VSK sodba PRp 22/2014

Pritožba zagovornika obdolženega A.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 273,00 EUR.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi A.K. odgovoren, v 1. točki izreka, za prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP in, v 2. točki izreka, za prekršek po desetem odstavku 110. člena ZPrCP. Za prvi prekršek mu je določilo globo 120,00 EUR, za drugi prekršek pa globo 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk ter mu nato po 27. členu ZP-1 izreklo enotno globo 1.320,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Sklenilo je še, da mora obdolženi na podlagi 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) plačati stroške postopka – sodno takso v višini 182,00 EUR, plačati pa mora tudi stroške priče v višini 11,03 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obdolženega. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve določb ZPrCP in kršitev določb postopka o prekrških ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Na pritožbo je odgovoril prekrškovni organ, Postaja prometne policije, ki predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbo obdolženca oziroma njegovega zagovornika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo. Dokazno oceno je sprejelo v skladu z določbo 133. člena ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovilo, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Za svojo odločitev je navedlo prepričljive in razumne razloge, ki jih pritožbe navedbe obdolženčevega zagovornika ne morejo izpodbiti. Zagovornik v pritožbi izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, vendar za svoje stališče ne ponuja dokazov, ki bi bili prepričljivejši od teh, na katere je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev, da je bil v prometni nesreči obdolženi voznik vozila in ne morda kdo drug. Mnenju zagovornika, da se izpoved priče (op.: osebe, ki je med prvimi prišla na kraj) M.G. o bistvenih dejstvih sklada za zagovorom obdolženca, ni moč pritrditi. Priča je namreč podrobno opisal svoje ravnanje in opažanja, ko je prišel prvič in se nato (dvakrat) vračal na kraj prometne nesreče. Povedal je namreč , da je ob prihodu na kraj pri poškodovanem osebnem avtomobilu, ki je bil na levem boku in je očitno trčil v drog semaforja in se potem obrnil in obstal na vozišču, videl enega moškega. Tega moškega je vprašal, če rabi pomoč, pa je dejal, da je že vse urejeno, da je že poklical pomoč. Na hitro je pogledal in v poškodovanem vozilu ni bilo nobene osebe. Izrecno je tudi povedal, da ob svojem prvem in drugem prihodu na kraj nesreče tam ni videl nobene ženske. Moškega, ki ga je videl na kraju prometne nesreče ob vozilu je opisal kot majhnega, temnih las, bil je mlajši in na njem je videl okrvavljeno, misli, da levo roko. Glede na to, kje so bili na vozilu najdeni sledovi krvi (policist M.B. je povedal, da so bili v vozilu sledovi sveže krvi na notranji strani levega boka, po steklu in koloni) in izjavo obdolženca, da je bila kri v vozilu njegova, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je obdolženi poškodoval pri vožnji kot voznik osebnega avtomobila in ne kot sopotnik v vozilu ali morda ob tem, ko je kasneje pomagal mami iz vozila, kot se zagovarja. Če bi držalo, kar trdi, in bi se dejansko poškodoval medtem, ko je pomagal mami iz vozila, pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi bili ti sledovi (krvi) tudi na oblačilih matere, kar bi policisti ob ogledu gotovo zaznali.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe obdolženca, da se je po nesreči s telefonskim klicem na OKC PU sam obremenil zaradi občutka krivde, ker ga je zajela panika. Sodišče se mora pri tehtanju dokazov, torej tudi pri tehtanju obdolženčevega zagovora, opredeliti le do pravno relevantnih navedb. Obdolženčev klic na OKC PU, več ur po prometni nesreči, nima posebne teže, glede na to, da je sodišče prve stopnje že na podlagi ostalih dokazov z gotovostjo ugotovilo, da je storilec prekrška prav obdolženi. Zato se do navedb obdolženca o razlogih za klic na OKC PU sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno še posebej opredeljevati. Povsem jasno je namreč navedlo iz katerih razlogov obdolženčevega zagovora ne sprejema.

Zagovornik obdolženega tudi neutemeljeno izpostavlja, da je iz ambulantnega izvida Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca z dne 15. avgusta 2013 in odpustnega pisma z dne 16. avgusta 2013 jasno, da je bila v nesreči udeležena tudi obdolženčeva mati. V obvestilu o telesni poškodbi N.K. ni namreč navedena nobena takšna poškodba, ki bi bila že navzven vidna ali kako drugače dokazana. To, da je bila obdolženčeva mati s kraja prometne nesreče, ker je tožila zaradi težav z dihanjem, odpeljana v bolnišnico pa samo po sebi ne dokazuje, da je bila v prometni nesreči tudi sama kakorkoli udeležena, torej ne kot voznica ne kot sopotnica. Glede na izpoved priče M.G. je v času, ko je prišlo do prometne nesreče na kraju ni bilo, policisti so takoj posumili v njeno trditev, da je bila voznica v prometni nesreči udeleženega vozila (priča M.B. je povedal, da ni imela nobenih na zunaj vidnih poškodb, nobenih krvavitev), vabljena na zaslišanje kot priča pa je izkoristila boniteto iz 236. člena ZKP in ni pričala. Glede na vse navedeno zato tudi za pritožbeno sodišče ni nikakršnega dvoma, da je bil v obravnavani prometni nesreči voznik vozila prav obdolženi in ne njegova mati, čeprav naj bi policistom, ki so opravili ogled kraja prometne nesreče izjavila, da je bila ona voznica.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1 je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločitve o sankcijah in ugotovilo, da so bile obdolžencu izrečene sankcije, ki so za očitana prekrška predpisane. Ker okoliščine, ki bi narekovale omilitev katere od sankcij niso bile ugotovljene, v odločitev o sankcijah ni bilo treba poseči.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pritožbo obdolženčevega zagovornik kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 naložilo plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 273,00 EUR (tar. št. 8132 v zvezi s tar. št. 8111 in 8114 ZST-1), ki jo mora obdolženi plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.