VSM sodba I Cpg 218/2012

I. Pritožba in dopolnitev pritožbe tožeče stranke se zavrneta in se v zavrnilnem delu (III. točka izreka in prvi odstavek IV. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje, popravljena s sklepom z dne 28. 3. 2012, potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v obsodilnem delu ( I. in II. točki izreka), v zavrnilnem delu po nasprotni tožbi (drugi odstavek IV. točke izreka) ter v stroškovnem delu (V. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje, popravljena s sklepom z dne 28. 3. 2012, potrdi.

III. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. 0001 I 2005/02258 z dne 20. 10. 2005 glede prvotožene stranke v veljavi v 1. in 3. točki izreka, to je v naložitvenem in stroškovnem delu. V II. točki izreka je odločilo, da ostane že citirani sklep o izvršbi glede drugotožene stranke v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 739,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 292,06 EUR (prej 69.989,85 SIT) od 11. 5. 2005 do plačila, od zneska 51,89 EUR (prej 12.435,73 SIT) od 5. 8. 2005 do plačila in od zneska 395,97 EUR (prej 94.890,52 SIT) od 8. 8. 2005 do plačila, ter v 3. točki izreka. V presežku je citirani sklep o izvršbi zoper drugotoženo stranko razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati 10.482,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2005 do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka), in zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki plačati 38.435,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2005 do plačila (drugi odstavek IV. točke izreka). V posledici takšne odločitve je toženima strankama naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni solidarno povrneta 3.632,89 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (V. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo (s popravkom očitnih napak v izreku) sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) se pritožuje zoper zavrnilni del (III. točko izreka in prvi odstavek IV. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka (v nadaljevanju drugotoženka) poroštveno obveznost prevzela zgolj za nesporne terjatve za dela iz 1. in 2. člena pogodbe, ne pa tudi za dodatna dela iz 4. člena pogodbe. Upoštevati bi moralo namen pogodbenih strank, da drugotoženka jamči za plačilo vseh obveznosti iz pogodbenega razmerja in določilo četrtega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), iz katerega izhaja, da drugodolžnica, glede na to, da gre za gospodarsko pogodbo, za obveznosti dolžnika jamči solidarno. V pravočasni dopolnitvi pritožbe navaja še, da je solidarna poroštvena obveznost poroka akcesorna, zato bi moralo sodišče prve stopnje tudi za drugotoženko sklep o izvršbi v naložitvenem delu obdržati v veljavi. Sodišču prve stopnje očita neutemeljeno zavrnitev zahtevka na solidarno plačilo 10.482,80 EUR iz naslova stroškov odvoza zemljine iz objekta do deponije. Ne soglaša z zaključkom, da zahtevek v tem delu ni utemeljen, ker podizvajalec ni potrdil, da je tožnici ta dela zaračunal, tožnica pa dokazil o plačilu ni ponudila. Iz zapisnika za I. začasno situacijo z dne 4. 4. 2005 izhaja, da je podizvajalec opravil strojni izkop gradbene jame z odvozom na deponijo, kar je potrdil tudi Z.V. (zastopnik podizvajalca tožnice), zaslišan kot priča. V tem delu se sklicuje na „sodbo presenečenja“, pomanjkljivo materialno procesno vodstvo in kršitev načela kontradiktornosti. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da zahtevku po tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Prvotoženec in drugotoženka se pritožujeta zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ( I. in II. točke izreka), zavrnilni del po nasprotni tožbi (drugi odstavek IV. točke izreka) ter stroškovno odločitev (V. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Grajata sprejeto odločitev sodišča prve stopnje in navajata, da tožnici ni uspelo dokazati, da je prvotoženec dodatna dela naročil. Prvotoženec, ki je gradbeni laik, je sicer res podpisal zapisnike izmer za začasne situacije in končno situacijo, vendar mu je tožnica ves čas zatrjevala, da gre le za interno evidenco, zato podpisanim količinam ni takoj ugovarjal. Tožnica ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, kar sta potrdila tudi oba izvedenca gradbene stroke, B.P. in S.B.. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da metodi izvedencev nista dovolj zanesljivi, je brez razumne obrazložitve, saj gre za sodno zaprisežena in strokovno usposobljena izvedenca. Nedopustno je sodišče prve stopnje šele po štirih letih ugotovilo, da toženki nista pravočasno ugovarjali postavkam v končni situaciji. Toženki sta pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2008 sicer res vložili nekaj dni po izteku 15 dnevnega roka, ki jima ga je dodelilo sodišče na naroku dne 8. 1. 2008, vendar sta že na tem naroku ugovarjali zemeljskim, betonskim, asfaltnim delom nad pogodbeno dogovorjenimi količinami ter postavki ponikalnica. Za vsa dela sta predlagali tudi zaslišanje izvedenca gradbene stroke in zaslišanje prič, s čemer sta zadostili potrebnim standardom trditvene podlage. Odločitev, da sta toženki s pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2008 prekludirani, je zato nerazumljiva in arbitrarna. V zvezi z odločitvijo iz II. točke izreka se sklicujeta na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v delu, ki se nanaša na znesek 51.089,00 EUR (pravilno 51,89 EUR). Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi (drugi odstavek IV. točke izreka) pa grajata uporabo materialnega prava in ocenjujeta, da ravnanje tožnice ustreza pojmu goljufije, ker si je nezakonito prilastila znesek 38.435,35 EUR, zato bi moralo sodišče zahtevku po vrnitvi tega zneska ugoditi. Navajata še, da je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je proti drugotoženki uspela le z neznatnim delom zahtevka, pa še tega je drugotoženka pripoznala že v ugovoru, zato bi sodišče prve stopnje moralo stroške drugotoženke v celoti naložiti v plačilo tožnici. Sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi, in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam prvotoženca in drugotoženke ter predlaga, da sodišče druge stopnje njuno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanih delih v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je zaključilo, da je odločitev v dejanskem, materialnem in procesnem pogledu pravilna.

8Tožnica v predmetni zadevi od prvotoženca in drugotoženke zahteva plačilo gradbenih del, opravljenih na podlagi gradbene pogodbe št. 01/2005 z dne 14. 2. 2005 (priloga A6 spisa), po naslednjih računih:

-št. 8/2005 z dne 1. 4. 2005 (ki se nanaša na preostanek plačila po začasni situaciji št. I v znesku 292,06 EUR (prej 69.989,85 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2005 do plačila);

-št. 10/2005 z dne 5. 5. 2005 (ki se nanaša na preostanek plačila po začasni situaciji št. II v znesku 51,89 EUR (prej 12.435,73 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2005 do plačila);

-št. 11/2005 in 12/2005, oba z dne 31. 5. 2005 (ki se nanašata na preostanek plačila po začasni situaciji št. III v znesku 395,97 EUR (prej 94.890,52 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2005 do plačila);

-št. 13/2005 z dne 17. 6. 2005 (ki se nanaša na plačilo storitev po končni situaciji št. IV, v kateri so obračunana vsa dodatna dela v znesku 15.455,45 EUR (prej 3.703.743,54 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2005 do plačila).

Med strankami je bilo sporno le plačilo zneska 15.455,45 EUR za storitve po zadnji (IV.) situaciji, saj sta prvotoženec in drugotoženka plačila po I. II. in III. začasnih situacijah pripoznala.

K pritožbi tožnice (k odločitvi iz I. točke izreka te sodbe):

9Sodišče prve stopnje je že citirani sklep o izvršbi za prvotoženca obdržalo v veljavi v naložitvenem in stroškovnem delu, za drugotoženko pa le v naložitvenem delu, v obsegu, ki se nanaša na plačilo računov št. 8/2005, 10/2005, 11/2005 in 12/2005 (t.j. gradbena dela po I. II. in II. začasni situaciji), ne pa tudi glede plačila računa št. 13/2005 (t.j. gradbena dela po končni situaciji). Ugotovilo je, da se poroštvo drugotoženke po gradbeni pogodbi št. 01/2005 z dne 14. 2. 2005 nanaša le na plačilo pogodbenih del, ne pa tudi na plačilo dodatnih (oz. več) del. Sodišče druge stopnje z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje soglaša in jih v celoti povzema, pritožbeno grajo tožnice pa zavrača kot neutemeljeno.

10Ne drži, da je drugotoženka poroštveno obveznost s podpisom gradbene pogodbe št. 01/2005 z dne 14. 2. 2005 prevzela v celoti in brezpogojno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je drugotoženka na podlagi 10. člena te pogodbe zavezala, da bo izvajalcu (tožnici) plačala le nesporne terjatve za gradbena dela po 1. in 2. členu te pogodbe in to v primerih, ko investitor (prvotoženec) izvajalcu (tožnici) nastalih terjatev ne bo poravnal ali ne bo poravnal v pogodbenem roku. Ker so v 1. in 2. členu pogodbe izrecno opredeljena le pogodbena dela po ponudbi št. 05/2005 z dne 31.1.2005, je zaključek sodišča prve stopnje, da drugotoženka za dodatna gradbena dela, zaračunana v končni (IV.) situaciji (po računu št. 13/2005), ne jamči, pravilen. Dodatna oziroma več dela so posebej urejena v 4. členu pogodbe, pogodbena določila pa je treba razlagati tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na to, da določilo 10. člena pogodbe jasno določa, da drugotoženka kot porok jamči le za nesporne terjatve tožnice proti prvotožencu, ki izhajajo iz pogodbenih del, določenih v 1. in 2. členu pogodbe (ne pa tudi dodatnih del, določenih v 4. členu pogodbe), ne pride v poštev razlaga določila 10. člena pogodbe po skupnem namenu strank, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Na takšen način se razlagajo le sporna določila pogodbe (drugi odstavek 82. člena OZ), določilo 10. člena pogodbe pa ni sporno, ampak jasno in nedvoumno. V kolikor bi stranke želele, da drugotoženka kot porok jamči tudi za dodatna dela, bi to vsekakor zapisale v 10. členu pogodbe, ki se nanaša na obseg njenega jamstva, zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

11Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi četrtega odstavka 1019. člena OZ, ki uzakonja solidarnost poroštva pri gospodarskih pogodbah, zahtevku zoper drugotoženko v celoti ugoditi. Pogodba št. 01/2005 z dne 14. 2. 2005 je gospodarska pogodba, iz česar bi izhajalo, da drugotoženka v skladu s citiranim določilom jamči za obveznosti dolžnika kot porok in plačnik (solidarno), vendar je treba upoštevati, da določilo četrtega odstavka 1019. člena OZ izrecno določa, da porok odgovarja kot porok in plačnik za obveznost iz gospodarske pogodbe, če ni dogovorjeno kaj drugega – v 10. členu pogodbe z dne 14. 2. 2005 pa je izrecno dogovorjeno omejeno subsidiarno poroštvo, ko je določeno, da drugotoženka za obveznosti prvotoženca iz gradbene pogodbe z dne 14. 2. 2005 jamči le v pogodbeno omejenem obsegu (za plačilo pogodbenih del po 1. in 2. členu pogodbe, kot izhaja iz 10. člena pogodbe) in subsidiarno (v kolikor je prvotoženec v zamudi s plačilom). Pogodbena določila v predmetni zadevi zato izključujejo uporabo četrtega odstavka 1019. člena OZ.

12Poroštvena obveznost je akcesorna obveznosti dolžnika, vendar akcesornost ne pomeni, da porok jamči za celotno obveznost dolžnika in da poroštvena obveza ne more biti omejena, kot zmotno meni pritožba. V predmetni zadevi je poroštvena obveznost drugotožnice omejena na nesporne terjatve za pogodbena dela iz 1. in 2. člena pogodbe in se akcesornost nanaša le na (omejeni) obseg, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

13Neutemeljeno pritožba graja tudi zavrnitev zahtevka na solidarno plačilo 10.482,80 EUR iz naslova stroškov odvoza zemljine iz objekta (gradbišča) do deponije. Sodišče druge stopnje v celoti povzema razloge iz 14. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa dodaja, da je bistveno za odločitev (le) dejstvo, da tožnica ni dokazala, da je podizvajalcu G. V. za odvoz zemljine karkoli plačala, ne pa dejstvo, da je navedeni izvajalec izkop in odvoz zemljine, kot je potrdila tudi priča Z.V., dejansko izvršil. Tožnica ne more od tožencev zahtevati povrnitve zneska, ki ga ni plačala, saj bi bila na ta način obogatena. Sodišče prve stopnje zato v tem delu ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi relativna bistvena kršitev 285. člena ZPP (kršitev materialno procesnega vodstva) ni podana. Tožnica je tista, ki bi morala, v kolikor je hotela z navedenim delom zahtevka uspeti, navesti odločilna dejstva in predlagati dokaze za ta odločilna dejstva (212. člen ZPP), kar ji, glede na to, da je zastopana po pravnem strokovnjaku - odvetniku - zagotovo ni moglo ostati neznano, zato se na nezadostno materialno procesno vodstvo sodišča ne more uspešno sklicevati. Okoliščina, da je imela stranka kvalificiranega pooblaščenca, je merilo sodnikovega dolžnega ravnanja (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 593). Sodišče prve stopnje tudi ni storilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitve načela kontradiktornosti). V skladu z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku je, da je aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od strank. Ker bi se od tožnice pri navedbi pravno odločilnih dejstev v tem obsegu pričakovala večja skrbnost (še posebej, ker je imela v postopku odvetnika), za to je imela vse možnosti, sodišču prve stopnje ne gre očitati pomanjkanja razjasnjevalne obveznosti in s tem posledično kršitve možnosti obravnavanja pred sodiščem.

14Očitne pisne napake, na katere opozarja pritožba (da opravilna številka sklepa o izvršbi pravilno glasi I 2258/2005 in ne I 258/2005, ter da znesek v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje pravilno glasi 51,89 EUR in ne 51.089,00 EUR), je sodišče prve stopnje že odpravilo s popravnim sklepom, ki ga je izdalo dne 28. 3. 2012 (l. št. 277 spisa).

15Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo in dopolnitev pritožbe tožnice in potrdilo izpodbijani zavrnilni del (III. točko izreka in prvi odstavek IV. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi z dne 28. 3. 2012.

K pritožbi prvotoženca in drugotoženke (k odločitvi iz II. točke izreka te sodbe):

16Neutemeljena je pritožbena graja prvotoženca, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izvedenski mnenji izvedencev gradbene stroke B.P. in S.B., iz katerih izhaja, da je tožnica ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ker je v končni (IV.) situaciji zaračunala večje količine, kot jih je dejansko uporabila. Bistveno je, da sta bili toženki s pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2008 (l. št. 37 spisa), v kateri sta prvič konkretno navedli, katerim postavkam končne (IV.) situacije ugovarjata, prekludirani (vložili sta jo namreč 30. 1. 2008, kar je po poteku 15 dnevnega roka, ki se je iztekel v sredo, 23. 1. 2008). Sodišče prve stopnje zato teh ugovornih navedb pravilno ni upoštevalo pri svojem odločanju (286. člen ZPP). Posledično tudi pritožbena graja, ki se nanaša na neupoštevanje izvedenskih mnenj izvedencev gradbene stroke B.P. in S.B., ni utemeljena. Ugovorne navedbe, ki sta jih toženki podali pravočasno na prvem naroku dne 8. 1. 2008 (da „ugovarjata vsem predpostavkam v končni situaciji, ki presegajo pogodbeno dogovorjene količine in zneske, zlasti v postavkah, ki opisujejo zemeljska in betonska dela“), pa so presplošne narave, da bi jih bilo mogoče upoštevati v sklopu trditvene podlage. Poleg tega ne gre spregledati odločilnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: da je tožnica dodatna dela, obračunana v končni situaciji, dejansko izvedla; da je prvotoženec podpisal zapisnike izmer za I., II. , II. in IV. situacijo (priloge A12, A 14, A15 in A16 spisa), gradbeni dnevnik in gradbeno knjigo; ter da so cene na enoto fiksne. Glede na tako ugotovljena dejstva je zaključek sodišča prve stopnje, da ostane že citirani sklep o izvršbi za prvotoženca v naložitvenem delu v veljavi, pravilen.

17V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na napake pri zapisu zneska 51.089,00 EUR v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje je treba pojasniti, da je bila očitna pisna napaka že sanirana s popravnim sklepom, nikakor pa ne pomeni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo - absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kot to zmotno trdita toženki.

18Toženki neutemeljeno grajata tudi zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi (na plačilo 38.435,35 EUR s pripadki). Odločilna dejstva, ki bi jih toženki za neupravičeno pridobitev po 190. členu OZ morali zatrjevati in dokazati, so prikrajšanje na eni strani, obogatitev na drugi strani in vzročna zveza med njima. Ker toženki nista niti zatrjevali, da je bila tožnica v njuno škodo obogatena za znesek 38.435,35 EUR, in da sta bili za ta znesek prikrajšani, z zahtevkom po nasprotni tožbi ne moreta uspeti. Sodišče druge stopnje v tem delu celoti soglaša z razlogi, obrazloženimi v 15. točki sodbe sodišča prve stopnje, pavšalne pritožbene očitke pa zavrača.

19Neutemeljeno pritožnika grajata tudi odločitev o stroških postopka. Ker sta toženki nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, sta nerazdelno odgovorni tudi za stroške, odmerjene nasprotni stranki (takšna odločitev je v skladu s tretjim odstavkom 161. člena ZPP). Tožnica je z zahtevkov v pretežnem delu uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Za uporabo analogije po drugem odstavku 161. člena ZPP zato ni bilo podlage. Kolikšni delež prisojenega zneska stroškov je vsaka od toženk dolžna plačati tožnici, je stvar notranjega razmerja oz. uspeha med njima, ki na končno odločitev, da je tožnica upravičena do 3.632,89 EUR stroškov postopka, ne vpliva.

20Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženk in potrdilo izpodbijani obsodilni del (I. in II. točko izreka), zavrnilni del po nasprotni tožbi (drugi odstavek IV. točke izreka) ter stroškovno odločitev (V. točko izreka) sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s sklepom o popravi z dne 28. 3. 2012.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica, prvotoženec in drugotoženka s pritožbami niso uspeli, krijejo vsak svoje stroške, priglašene s pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica sama krije tudi stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni v bistveni meri vplival na razjasnitev zadeve in sprejem odločitve pred sodiščem druge stopnje, iz česar izhaja, da stroški vložitve odgovora na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 165. v zvezi s 155. členom ZPP).