finančno in materialno poslovanje in razpolaganje s pridobljenimi sredstvi pod pogoji in na način, določen z zakonom in akti Študentske organizacije Slovenije (prvi odstavek). Kontrola nad namensko porabo sredstev se opravlja v skladu s posebnimi predpisi.

Temeljni akt Študentske organizacije Slovenije je Študentska ustava (v nadaljevanju ŠU-1). Z njo je urejen položaj, delovanje in organiziranost Študentske organizacije Slovenije (1. člen ŠU-1). Nadzorna komisija Študentske organizacije Slovenije (v nadaljevanju nadzorna komisija) na prvi stopnji preverja in odloča o skladnosti poslovanja, organizacijskih oblik ŠOS z akti, ki zavezujejo ŠOS in njeno organizacijsko obliko (38. člen ŠU-1). Po tretjem odstavku 40. člena ŠU-1 nadzorna komisija lahko kot sankcijo izreče tudi začasen odvzem pravice do financiranja iz 88. člena ŠU-1. Zoper njen sklep je po četrtem odstavku istega člena možna pritožba, o kateri odloča Razsodišče Študentske organizacije (v nadaljevanju razsodišče). Zoper odločitev razsodišča ni pritožbe (tretji odstavek 49. člena ŠU-1).

Iz določb ZSkuS in niti iz določb ŠU-1 ne izhaja, da Nadzorstvena komisija v okviru delovanja Študentske organizacije Slovenije pri nadziranju organizacijskih oblik ŠOS na prvi stopnji in v primeru pritožbe razsodišče na drugi stopnji, sprejemata sklepe po pravilih določenih v Zakonu o splošnem upravnem postopku. V zadevah nadzora pri delovanju organizacijskih oblik ŠOS pa tudi ne gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil.

Po določbah ZSkuS in ŠU-1 ima tožnik status študentske organizacije lokalne skupnosti, ki je ena od oblik povezovanja v ŠOS. Izpodbijana odločba je bila izdna v zadevi nadzora nad njegovim delovanjem v okviru ŠOS, torej v zadevi, ki po povedanem ne sodi med druge javnopravne, enostranske, oblastvene posamične akte, izdane v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da so vse odločitve tožene stranke že zaradi njenega pravnega statusa (oseba javnega prava) upravni akti, za katere je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Iz že navedenih razlogov se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 318/2010, v kateri je sprejeto stališče, da so ŠOS in njene članice pravne osebe javnega prava.

Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče ni imelo podlage niti v 4. členu ZUS-1, saj tožnik v tožbi ne navaja, da mu je bilo s samo odločitvijo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in to ne izhaja niti iz tožbenega predloga.

Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je tožbo zavrglo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki II. izreka:

Tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče moralo zavreči iz naslednjih razlogov:

Procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je po 32. členu ZUS.-1 vložena tožba, ki jo sodišče v skladu z določbami ZUS-1 lahko obravnava. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrglo, ni bil izpolnjen niti procesni pogoj za obravnavanje zahteve za začasno odredbo. Zato jo je sodišče zavrglo v skladu z 32. členom ZUS-1.

K točki III. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.