VSM sodba I Cpg 427/2013

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da se učinki pravnega dejanja, sklenitve in izpolnitve pogodbe o asignaciji št. 38/2010 z dne 3. 9. 2010 v znesku 21.000,00 EUR, sklenjeni med tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) kot asignantom in toženo stranko (v nadaljevanju toženko) kot asignatarjem, v razmerju med tožnico in toženko, razveljavijo. V točki II izreka je toženko zavezalo, da je tožnici dolžna vrniti znesek 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V točki III izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka.

2.Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, na tej podlagi pa napačno uporabilo materialno pravo.

Toženka je izpodbijala domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je plačilo z asignacijo predstavljalo neobičajen način izpolnitve obveznosti. Pri projektu H. B. so bili vsi večji podizvajalci tožnice poplačani na ta način, saj je bila to ena izmed zahtev investitorja, K. L. d.o.o. To dejstvo je potrdila tudi upraviteljica, zaslišana na glavni obravnavi, pri čemer ločevanje na nominirane in (ne)nominirane podizvajalce, ni bistveno, in priči M.G. ter V. B..

Pritožnica ne soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je bila asignacija dogovorjena zgolj z namenom poplačila toženke. Takšen zaključek je v nasprotju z izpovedbo zakonite zastopnice in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo v okviru projekta več podizvajalcev poplačanih na ta način, bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je šlo za običajen način poplačila terjatev.

Res je, da ob nastanku pravnega razmerja ni bilo dogovorjeno, da se podizvajalci poplačajo z asignacijami, kar pa še ne pomeni, da je tožnica s takšnim načinom plačila neupravičeno privilegirala toženko. Ob sklenitvi pogodbe je bilo res dogovorjeno plačilo na TRR, enako je bilo dogovorjeno tudi z vsemi ostalimi podizvajalci, ker pa so se razmere od sklenitve pogodbe dalje pa do poplačila toženke spremenile, je bilo dodatno z vsemi podizvajalci dogovorjeno, da se bodo poplačali direktno s strani KBM L. d.o.o.

Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve spregledalo namen izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika - razveljavijo naj se le tista pravna dejanja, ki so povzročila neenakopravno obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Ker je toženka z izpovedbami zaslišanih uspela dokazati, da so bili vsi podizvajalci poplačani na enak način (z asignacijami), ni mogoče zaključiti, da so bili upniki, ki so v razmerju do tožnice v enakem položaju, neenakopravno obravnavani.

Toženka zatrjuje tudi, da v času podpisa asignacije ni vedela oziroma ni mogla vedeti za slabo finančno stanje tožnice. Sodišču prve stopnje očita, da je storilo procesno kršitev relativnega značaja, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. V dokazne namene je namreč upoštevalo konto kartice (saldirane) tožnice, ki se nanašajo na toženko, v spis pa jih je predložila priča V.B.. Na takšne dokaze je oprlo svojo odločitev v delu, v katerem je ugotavljalo, kako so bile v preteklih obdobjih poplačane terjatve toženke in ali predstavlja plačilo z asignacijo običajen način izpolnitve obveznosti.

Toženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje najprej pojasnjuje naslednje:

Iz sodbe izhaja, da je bil zadnji narok za glavno obravnavo 6. 12. 2012, sodišče prve stopnje pa si je izdajo sodbe pridržalo in jo izdalo 15. 5. 2013. Pridržanje je bilo potrebno zaradi vročitve prepisa zapisnika zvočnega snemanja strankam, zoper katerega lahko v roku 3 dni podajo morebiten ugovor nepravilnosti prepisa (četrti odstavek 125.a člena ZPP). Iz podatkov iz spisa izhaja, da je bil strankam prepis zapisnika vročen 19. 12. 2012, 3-dnevni rok pa se je iztekel 24. 12. 2012 (ugovor ni bil vložen). Navedeni rok je zakonsko določen rok, zato ga sodišče ne more spreminjati in s tem poljubno določati časovnih mej pravnomočnosti odločitve. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje v svoji odločbi navedlo pravilen datum sodbe sodišča prve stopnje, ki je 24. 12. 2012.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na pravno naravo spora pravilno ugotovilo vsa za razsojo odločilna dejstva in na tej podlagi pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

6V fazi sojenja in izdaje odločbe sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve. V tem kontekstu ni utemeljen očitek pritožbe, da je podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zaključek izpodbijane sodbe, da je bila asignacija dogovorjena z namenom poplačila toženke, v nasprotju z izpovedbo zakonite zastopnice tožnice. Utemeljen bi bil, če bi sodišče prve stopnje vsebini procesnega gradiva (zapisniku o izpovedbi zaslišane zakonite zastopnice) pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici oziroma bi napačno preneslo določen podatek iz dokaznega gradiva v sodbo. Tega ni storilo, ampak je (le) sprejelo zaključek, da je bila asignacija dogovorjena, ker tožnica „ni mogla plačevati s TRR“. Takšen zaključek pa nima nobene povezave z očitano procesno kršitvijo, ki se odraža v t.i. protispisnosti. Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sprejeta odločitev ne temelji na listinah, ki naj bi jih predložila priča V. B..

7Najprej je treba povedati, da pritožba zaključkov izpodbijane sodbe glede obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti v točki 10 obrazložitve izrecno ne graja.

8„Rdeča nit“ pritožbe je trditev toženke, da so bili vsi podizvajalci v okviru projekta poplačani na enak način - z asignacijami, ki naj bi predstavljale običajen način izpolnitve obveznosti. Zaradi tega ni mogoče zaključiti, da so bili upniki, ki so do tožnice v enakem položaju, neenakopravno obravnavani oziroma, da je bila toženka privilegirana.

9Vprašanje in odgovor nanj, ali so bili upniki v razmerju do stečajnega dolžnika neenakopravno obravnavani, je povezano z vprašanjem obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti (primerjaj prvo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (1)), čeprav toženka izrecno navaja, da izpodbija (le) subjektivni pogoj izpodbojnosti. Iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izhaja, da ZFPPIPP (v primeru izpodbojnega pravnega dejanja) zaradi zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika predvideva manjši delež poplačila drugih upnikov, vendar ne le tistih, ki so bili v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, ampak vseh, tako navadnih upnikov, kot tudi upnikov prednostnih in zavarovanih terjatev. To pa pomeni, da so pravna dejanja izpodbojna v primeru, če je zaradi njih zmanjšano poplačilo kateregakoli stečajnega upnika, in ne le drugih podizvajalcev kot navadnih upnikov, kar neuspešno zatrjuje pritožba.

10Ker sta bili v obravnavani zadevi dve plačili (v korist toženke) realizirani med postopkom prisilne poravnave (15. 10. 2010 in 20. 10. 2010), eno pa neposredno po izdaji sklepa o potrditvi prisilne poravnave (sklep je bil izdan 28. 10. 2010, plačilo pa realizirano 30. 11. 2010), vendar pred njegovo pravnomočnostjo, je tožnica v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji pravilno opozorila, da bi moralo njeno poslovodstvo (če K. L. d.o.o. na podlagi asignacije denarja ne bi nakazal toženki), prejeta denarna sredstva uporabiti na način iz 34. člena ZFPPIPP (najprej poplačati prednostne terjatve, nato pa navadne upnike, med njimi tudi toženko). S takšnimi navedbami se je po oceni pritožbenega sodišča tožnica smiselno sklicevala na obstoj domneve o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 3. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP (2). Iz dikcije prvega in drugega odstavka 151. člena ZFPPIPP namreč med drugim izhaja, da sme dolžnik po uvedbi postopka prisilne poravnave opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanem svoje dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz teh poslov (kateri posli so to, izhaja iz prvega odstavka 34. člena ZFPPIPP), ne sme pa opravljati poslov ali drugih dejanj, katerih posledica je neenakopravno obravnavanje upnikov. Ker je toženka po pogodbi iz leta 2008 na projektu opravljala gradbeni, obrtniški in instalacijski nadzor, že po dikciji citiranih določb ZFPPIPP ni mogoče slediti njenim trditvam v odgovoru na tožbo, da so bila sporna plačila namenjena financiranju tekočega poslovanja tožnice. Takšna dejanja (prvi odstavek 151. člena ZFPPIPP) namreč v skladu s 1. točko 273. člena ZFPPIPP niso izpodbojna.

11Po oceni sodišča druge stopnje pa je pravilna tudi presoja izpodbijane sodbe, da je podan subjektivni pogoj izpodbojnosti iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP - da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela oziroma bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

12Toženka v pritožbi (ponovno) zatrjuje, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti za slabo ekonomsko - finančno stanje tožnice (v njeno poslovanje ni bila vpletena, poročila upravitelja so bila ugodna), izpolnitev obveznosti pa je bila opravljena na običajen način, saj so bili z asignacijami poplačani tudi drugi podizvajalci na projektu.

13Po oceni sodišča druge stopnje je v zadevi bistvena okoliščina (nanjo se je že v tožbi sklicevala tožnica), da je bil v spornem obdobju nad tožnico v teku postopek prisilne poravnave, da je bila toženka s tem postopkom, ki stečajnega dolžnika omejuje pri obsegu opravljanja poslov in poravnavanju obveznosti iz teh poslov (dejanje, ki je med postopkom prisilne poravnave opravljeno v nasprotju s 151. členom ZFPPIPP, je izpodbojno), in s tem tudi z insolventnostjo tožnice, seznanjena, pa je kljub temu pristala na plačilo z asignacijo.

14Glede na navedeno niso odločilna zatrjevanja toženke, da so bila (objavljena) poročila upravitelja za tožnico ugodna in zato ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da je bila slednja v tistem trenutku v slabem ekonomsko - finančnem stanju. Ker je za obstoj subjektivnega pogoja treba izkazati „vedénje za insolventnost“ (ne le vedénje za slabo ekonomsko - finančno stanje), ta pogoj pa je izpolnjen, se sodišču druge stopnje s presojo, ali je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženka ni uspela izpodbiti domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni bilo treba ukvarjati. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da je bilo eno plačilo po asignaciji realizirano dva dni po izdaji sklepa o potrditvi prisilne poravnave (30. 10. 2010), vendar ta okoliščina ni odločilna, saj takrat postopek insolventnosti še ni bil pravnomočno zaključen.

15Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

---------------------

Op.št.(1): Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno: 1. če je bila posledica tega dejanja:

- zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

Op.št.(2): Če je bil dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom tega zakona.