VSRS Sodba I Up 41/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-405/2011/42 (1312-08) z dne 6. 9. 2013, s katerim je bil na podlagi tretjega odstavka 57. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavržen tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker tožnik ni izkazal, da bi bila bistveno povečana verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je pravilno presodila, da okoliščine za ponovno prošnjo iz 56. člena ZMZ niso podane. Pred odločitvijo o tožbi pa je sodišče prve stopnje dne 4. 10. 2013 tožniku izdalo sklep, s katerim je ugodilo njegovi zahtevani začasni odredbi, s katerim je do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odložilo izvršitev v tem sporu izpodbijanega sklepa tožene stranke, katerega posledica bi bila vrnitev tožnika v izvorno državo.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema potek postopka mednarodne zaščite v zvezi s svojo prvo prošnjo. Pojasnjuje, da je azilni dom samovoljno zapustil preden mu je bila vročena sodba Vrhovnega sodišča v zvezi z njegovo prvo prošnjo, ker se je bal, da bo vrnjen v Afganistan, kar je izpovedal že tudi na zapisnik z dne 21. 8. 2013 ob podajanju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do bistvenih tožbenih ugovorov. Za zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ne zadošča ugotovitev, da je bila prva prošnja zavrnjena in da se njegove navedbe še vedno nanašajo na krvno maščevanje, kar je bilo presojano že v prvem postopku. Tožena stranka in sodišče prve stopnje nista presodila, ali nova dejstva, ki jih je navajal, bistveno povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnjuje principe krvnega maščevanja med Hazari in zaključuje, da iz njegovih navedb v obravnavani zahtevi izhaja, da se družina pokojnika, ki ga je ubil njegov stric, ne strinja z nikakršno drugo rešitvijo spora, kot s krvnim maščevanjem. Torej mu to grozi, če se vrne v Afganistan. Odvzeli so jim tudi njihovo posestvo, kar je izvedel od pripadnikov svojega plemena, ki ju je srečal enega v Italiji, drugega v Švici. Ta dejstva pa lahko bistveno vplivajo na presojo glede tožnikove verodostojnosti in izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite v ponovnem postopku. Napačna je ocena, da njegove izjave o srečanju in izjavah pripadnikov njegovega plemena v Italiji oziroma Švici niso verjetne. V Evropi je namreč veliko prosilcev za mednarodno zaščito iz Afganistana. Zaključki glede njegove neverodostojnosti so pavšalni, krši pa se tudi načelo azilnega prava, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Zmotno je uporabljena določba 57. člena ZMZ, ker ni bila uporabljena v povezavi z določbo 56. člena ZMZ. Izjava stranke je lahko dokaz že po določbah 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), še posebej pa je to določeno v 21. členu ZMZ, ki se smiselno uporablja tudi v postopku v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka. Razlaga določb 56. in 57. člena ZMZ, kot je sprejeta v tem primeru, je v nasprotju z Direktivo 2005/85/EC in v nasprotju s 15., 18. in 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Pri tem se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča U 1805/2008 in U 992/2008.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Glede ponovne prošnje ZMZ med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknila, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 56. člena ZMZ). Oseba iz prvega odstavka 56. člena ZMZ vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v tem zahtevku pa mora sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 57. člena ZMZ).

7Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta v izpodbijani odločbi oziroma sodbi tožniku pravilno pojasnila, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj, kot je določeno v ZMZ, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ prosilec sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča (npr. I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 171/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008).

8Prav to, ali je tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka navedel taka nova dejstva (dokazov tako ni predložil, in to tudi ni sporno), ki bi bistveno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pa je bilo predmet presoje v tej zadevi pred toženo stranko in prvostopenjskim sodiščem. Zato niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da ta presoja ni bila opravljena. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da je obrazložitev glede tega pavšalna.

9Da je v 188. členu ZUP, ki se v postopkih mednarodne zaščite uporablja subsidiarno (30. člen ZMZ), izrecno določeno, da je ob določenih pogojih izjava stranke lahko dokaz, ni sporno. Po tretjem odstavku 188. člena ZUP mora biti stranka preden poda izjavo, ki naj bi služila kot dokaz, celo opozorjena na posledice krive izpovedbe, to je na svojo kazensko in civilno odgovornost, česar ZMZ za prosilce za mednarodno zaščito ne določa. Prav tako ni sporno, da se določba 10. člena ZUP (ta določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka) uporablja tudi za postopke po ZMZ.

10Tudi po 21. členu ZMZ je izjava stranke lahko dokaz, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, in sicer: prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek); prosilec mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, v postavljenem roku oziroma v primeru, da se opravi osebni razgovor, vse do konca osebnega razgovora. Na ta rok mora biti prosilec predhodno opozorjen (drugi odstavek); kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva naslednje pogoje: - da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje; - da je podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov; - da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom; - da je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil; - da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (tretji odstavek).

11Vrhovno sodišče enako kot prvostopenjsko sodišče meni, da je tožena stranka tožnikove navedbe v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka pravilno obravnavala kot da gre za nova dejstva, in je tudi pravilno presodila, da niso verjetne tako po vsebini, tudi glede na razloge, zaradi katerih je zavrnila njegovo prvo prošnjo, kot tudi glede na to, kako naj bi tožnik za njih izvedel (izjave pripadnikov njegovega plamena, ki ju je srečal v Italiji in Švici). Če pa bi tožnikovo izjavo v zahtevi glede teh „dejstev“ štela za verjetno, bi jo štela za dokaz. Vendar tožena stranka tega dela tožnikove izjave glede novih okoliščin ni štela za verjetno in je zato ocenila, da pogoji za uvedbo ponovnega postopka niso izkazani. S tem pa se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje.

12V obravnavnem primeru sta za presojo utemeljenosti novih dejstev, ki jih navaja tožnik, pomembni zlasti določbi tretje in pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ, torej:- da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom; - da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

13Kot sta pravilno povzela tožena stranka in sodišče prve stopnje, je tožnik, ki je tudi v prvem postopku trdil, da je V. J., v prvem postopku uveljavljal tri temeljne razloge za zapustitev izvorne države Afganistan: strah pred krvnim maščevanjem (ker jim je njegov stric, ki je po očetovi smrti - pet ali šest let nazaj naj bi ga ubili Talibani - prevzel skrb za tožnikovo družino, rekel, da morajo nujno zbežati, ker je med službo na nekem oporišču ubil komandanta tega oporišča, ki ga je zalotil, ko je hotel prodati nekaj orožja s tega oporišča), strah pred napadom nomadskega plemena Kuči ter strah pred preganjanjem, ki so ga izvajali Paštuni, ker je hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi. V zahtevi za uvedbo ponovnega postopka pa je tožnik še vedno navajal kot razlog za priznanje mednarodne zaščite v ponovnem postopku strah pred krvnim maščevanjem članov družine človeka, ki naj bi ga ubil njegov stric. Kot novo okoliščino pa je navedel, da je, ko je pred vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča, izdano v prvem postopku, samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Italijo in nato v Švico, od koder je bil vrnjen v Slovenijo, v Italiji srečal enega člana svojega plemena - R. -, ki mu je povedal, da ga sorodniki stričeve žrtve še vedno intenzivno iščejo, da so jim odvzeli posestvo, da naj se ne vrne v Afganistan, ker bi ga tam gotovo ubili zaradi krvnega maščevanja; enako mu je povedal tudi pripadnik istega plemena - A. - v Švici. Šele v postopku za uvedbo ponovnega postopka je navedel tudi, da je za člana svojega plemena, ki živi v Italiji, vedel že v času prvega postopka, zato se je po samovoljni zapustitvi azilnega doma odpravil k njemu v Italijo, in da ga je prav ta usmeril v Švico k drugemu pripadniku njegovega plemena, ki je prav tako imel informacije o stanju v tožnikovem izvornem kraju tudi glede tožniku grozečega krvnega maščevanja.

14Po presoji Vrhovnega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje glede na razloge za zavrnitev tožnikove prve prošnje in nove okoliščine, ki jih je navedel v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, pravilno presodila, da s temi navedbami ni izkazal verjetnosti, da bi mu bila na podlagi nove prošnje priznana mednarodna zaščita. Glede zatrjevanja strahu pred krvnim maščevanjem v prvem postopku je bila njegova prošnja namreč pravnomočno zavrnjena, ker so njegove navedbe nasprotovale dostopnim specifičnim informacijam o izvorni državi tako glede krvnega maščevanja med Hazari kot tudi glede družinskih razmerij med Hazari, ter da njegove izjave tudi niso verjetne. Tožena stranka mu torej glede zatrjevanega krvnega maščevanja ni verjela, kar je navedla v svoji odločbi, št. 2142-148/2011/11 (1232-07) z dne 18. 12. 2012, temu pa je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi I Up 199/2013 z dne 6. 6. 2013, s katero je bila zvrnjena tožnikova pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 158/2013 z dne 23. 4. 2012, ki je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke.

15V prvem postopku je tožnik zatrjeval, da že od odhoda iz Afganistana nima stikov s sokrajani, in da tudi sicer ne pozna nikogar, ki bi mu lahko dal kakšno informacijo o razmerah glede njega v njegovem kraju. Ob podaji zahteve za uvedbo ponovnega postopka pa je navedel, da je že ob odhodu iz izvorne države vedel za osebo iz njegovega plemena, ki prebiva v Italiji (zato jo je očitno tudi brez problemov našel takoj, ko je prišel v Italijo po zapustitvi azilnega doma v Sloveniji), zato tožena stranka in sodišče prve stopnje upravičeno dvomita tudi v verodostojnost teh tožnikovih izjav. Ta dvom pa se povečuje še s pritožbenimi navedbami. Na 4. strani pritožbe namreč navaja, da v Sloveniji ni poznal nikogar, ki bi bil iz njegovih krajev, ko pa je državo (Slovenijo, opomba Vrhovnega sodišča) zapustil, pa je na take osebe naletel. Glede na to je po presoji Vrhovnega sodišča dvom tožene stranke in prvostopenjskega sodišča v verodostojnost tožnikovih novih navedb o srečanju s pripadnikoma njegovega plemena v Italiji in Švici in o njunih izjavah glede krvnega maščevanja, ki mu grozi v njegovem izvornem kraju, če se tja vrne, utemeljen.

16Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe o tem, da je v Afganistanu možno krvno maščevanje tudi med Hazari, zlasti na območjih z mešanim prebivalstvom, kar naj bi bil tudi tožnikov izvorni kraj. Že v prvem postopku je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, ker tožnikovim izjavam o grozečemu krvnemu maščevanju odločujoči organi niso verjeli, ker so bile njegove izjave o tem nasprotujoče in malo verjetne, hkrati pa so bile v nasprotju s posebnimi informacijami o krvnem maščevanju med Hazari v Afganistanu. Na to oceno se pravilno opira odločitev tožene stranke in prvostopenjskega sodišča tudi v tej zadevi. Poleg tega pa sta oba navedena organa tudi pravilno ocenila, da tožnikovim izjavam v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni mogoče verjeti (tako glede tega, kdaj je zvedel za pripadnika svojega plemena - Rezo - v Italiji oziroma ali ga je srečal slučajno; kot tudi glede vsebine R. in A. izjav o tem, da tožniku v izvornem kraju še vedno grozi krvno maščevanje), saj ni verjetno, da bi bila ob svoji odsotnosti iz izvorne države tako dobro seznanjena z razmerami glede tožnika, v tožnikovem izvornem kraju.

17Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pravilno uporabila določbe 56. in 57. člena ZMZ in ta uporaba ni v nasprotju z Direktivo 2005/85/EC. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in sta izpodbijana sodba in sklep tožene stranke ustrezno obrazložena, tudi niso podane kršitve 15., 18. in 22. člena URS, kar tožnik pavšalno zatrjuje v pritožbi.

18Ker torej tožnik s svojimi navedbami v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni izkazal verjetnosti, da bi mu bila v ponovnem postopku lahko priznana mednarodna zaščita, tudi Vrhovno sodišče meni, da za uvedbo ponovnega postopka v tem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZMZ.

19Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, zaradi katerih se prvostopenjska sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje