VDSS sklep Pdp 1059/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom, da se tožeči stranki A.A. sporazumno razmerje pri toženi strani B.B., sporazumno razveže z dnem 14. 5. 2013 tako, da se mu prizna delovno razmerje pri toženi stranki do navedenega datuma, z izplačilom plače do 14. 5. 2013 v skupnem znesku 5.807,04 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in v zvezi s tožbenim zahtevkom, da mora tožena stranka tožnika prijaviti v zdravstveno zavarovanje za navedeno obdobje in zanj plačati zakonsko določene in predpisane davke in prispevke (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo, da spremenjena tožba ni dovoljenja, pri čemer tožnik pojasnjuje, da gre za spremembo tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo pred narokom, razpisanim za 11. 9. 2013. To odločitev je sodišče utemeljevalo s 204. členom ZDR, saj je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja vezan na rok, ki ga tožnik ne more več vzpostaviti, zato ne more več uveljavljati dajatvenih zahtevkov za čas po učinkovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju pa je sodišče menilo, da je spremenjeni tožbeni zahtevek nedoločen in neprimeren za obravnavanje, zato ga je zavrglo. Na odpravo nedoločenosti zahtevka je sodišče opozorilo pooblaščenca tožnika, ki je pristopil po substitucijskem pooblastilu, pri čemer po mnenju sodišča ni prosil za dodatni rok za prilagoditev zahtevka, temveč za rok za dodatna pojasnila. Opravičilo tožnikove pooblaščenke je sodišče prve stopnje ocenilo kot zlorabo pravice do opravičila. Izpodbijani sklep je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi, razlogi pa so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prav tako je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi in razlogi sodbe (pravilno sklepa), to je zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 11. 9. 2013. Poleg tega se sklepa niti ne da preizkusiti. Tožnikova pooblaščenka je šele 6. 9. 2013 ob 16.20 uri izvedela, da sodišče naroka z dne 11. 9. 2013 ne bo preložilo. Dne 6. 9. 2013 je bil petek, pooblaščenka je takoj pristopila k iskanju substituta, kar tožnik (pravilno sodišče) šteje za sprenevedanje. Ker je imela pooblaščenka tožnika za 11. 9. 2013 že razpisani dve drugi obravnavi, bi moralo prvostopenjsko sodišče to upoštevati kot opravičljiv razlog in narok preložiti. Ker je iz datuma substitucijskega pooblastila razvidno, kdaj je to pooblastilno razmerje nastalo, je substitucijski pooblaščenec utemeljeno navajal, da se ne more izjaviti o umiku zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oz. nezakonitosti izpodbijane odpovedi ter o določni opredelitvi tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi. Izjave o umiku tožbe za ugotovitev neveljavnosti oz. nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso podali niti tožnik niti njegova pooblaščenka niti substitucijski pooblaščenec. Ker mora biti izjava o umiku resna, jasna in izrecna, da lahko procesno učinkuje, umik tožbe z dne 12. 12. 2012 nikoli ni bil podan. Sprememba istovetnosti tožbenega zahtevka (objektivna sprememba tožbe) nujno vsebuje tudi umik prej postavljenega tožbenega zahtevka. Ker se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, je bila potrebna za umik tožbe njena privolitev (ker sicer prej postavljeni tožbeni zahtevek procesno obstaja že naprej). Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 11. 9. 2013 je razbrati, da je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe, zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v spremembo tožbe privolila. Sodišče je o tem, da spremembo tožbe dovoli ali je ne dovoli, ni sprejelo nobenega sklepa, tožnik prvotno postavljenega tožbenega zahtevka ni umaknil, tožena stranka se ni spustila v obravnavanje stvari po spremenjeni tožbi, niti ni privolila v umik, zato je potrebno ugotoviti, da sodišče o prvotno postavljenem zahtevku, ki še vedno obstaja, sploh ni odločalo (umik se v konkretnem primeru ne more domnevati). S tem je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe ZPP. Poleg tega tožnik ne ve, zakaj spremenjena tožba ni bila dovoljena, ali zaradi prekluzije ali zaradi domnevne nedoločnosti zahtevka, zaradi česar naj ne bi bil primeren za obravnavanje. Tožnikova tožba je bila sklepčna, sklepčnost pa pomeni, da tožnik navede v tožbi vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Ker je substitucijski pooblaščenec prejel substitucijsko pooblastilo šele en dan pred zastopanjem na naroku, je logično, da se do vprašanj sodnice ni mogel opredeliti, zaradi česar je zaprosil za rok za dodatna pojasnila (čemur pa sodišče ni ugodilo, ker pooblaščenec ni zaprosil za rok za prilagoditev zahtevka). V pritožbi še navaja, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične v postopku preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. V zastaralnem roku, določenem za posamezno obveznost, se lahko postavijo različni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage. Zahtevke v individualnem delovnem sporu je potrebno uveljavljati v zakonsko določenem roku, kar je tožnik upošteval. Tožnik zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je vložil v 30 dneh od vročitve te odpovedi, ni umaknil. Sodišče prve stopnje je imelo za "discipliniranje" tožnikove pooblaščenke na voljo druge mehanizme (npr. plačilo separatnih stroškov), ne pa izdajo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep o mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tožbi vtoževal ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka 12. 11. 2012, neveljavna, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da mu še vedno traja in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu izplačati razliko v plači od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, poleg tega pa mu je dolžna povrniti tudi stroške postopka. Po prejemu odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dan 24. 4. 2013, ki pa je bil na predlog tožnikove pooblaščenke (zaradi zastopanja v drugi zadevi) preložen na 17. 5. 2013. Navedenega dne je sodišče prve stopnje opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na tem naroku sta stranki podali določene navedbe na zapisnik, sodišče prve stopnje pa je sprejelo dokazni sklep, prečitalo je listinsko dokumentacijo, sklenilo je, da bo na naslednjem naroku, to je 11. 9. 2013, zaslišalo tožnika, zakonito zastopnico tožene stranke in dve priči, strankam pa je dalo tudi 15-dnevni rok za odgovor na navedbe in dokaze nasprotne stranke, ki so bili podani na tem naroku. Toženi stranki je poleg tega naložilo, da mora v istem roku predložiti sodišču prve stopnje tožnikove plačilne liste za obdobje 6 mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je dne 5. 9. 2013 prejelo novo prošnjo tožnikove pooblaščenke za preložitev naroka, ki je bil razpisan za 11. 9. 2013 (zaradi zastopanja v drugi zadevi). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil narok v tem individualnem delovnem sporu za dan 11. 9. 2013 razpisan več kot 1 mesec pred narokom v drugi zadevi, na katero se je sklicevala tožnikova pooblaščenka, je obe stranki obvestilo, da naroka z dne 11. 9. 2013 ne bo preložilo. O tem je po faksu dne 6. 9. 2013 obvestilo tudi tožnikovo pooblaščenko. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je z vlogo z dne 9. 9. 2013, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 10. 9. 2013, tožnikova pooblaščenka spremenila tožbo, tako da je predlagala sodišču prve stopnje, da izda sodbo sledeče vsebine:

"1. Tožeči stranki A.A. se sporazumno razmerje pri toženi stranki B.B., sporazumno razveže z dnem 14. 5. 2013 tako, da se ji prizna delovno razmerje pri toženi stranki do navedenega datuma, z izplačilom plače do 14. 5. 2013 v skupnem znesku 5.807,04 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2Tožena stranka mora tožečo stranko prijaviti v zdravstveno zavarovanje za navedeno obdobje in za tožečo stranko plačati zakonsko določene in predpisane davke in prispevke.

3Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške tega delovnopravnega postopka v roku 8 dni."

Iz opombe na tej spremembi tožbe izhaja, da jo je tožnik neposredno poslal tudi toženi stranki.

Na naroku za glavno obravnavo dne 11. 9. 2013 je poleg tožnika namesto njegove pooblaščenke pristopil substitut, predložil substitucijsko pooblastilo in uvodoma pojasnil, da z zadevo ni seznanjen, saj je substitucijsko pooblastilo prejel šele dan pred narokom. Poleg tega je navedel, da ima ob 9.15 uri (narok v tem individualnem delovnem sporu se je pričel ob 8.30 uri) neodložljive obveznosti v C., zaradi česar je prosil za preložitev naroka. Ker je tožena stranka preložitvi naroka nasprotovala z obrazložitvijo, da je bila tožnikova pooblaščenka z dejstvom, da narok ne bo preložen, seznanjena že 6. 9. 2013 ob 16,20 uri, kar pomeni, da bi si lahko prej poiskala substituta, je sodišče prve stopnje predlog za preložitev naroka zavrnilo in spremembo tožbe vročilo toženi stranki. Tožečo stranko je pozvalo, da določno opredeli tožbeni zahtevek in da pojasni, ali s spremenjeno tožbo umika zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odpovedi. Substitucijski pooblaščenec tožnika je pojasnil, da se o navedenem ne more izjaviti in da je prišel na narok le zato, da prosi za njegovo preložitev. Vztrajal je pri dosedanjih navedbah in pri tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen v zadnji vlogi tožeče stranke z dne 9. 9. 2013. Glede na pojasnilo substitucijskega pooblaščenca, da vztraja pri zahtevku in vlogi z dne 9. 9. 2013, je tožena stranka ugotovila, da je zahtevek iz spremenjene tožbe z dne 9. 9. 2013 nesklepčen in predlagala njegovo zavrnitev. Substitucijski pooblaščenec je ob tem še enkrat pojasnil, da o vsebini ne more razpravljati, da bi bilo to od tožnika nekorektno in protipravno pričakovati, saj ima tožnik pravico do enakega obravnavanja. Ob upoštevanju zgoraj opisanih dejstev in poteka postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog strank za določitev roka za podajo dodatnih navedb, vpogledalo in prebralo je listine spisa, vložene v prilogah A in B, ostale dokazne predloge je zavrnilo kot nepotrebne in izdalo izpodbijani sklep.

Ob takšnem poteku dogodkov tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita nekorektno ravnanje, ker ni sledilo njegovemu predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo ta tožnikov predlog, ki ga je substitut utemeljeval s tem, da ni seznanjen z vsebino zadeve. Institut nadomeščanja odvetnika po drugem odvetniku (substitucija, ki jo opredeljuje 16. člen Zakona o odvetništvu; ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj.) je namenjen temu, da stranko, katere ne more zastopati pooblaščeni odvetnik, lahko zastopa drug odvetnik in ji s tem nudi ustrezno strokovno pravno pomoč pred sodiščem (člen 2/1 ZOdv). Od substituta se pričakuje, da bo v postopku zastopanja pred sodiščem opravil enako delo kot odvetnik, ki ga za zastopanje pooblasti stranka. V konkretnem individualnem delovnem sporu pa temu ni bilo tako, kar jasno izhaja iz zgoraj opisanega poteka dogodkov. Poleg tega je do časovne stiske v zvezi s pooblastitvijo substituta je prišlo iz razlogov na strani tožnikove pooblaščenke, saj je ta šele 6. 9. 2013 predlagala preložitev naroka, razpisanega za 11. 9. 2013, čeprav je za razlog, s katerim je ta predlog utemeljevala (udeležba na drugem naroku) vedela že v juliju 2013. V pristojnosti sodišča je odločitev, ali bo že razpisani narok preložilo ali ne, pri čemer mora pri tej odločitvi upoštevati tudi to, da se postopek opravi brez nepotrebnega zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, onemogočiti pa mora tudi vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (člen 11/1 ZPP). Sodišče prve stopnje je navedeno določbo ZPP spoštovalo. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljen tudi pritožbeni predlog tožnika za opravo nove glavne obravnave pred drugim senatom (člen 356 ZPP), saj za takšno odločitev ni nobenega razloga.

Prav tako ni utemeljen očitek v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje (avtomatično) preložiti narok za glavno obravnavo, ker je imela tožnikova pooblaščenka na dan tega naroka razpisan tudi drug narok. Kot je bilo že ugotovljeno, je v pristojnosti sodišča, da odloči, ali obstaja utemeljen razlog za preklic in preložitev razpisanega naroka. Glede na to, da je bil narok v tem individualnem delovnem sporu razpisan več kot mesec in pol pred narokom, ki ga je kot razlog za preložitev navajala tožnikova pooblaščenka (zadeva opr. št. P 144/2012), tudi po stališču pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene postopkovne kršitve, ker naroka v tem individualnem delovnem sporu ni preklicalo in preložilo na kasnejši termin, oziroma ker ni ugodilo substitutu tožnikove pooblaščenke za preložitev tega naroka.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2013, ki jo je naslovil kot spremembo tožbe, dejansko spremenil svoj tožbeni zahtevek, saj v novem tožbenem zahtevku ne uveljavlja več ugotovitve neveljavnosti (nezakonitosti) odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitve, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da mu še traja, reintegracije, izplačila razlike v plači od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje (očitno do vrnitve k toženi stranki). Po spremenjeni tožbi zahteva le to, da se mu sporazumno (pravilno delovno) razmerje sporazumno razveže z dnem 14. 5. 2013 tako, da sem mu prizna delovno razmerje do navedenega datuma, da mu tožena stranka za to obdobje izplača plačo (v skupnem znesku 5.807,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje) in da ga je dolžna tožena stranka za to obdobje prijaviti v zdravstveno zavarovanje in zanj izplačati predpisane davke in prispevke. To pomeni, da je s tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 9. 9. 2013 nastopila situacija, ki jo ureja 184. člen ZPP. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni jasno, ali tožnik s spremenjeno tožbo umika zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odpovedi, je to dilemo poskušalo na podlagi člena 285 ZPP razrešiti s substitutom tožnikove pooblaščenke. Ker pri tem ni bilo uspešno iz razlogov na strani substituta, je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo o spremenjenem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik oblikoval v spremembi tožbe z dne 9. 9. 2013.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, saj je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve navedlo, da sprememba tožbe ni dovoljena, kljub temu, da je z izpodbijanim sklepom zavrglo prav to spremembo tožbe. S tem je podano nasprotje med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo. Če sodišče spremembe tožbe ne dovoli, o spremenjeni tožbi ne more odločati.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sicer sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da v primeru, če delavec ne zahteva ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (oz. ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo poda delodajalec) oz. če tožbo s takšnim zahtevkom umakne, ne more več uspešno uveljavljati zahtevkov, ki izvirajo iz zatrjevanega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oz. zatrjevane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takšnem primeru pa je potrebno tožbeni zahtevek iz naslova plač oz. drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje po prenehanju delovnega razmerja zavrniti kot neutemeljene, saj so ti odvisni in vezani na ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je spremenjeno tožbo tožnika zavrglo z obrazložitvijo, da je tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljal v okviru spremembe tožbe, nedoločen in neprimeren za obravnavanje. Pri tem pa je prezrlo 36. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki opredeljuje ravnanje sodišče ob nerazumljivih in nepopolnih vlogah. 180. člen ZPP določa med drugim tudi, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Če tožbeni zahtevek ni določno oblikovan, tožba nima vseh potrebnih sestavin za obravnavo, v tem primeru pa mora sodišče (ne glede na to, ali ima delavec v postopku pooblaščenca ali ne) po 36. členu ZDSS-1 delavca (oz. pooblaščenca) s sklepom pozvati, da mora tožbo popraviti ali dopolniti, ga hkrati poučiti, kako naj odpravi pomanjkljivosti tožbe in ga opozoriti na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča (podobno sklep VDSS, opr. št. Pdp 1232/2007 z dne 10. 1. 2008, Pdp 1204/2005 z dne 20. 10. 2005 ...). V primeru, da delavec nima pooblaščenca (v tem individualnem delovnem sporu je tožnik, kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, sicer imel pooblaščenko), ga sodišče pouči tudi o pravici, pogojih in postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo 36. člena ZDSS-1, je vsaj preuranjeno zavrglo tožnikovo spremembo tožbe..

Ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP in zaradi neupoštevanja člena 36 ZDSS-1 je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi člena 365/3 ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopke, tako da bo sodišče prve stopnje lahko odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, nato pa ponovno odločilo v tem individualnem delovnem sporu. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za ugotovitev utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. 3. odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker niso bili priglašeni.