VSL sklep I Cpg 104/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo:

- da je postopek zavarovanja, začet s sklepom o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2734/2010 z dne 21.3.2011, ustavljen z dnem 15.6.2011, neposredna dejanja zavarovanja, opravljena na podlagi navedene začasne odredbe, pa se razveljavijo (točka I izreka),

- da sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2734/2010, izdan v postopku zavarovanja dne 15.6.2011, nima pravnih učinkov (II. točka izreka),

- da se prekinjen pravdni postopek nadaljuje z dnem 3.4.2012 (III. točka izreka),

- da se tožba zavrže (IV. točka izreka),

- da se tožeči stranki naloži, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.757,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev, da je tožena stranka neupravičeno izdala nalog za unovčenje bančne garancije št. GD-6346/07 v znesku 166.322,84 EUR, in ugotovitev, da navedeni nalog nima nobenih pravnih učinkov in posledic do F. banke, d. d., in tožeče stranke. Tožbo je vložila za opravičbo predlagane začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ZG 20/2010 z dne 29.4.2010. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker tožeča stranka ni izkazala, da ima pravno korist za ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP. Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sklepa izhaja, da bi tožeča stranka neupravičeno unovčenje bančne garancije lahko preprečila z dajatveno tožbo, s katero bi zahtevala, da se toženi stranki prepoveduje unovčiti bančno garancijo, da je tožena stranka dolžna umakniti zahtevo za plačilo iz naslova bančne garancije, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti bančno garancijo ipd. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če isti cilj lahko doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, ki ji zagotavlja celovitejše pravno varstvo. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je terjatev tožene stranke napram tožeči stranki po bančni garanciji ugasnila zaradi pobotanja. Iz navedenega sledi, da bi po obstoječi trditveni podlagi tožeča stranka lahko napram toženi stranki uveljavljala dajatveni zahtevek na vrnitev bančne garancije. Tožeča stranka je imela na razpolago primernejše sredstvo, s katerim bi učinkovitejše zavarovala svoj pravni položaj, zato ni imela pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrže ugotovitveno tožbo zaradi pomanjkanja pravne koristi od vložitve take tožbe, materialnopravno pravilna. Zato se mu s preostalimi razlogi izpodbijanega sklepa glede zavrženja tožbe in pritožbenimi navedbami v zvezi z njimi ni bilo več treba ukvarjati.

6V posledici zavrženja tožbe tudi ni izkazana verjetnost terjatve, ki je glede na določilo 272. člena ZIZ pogoj za izdajo začasne odredbe, brez katere le-te ni mogoče izdati. Pritožnica zato ne more uspeti v postopku zavarovanja z začasno odredbo. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ugovoru toženke ugoditi in izdani sklep razveljaviti (ter razveljaviti tudi opravljena dejanja). Vendar pritožnica ne glede na to s pritožbo zase ne more doseči ugodnejše odločitve, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče v točki I. in II izreka izpodbijanega sklepa. Zato pritožnica tudi v tem delu s pritožbo ni uspela.

7Pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je sodišče odločilo, da se zaradi stečaja nad toženo stranko prekinjeni postopek z objavo sklepa o preizkusu terjatev po 301. členu ZFPPIPP nadaljuje. Razlogov za to pritožba ne navaja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sklep sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilen.

8Glede pritožbenih navedb, da tožena stranka po izreku (ugodilne) sodbe ne bi več mogla zahtevati unovčenja bančne garancije, pritožbeno sodišče pripominja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je veljavnost bančne garancije že potekla z dnem 14.8.2012 (priloga A4). Če pa bi se izkazalo, da bi stečajni upravitelj vendarle lahko uspel neupravičeno unovčiti bančno garancijo, bi tožeča stranka še vedno lahko uveljavljala vrnitveni zahtevek v posledici dvakratnega plačila istega dolga, in to kot strošek stečajnega postopka, če bi dvakratno plačilo nastopilo v teku stečajnega postopka.

9Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP in 15. člen ZIZ). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo glede na njegovo vsebino ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.