VSK sodba Cpg 256/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 24.1.2011 v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki znesek 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 690,00 EUR od 3.11.2000 dalje do plačila in od zneska 690,00 EUR od 1.12.2000 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi, to je 10.2.2011. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki 206,46 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka uveljavljala napako storitve, in sicer, da cenitve ni izdelal sodni cenilec. Iz tega razloga so bile cenitve za toženo stranko neuporabne. Bistvo za ta spor je bilo dejstvo, da je tožena stranka naročila storitev oziroma izdelavo izdelka, tožeča stranka pa ni dostavila izdelka, ki ga je tožena stranka naročila, zaradi česar tožena stranka ni dolžna plačati izdelka, ki je zanjo neuporaben in ima napako. O teh navedbah tožene stranke se izpodbijana sodba ni opredelila, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba se tudi ni opredelila do dokaznega predloga, da se zaslišijo določene priče. Celo tožeča stranka je s tem soglašala. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP), kar pomeni, da ostali pritožbeni razlogi (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, relativne bistvene postopkovne kršitve) v tem postopku niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz tožbenih navedb, ki jih je v postopku na prvi stopnji podala tožena stranka in na katere se ponovno sklicuje v obravnavani pritožbi, jasno izhaja, da tožena stranka ni podala ugovora iz naslova jamčevanja zaradi stvarne napake predmeta podjemne pogodbe, ampak je bilo bistvo njenih navedb v tem, da je bila v zmoti (zaradi prevare nasprotne stranke) glede lastnosti (statusa sodnega cenilca) samega tožnika. Tožena stranka je torej nasprotovala tožbenemu zahtevku na plačilo za opravljeno delo po podjemni pogodbi med pravdnima strankama zaradi neveljavnosti pogodbe zaradi zmote, ki jo je pri njej povzročil tožnik. V tej zvezi pa izpodbojnosti pogodbe ni uveljavljala z ustrezno oblikovalno tožbo (pač pa zgolj z materialnim ugovorom), zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da pogodbeno razmerje velja in je tožena stranka dolžna plačati naročeno in opravljeno delo (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi se štelo, da je tožena stranka vendarle uveljavljala stvarno napako na predmetu izpolnitve (ker cenitev ni bila opravljena po sodnem cenilcu, je za toženo stranko neuporabna), bi v konkretnem primeru ne bili izpolnjeni zakonski pogoji iz naslova jamčevanja za napake (členi od 633. do 640. OZ), spričo katerih bi toženi stranki naročenega in opravljenega dela ne bi bilo treba plačati. Tožena stranka namreč ni trdila, da je od pogodbe odstopila (ker je imelo opravljeno delo tako napako, da je bilo zanjo neuporabno – 638. člen OZ), prav tako pa trditveno gradivo tožene stranke nikakor ne opravičuje uporabe ugovora znižanja plačila iz 640. člena OZ (po trditvah tožene stranke je bilo delo zaradi zatrjevanih dejstev povsem brez vrednosti), upoštevaje ob tem tudi izostanek ustreznega oblikovalnega zahtevka.

Nikakor torej ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka uveljavljala napako storitve (cenitve ni izdelal sodni cenilec), prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 454. člena ZPP, ko je izdalo sodno odločbo brez razpisa naroka, saj nobena od strank naroka ni zahtevala, o zahtevku pa je bilo mogoče odločati že na podlagi listinskih dokazov (razlogi pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Iz teh razlogov (in potem, ko je pritožbeno sodišče, ugotovilo, da niso podane tudi kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.