VSM sklep II Kp 11925/2009

Ob reševanju pritožb zagovornikov obdolženega SC, ugoditvi pritožbi SKC in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega SC spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po členu 50 KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let ter obdolžencu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ je sodišče obdolženemu v izrečeno (pravilno v določeno) kazen vštelo čas odvzema prostosti, in sicer od 5. 9. 2003 od 14.28 ure do 6. 9. 2003 do 15. ure. Na podlagi 95. člena v zvezi s členom 96 KZ je sodišče prve stopnje SKC odvzelo premoženjsko korist v višini 112.668,98 EUR.

2Zoper takšno sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega odvetnik ZK zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in izda zavrnilno sodbo;

- zagovornik obdolženega odvetnik Roman Sevšek zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obtožbo zoper obdolženega zavrne;

in

- SKC zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4Zagovornika obdolženca uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ko navajata, da je kazenski pregon zoper obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje zastaral. Zagovornik obdolženca ZK v pritožbi meni, da je pregon za prvih osem posojilnih pogodb, ki so navedene v izreku napadene sodbe zastaral, in sicer gre za znesek 66.766,80 EUR. Znesek v višini 54.248,03 EUR, ki predstavlja ostale posojilne pogodbe, pa ne dosega velike premoženjske koristi, zato bi bilo potrebno dejanje kvalificirati po prvem odstavku 244. člena KZ. Glede na navedeno je prišlo do poteka absolutnega desetletnega zastaralnega roka, zaradi česar je potrebno za obravnavano kaznivo dejanje obdolžencu izreči zavrnilno sodbo. Zagovornik obdolženega RS uveljavlja enako kršitev kazenskega zakona, vendar meni, da je potrebno vsako posojilno pogodbo obravnavati posebej, pri tem pa vsak posojeni znesek ne dosega velike premoženjske koristi, bi bilo potrebno kaznivo dejanje kvalificirati po prvem odstavku 244. člena KZ, za katerega pa je kazenski pregon zastaral, saj je od storitve dejanja potekel absolutni zastaralni rok, in sicer deset let. Po mnenju pritožnika gre v obravnavanem primeru za nadaljevano kaznivo dejanje, saj obdolžencu ni šlo za to, da bi z istočasno ali zaporedno storjenimi kaznivimi dejanji pridobil veliko premoženjsko korist ali povzročil tako škodo.

5Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Že iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic izhaja, da je obdolženec s časovno povezanimi dejanji, ko je zaporedoma odobril kratkoročne kredite skoraj v vseh primerih v znesku 2.000,000,00 SIT, tako skupaj 27,000.000,00 SIT, kar znaša 112.668,98 EUR, tako da je vsa sredstva nakazal na bančni račun SKC, da gre za eno dejanje in ne več posameznih kot to zmotno menita zagovornika. Zato je ravnanje obdolženega sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo kot takšno, da predstavlja enovito življenjsko celoto, torej vsaka posamična odobritev kratkoročnega kredita in njena odredba o nakazilu odobrenega zneska, ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, ampak le del enotne obdolženčeve kriminalne dejavnosti, saj je obdolžencu šlo za to, da SKC pridobi veliko premoženjsko korist, kar je obdolženi zasledoval že od vsega začetka, torej pri odobritvi prvega kratkoročnega kredita, pri čemer ni spregledati, da ni zahteval za njegovo vrnitev nobenega zavarovanja. Vse navedeno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, ko pravilno zaključuje, da gre v obravnavanem primeru za eno trajajoče dejanje obdolženca, s temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zato so pritožbene navedbe obeh zagovornikov, ki trdita, da je kazenski pregon v celoti ali delno zastaral, povsem neutemeljene, saj pridobljena korist presega z zakonom določeno višino velike premoženjske koristi in to več kot dvakrat. Zagovornik obdolženega si tako tudi napačno razlaga, da znesek 54.248,03 EUR ne predstavlja velike premoženjske koristi, pri tem pa spregleda, da je ta z navedenim zneskom tako po določbah KZ kot KZ-1 presežena. Glede na navedeno, in ker v obravnavani zadevi ne gre niti za delno zastaranje kazenskega pregona, niti za zastaranje kazenskega pregona v celoti, sta pritožbi obeh zagovornikov, ki skušata prepričati nasprotno, neutemeljeni, saj v bistvu zagovornika v okviru tega pritožbenega razloga grajata dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje tako glede znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi njegovega subjektivnega elementa.

6Utemeljena pa je pritožba SKC, ki je po členu 367/V ZKP upravičena oseba za vložitev pritožbe, ker ji je bila z napadeno sodbo na podlagi člena 95 v zvezi s členom 96 KZ odvzeta premoženjska korist. Pritožnica ima namreč prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ko navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti izjasniti se glede odvzete ji premoženjske koristi, saj je sodišče prve stopnje ni povabilo na glavno obravnavo, na kateri ima pravico predlagati dokaze in z dovoljenjem predsednika senata postavljati vprašanja obdolžencu, pričam in izvedencem, prav tako pa nikoli ni bila seznanjena z obtožbo. Pri tem se sklicuje še na kršitve Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja jamstvo lastninske svobode, kar je privedlo skupaj z uveljavljano kršitvijo do nezakonitosti in nepravilnosti napadene sodbe.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP. Člen 500 ZKP namreč določa, kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (člen 96 in člen 98 KZ), ga je treba povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. V vabilu ga je potrebno opozoriti, da bo postopek izveden tudi brez njegove navzočnosti. Procesni položaj prejemnika koristi v kazenskem postopku je namreč specifičen, saj se ga ne zasliši kot obdolženca, niti kot pričo, ampak se ga na glavni obravnavi zasliši za obdolžencem, torej pred začetkom dokaznega postopka. S takšnim zaslišanjem se mu omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje vse navedeno spregledalo, saj na glavno obravnavo ni povabilo SKC, ki ji je z napadeno sodbo odvzelo premoženjsko korist na podlagi 95. člena v zvezi s členom 96 KZ, s čimer je zagrešilo v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP.

8Uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ki je vsekakor vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, bo sodišče prve stopnje odpravilo le v ponovljenem sojenju, v katerem bo, v kolikor se bo odločilo za odvzem premoženjske koristi, na glavno obravnavo povabilo tudi SKC. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti razveljaviti napadeno sodbo v celoti, in sicer tudi v krivdoreku glede obdolženega SC (člen 387 ZKP), saj se ugotovljena kršitev lahko odpravi le na glavni obravnavi.

9V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo uveljavljano kršitev v nakazani smeri, kritično presodilo tudi pritožbene navedbe zagovornikov, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati, in o zadevi ponovno odločilo.