UPRS sodba I U 146/2011

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. 3833-38/2010/9 z dne 23. 12. 2010 se odpravi in zadeva vrne Agenciji za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo ugodila predlogu uporabnika poštne storitve A. d.o.o. za plačilo odškodnine zaradi poškodovane poštne pošiljke-poslovnega paketa št. CP15065 3025SI, s strani Pošte Slovenije d.o.o., v višini 195,50 EUR (1. točka izreka) in odločila, da mora izvajalec poštnih storitev Pošta Slovenije d.o.o. uporabniku poštne storitve A. d.o.o. izplačati odmerjeno odškodnino za prej navedeno poštno pošiljko, pod izvršbo, ter povrniti ceno, plačano za izvedeno poštno storitev (2. točka izreka), da se predlog A. d.o.o. za plačilo odškodnine zaradi poškodovane poštne pošiljke-poslovnega paketa št. CP15065 3025SI, s strani Pošte Slovenije d.o.o., v višini 29,99 EUR, zavrne (3. točka izreka) ter ugotovila, da stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je dne 26. 8. 2010 prejela predlog za rešitev spora uporabnika poštne storitve A. d.o.o, v katerem se ta pritožuje zoper odločitev Pošte Slovenije d.o.o. glede izplačila odškodnine zaradi poškodovane poštne pošiljke, v kateri je bil plazma TV. Predlagatelj je dne 3. 6. 2010 na pošti 3102 Celje oddal v prenos paket z maso 18,5 kg, ki ga je pošiljal na servis zaradi tehnične napake. Pri prenosu je prišlo do poškodovanja pošiljke. Predlagatelj je reklamacijo kupcu rešil skladno z Zakonom o varstvu potrošnikov in mu povrnil znesek vrednosti nakupa. Pošta Slovenije je predlagatelju priznala odškodnino, vendar ne v zahtevani višini. Na obravnavi dne 14. 10. 2010 je predlagatelj vztrajal pri svojem zahtevku, Pošta Slovenije d.o.o. pa pri svojih že prej sporočenih navedbah, da je izplačala odškodnino, ki jo je določil cenilec (ob upoštevanju amortizacije 216 EUR), nato pa še razliko do polne vrednosti aparata v času pošiljanja (8,50 EUR), višina odškodnine, ki jo uveljavlja predlagatelj (znesek 449 EUR), pa se nanaša na posredno škodo, za katero ni odgovorna. Tožena stranka pojasnjuje, da je odgovornost izvajalca poštnih storitev urejena v Zakonu o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) in v Splošnih pogojih. ZPSto-2 v 50. členu določa, da je izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne pošiljke ter poštnega paketa zaradi izgube, poškodbe, kraje ali izropanja. Splošni pogoji v 47. členu podrobneje urejajo višino odškodnine v primeru poškodovanja poslovnega paketa, in sicer v višini označene vrednosti oziroma največ do 4.200 EUR, v primeru neoznačene vrednosti pa v višini dejanske škode, vendar največ 420 EUR. Tožena stranka navaja, da je na podlagi 51. člena ZPSto-2 obravnavala vlogo predlagatelja ter presojala, ali je upravičen do izplačila zahtevane odškodnine. Ob nespornih dejstvih, da je predlagatelj oddal Pošti Slovenije d.o.o. poslovni paket, ki ga je označil kot ločenko in jo s tem seznanil, da je potrebno s pošiljko ravnati posebej pazljivo, da paket ob oddaji ni imel označene vrednosti in da se je poškodoval med prenosom, je odločila, da mora Pošta Slovenije d.o.o. predlagatelju izplačati (glede na že izplačani znesek 224,50 EUR) še razliko do najvišje možne odškodnine, kar znaša 195.50 EUR, višji zahtevek, ki znaša razliko med najvišjo določeno odškodnino za poslovni paket brez označene vrednosti in višino dejanske škode, ki jo je predlagatelj utrpel (v višini 449,00 EUR, ki jih je kupcu povrnil kot kupnino), pa je zavrnila. Pošta Slovenije d.o.o., je predlagatelju dolžna povrniti tudi ceno, plačano za izvedeno storitev. Tožena stranka pojasnjuje, da predstavlja določena odškodnina v konkretnem postopku dejanski in neposredni strošek, ki je nastal zaradi poškodovanja poštne pošiljke. Glede pristojnosti za reševanje spora se sklicuje na 62. in 51. člen ZPSto-2.

Tožeča stranka izpodbija odločbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da tožena stranka ni bila pristojna za reševanje predmetnega spora, v skladu z določbami drugega odstavka 39. člena, četrtega odstavka 51. člena in prvega odstavka 62. člena ZPSto-2. V konkretnem primeru je tožeča stranka na podlagi zahteve za plačilo odškodnine za poškodovani paket odgovorila družbi A. d.o.o. in ji nakazala odškodnino v višini 216 EUR. Torej je ravnala po četrtem odstavku 51. člena ZPSto-2, kar pomeni, da z vidika postopka reševanja reklamacije tožena stranka za nadaljnji postopek ni pristojna. Tožeča stranka meni, da tožena stranka v nobenem primeru ni pristojna za odločanje o višini odškodnine, ki glede na temelj obveznosti - odškodninska odgovornost za nepravilno izvedbo poštne storitve in odsotnosti jasnega zakonskega določila, predstavlja odločanje o kršitvah pogodbenih obveznosti, ki se rešujejo v postopkih pred sodišči. V predmetnem sporu je šlo za reklamacijski postopek zaradi poškodbe paketa, za kar tožeča stranka odgovarja na podlagi 1. točke prvega odstavka 50. člen ZPSto-2. Pri postopku reklamacije je treba ločiti samo reklamacijo izvedene poštne storitve (v obravnavanem primeru prenos paketa in njegovo poškodovanje) od posledične odškodninske odgovornosti tožeče stranke oziroma od njene višine, na kar nakazuje tretji odstavek 51. člena ZPSto-2 (vsebina reklamacije je lahko drugačna ali širša od morebiti postavljenega odškodninskega zahtevka). Odločanje v sporih glede kvalitete opravljene storitve, tj. o nepravilni izpolnitvi pogodbene obveznosti, ki lahko rezultira v odškodninski odgovornosti tožeče stranke, je tako glede na določila ZPSto-2, ki urejajo pristojnosti tožene stranke, ne glede na vrsto postopka med uporabniki poštnih storitev in izvajalcem poštnih storitev pred reševanjem spora pred toženo stranko (po 39. ali 51. v zvezi s 62. členom ZPSto-2) in v zvezi s 1. členom ZPP, pridržano sodiščem. Ker je tožena stranka odločila v zadevi iz sodne pristojnosti, tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično. Podredno tožeča stranka izpostavlja kot sporno vprašanje, ali škoda, ki jo je utrpel A. d.o.o., predstavlja posredno škodo, za katero pa po petem odstavku 52. člena ZPSto-2 ne odgovarja. Meni, da neposredna škoda A. d.o.o. obsega stroške popravila poškodovanega ohišja oziroma dejansko vrednost aparata pred oddajo v prenos, kar upoštevajoč amortizacijo znaša 224,50 EUR. Obligacijski zakonik ne loči med neposredno in posredno škodo. Zato je peti odstavek 52. člena ZPSto-2 treba razlagati v smeri, da posredna škoda pomeni škodo, ki ne nastane neposredno ob škodnem dogodku, temveč v zvezi oziroma posledično zaradi škodnega dogodka. Posredna škoda v smislu ZPSto-2 je del navadne škode po OZ. V danem primeru je A. d.o.o. nastala neposredna škoda v znesku uničenja vrednosti rabljenega TV aparata, ne pa v znesku zamenjanega novega TV aparata potrošniku. Odgovornost A. d.o.o. po Zakonu o varstvu potrošnikov predstavlja drug pravni temelj od odgovornosti tožeče stranke po ZPSto-2 za nepravilno izvedeno poštno storitev. Tožeča stranka še navaja, da je tožena stranka družbi A. d.o.o. priznala tudi odškodnino, ki zanjo predstavlja izgubljeni dobiček. A. d.o.o. namreč ni utrpel škode v znesku maloprodajne cene novega TV aparata, temveč zgolj v znesku nabavne cene TV aparata. Razlika pomeni za A. d.o.o. izgubljeni dobiček, za katerega pa tožeča stranka ne odgovarja. Navedenega tožena stranka ni upoštevala in s tem zagrešila kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. V zvezi z ugovorom o ničnosti odločbe se sklicuje na poglavje VII. Kakovost storitev in varstvo uporabnikov poštnih storitev ZPSto-2, konkretno na 39. člen, ki ureja njeno splošno pristojnost, da v primeru spora v zvezi z dostopom do storitev ali izvajanjem storitev, po izvedenem posredovalnem postopku iz 63. člena ZPSto-2, odloči z odločbo (39. člen v zvezi s 62. členom ZPSto-2). V poglavju IX. Vsebina poštnih pošiljk je v 50. členu določena odgovornost izvajalca poštne storitve za škodo, nastalo v primerih, naštetih v tem členu, v 51. členu pa je poleg pravice do ugovora urejena tudi pravica uporabnikov do reklamacije. Določbe o reklamaciji so specialne določbe. Reklamacija in ugovor se lahko po vsebini prekrivata, kar izhaja tudi iz 43. člena Splošnih pogojev univerzalne poštne storitve. Navaja, da gre v predmetni zadevi za spor glede univerzalne storitve v smislu 2. točke drugega odstavka 3. člena ZPSto-2, ki je nastal zaradi izvajanja poštne storitve prenosa poštnega paketa do mase 10 kg. Vsebinski zahtevek reklamacije, vložene v zvezi s poškodbo poštnega paketa, se lahko nanaša le na vprašanje odgovornosti izvajalca poštnih storitev za povzročeno škodo in nanjo neločljivo vezano obveznost izplačila odškodnine. Če v zvezi s tem med strankama ne pride do rešitve reklamacije oziroma tožnica ne odgovori na reklamacijski zahtevek, lahko uporabnik po četrtem odstavku 51. člena ZPSto-2 vloži zahtevo za rešitev spora o reklamaciji na toženo stranko. To pomeni, da mora tožena stranka meritorno odločiti o zahtevi uporabnika za rešitev spora, ki se nanaša na odgovornost za škodo in s tem povezano obveznostjo povrnitve škode. Ob drugačnem razlogovanju bi bila določba četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2 odveč. Bila bi tudi v nasprotju z namenom in cilji ZPSto-2 in poštne direktive 2008/6/ES. Četrti odstavek 51. člena ZPSto-2 toženi stranki eksplicitno dovoljuje, da tovrstne spore rešuje in o njih po postopku iz 62. in 63. člena ZPSto-2 tudi odloči. Tudi iz poštne direktive izhaja, da morajo postopki reševanja sporov vključevati najmanj tudi postopke za določanje odgovornosti. Če bi se v teh sporih odločalo le o odgovornosti za škodo, bi ZPSto-2 moral določati, da je tožena stranka pristojna izdajati ugotovitvene odločbe, kdo je za škodo odgovoren, nato pa bi uporabnik moral sprožiti drage in dolgotrajne postopke pred sodišči. Tega pa ZPSto-2 ne predvideva. Tudi iz poštne direktive izhaja jasna zahteva, da se uporabniški spori rešijo pravično in pravočasno, vključno s povračilom in/ali kompenzacijo za nastalo škodo. V nadaljevanju tožena stranka povzema relevantne določbe Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, kot je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti (recital Direktive 2002/39/ES, recital 42 Direktive 2008/6/ES, člen 19 Direktive 2008/6/ES), ki so bile prenesene v ZPSto-2 v VI. In IX. poglavje. Implementacija poštne direktive je uzakonjena z obveznostjo izvajalcev poštnih storitev iz tretjega odstavka 39. člena (objava postopka reševanja ugovorov v splošnih pogojih), ureditvijo postopka reševanja sporov pred agencijo v 62. in 63. členu, s kratkimi roki za vložitev ugovora oziroma reklamacije in odločitve o njih v 39. in 51. členu, ter s pristojnostjo tožene stranke za prizadevanje, da stranki skleneta izvensodno poravnavo, če ta ne uspe, pa za odločanje tožene stranke. Pojasnjuje, da poštna direktiva ne razlikuje med terminoma ugovor in reklamacija, temveč za oboje uporablja izraz pritožba, kar pomeni, da se v ZPSto-2 prenesene določbe direktive, ki urejajo pravico uporabnikov do ugovora, nanašajo tudi na pravico do reklamacije, kolikor specialne določbe o reklamaciji ne določajo drugače. Tožena stranka ocenjuje tožbeno navedbo, da je vsebina reklamacije lahko širša ali drugačna od morebitnega odškodninskega zahtevka, za nejasno, za nepravilno pa stališče, da gre za spor glede kršitve pogodbenih obveznosti oziroma glede kvalitete opravljanja storitev. Poimenovanje povračila za nastalo škodo kot odškodnina ne pomeni, da gre za vprašanje iz pristojnosti civilnega sodišča kot tudi ne, da gre za nekvalitetno izvajanje pogodbenih obveznosti oziroma njihove kršitve. Odgovornost tožeče stranke za škodne dogodke je določena v 50. členu ZPSto-2, zato ne gre za njeno pogodbeno obveznost, ampak za zakonsko obveznost povrniti nastalo škodo. Za predmetni spor je tožena stranka pristojna na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2. Smisel te pravne podlage za njeno pristojnost ni v tem, da se v primerih, kot je predmetni, izreče za nepristojno, temveč da o sporu, ki se nanaša na odgovornost za nastalo škodo, odloči. Določbi 51. in 52. člena ZPSto-2 lahko predstavljata lex specialis glede na določbe OZ in ZVPot-1, vendar četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 51. člena ZPSto-2 obenem ureja, da je za predmetne postopke pristojna tožena stranka. Takšna ureditev pomeni hitro, poceni in učinkovito pravno varstvo uporabnikov poštnih storitev, ki je v tovrstnih primerih tako pomembno, da ga ne smejo ovirati dolgotrajni in dragi postopki na sodiščih splošnih pristojnosti. Glede same odločitve v izpodbijani odločbi pa tožena stranka tudi vztraja, da je pravilna. Ker je stranka z interesom morala na podlagi določil ZVPot-1 kupcu povrniti kupnino v višini 449,90 EUR, je to njena neposredna škoda, ki jo je utrpela, ker je tožeča stranka med prenosom pošiljko poškodovala.

Stranka z interesom v tem postopku A. d.o.o., v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi pouka tožeče stranke, s katere odločitvijo o višini odškodnine se ni strinjala, vložila ugovor na toženo stranko. S tem, ko tožeča stranka v tožbi zahteva, da se odločba izreče za nično, ravna glede nje nedopustno, nekorektno in zavajajoče. Stranka z interesom meni, da je bila tožena stranka stvarno pristojna za odločanje na podlagi prvega odstavka 62. člena ZPSto-2. S tožečo stranka pa se ne strinja tudi glede njenih ugovorov o višini odškodnine. Ne drži, da ji je z odločbo priznana odškodnina, ki predstavlja izgubljen dobiček. Dobiček je imela ob prodaji televizorja stranki, ki pa se je izničil, ko ji je morala vrniti kupnino zaradi napake tožeče stranke, za katero je ta neposredno odgovorna. Tožeča stranka je priznala, da je vrednost televizorja 449,90 EUR, z njenim pojasnilom, da je bila povzročena nižja škoda zaradi amortizacije, pa se stranka z interesom ne strinja, ker je vrednost televizorja določena s ceno in je določena na podlagi karakteristik samega artikla. Tožeča stranka ni pristojna za ocenjevanje nabavnih in maloprodajnih vrednosti artiklov kot je plazma televizija. Predlaga zavrnitev zahtevka v 1. točki tožbe.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah. Navaja, da četrti odstavke 51. člena ZPSto-2 predvideva pristojnost tožene stranke samo, ko izvajalec poštne storitve ne odgovori na reklamacijo uporabnika poštne storitve. Ne strinja se z navedbami tožene stranke glede širšega pojma ugovor po 39. členu, ki naj bi obsegal tudi pojem reklamacije iz 50. in 51. člena. V obravnavanem primeru ni šlo za izvedbo univerzalne storitve in je zato odveč sklicevanje tožene stranke na Splošne pogoje izvajanja univerzalne storitve in na določila Direktive 2008/6/ES, kjer je govora o dolžnostih izvajanja univerzalne storitve. Ne strinja se tudi s stališčem tožene stranke, da je njena odgovornost zakonska odgovornost, temveč gre za posebno obliko poslovne odškodninske odgovornosti. Nasprotuje argumentaciji tožene stranke, kjer se ta sklicuje na cilje direktive glede varstva potrošnikov, saj je tožena stranka odločala v sporu med gospodarskima subjektoma. Vztraja tudi pri trditvi o zmoti tožene stranke, da je morala stranka z interesom kupcu povrniti kupnino v znesku 449,99 EUR, saj je iz njenega dopisa z dne 24. 8. 2010 razvidno, da mu je zamenjala poškodovan televizor z drugim televizorjem. Ker nabavlja televizorje po drugačni ceni kot jih prodaja, pri tem ustvarja dobiček.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo navaja, da ZPSto-2 govori o varstvu uporabnikov poštnih storitev in ne o varstvu potrošnikov, kar pa stranka z interesom je. Storitev, ki jo je tožeča stranka opravila, ustreza definiciji storitve iz 2. točke drugega odstavka 3. člena ZPSto-2, ki se izvaja kot univerzalna storitev. Glede na navedeno je nerelevantno, če stranka z interesom nastopa kot gospodarski subjekt. Za njeno varstvo veljajo določbe ZPSto-2 v celoti. Tožeča stranka ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu ni zatrjevala, da se je z njo dogovorila za drugačne pogoje prenosa poštnega paketa. Vztraja pri svojem stališču, da četrti odstavek 51. člena ZPSto-2 izrecno določa pristojnost tožene stranke, da rešuje spore glede reklamacij v primerih iz prvega in drugega odstavka 50. člena ZPSto-2. Glede na namen reševanja sporov med uporabniki in izvajalci poštnih storitev, ki naj bodo z vidika varstva uporabnikov cenovno ugodni in hitro rešeni, določb ZPSto-2 ne gre tolmačiti dobesedno. Dobesedna razlaga četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2 bi v praksi povzročila preveč neutemeljenih razlik pri reševanju enakovrstnih uporabniških sporov, za kar ni najti razlogov.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o sporu med izvajalcem in uporabnikom poštnih storitev, v katerem uporabnik poštnih storitev reklamira poškodbo poštnega paketa, nastalo med prenosom paketa pri izvajalcu poštne storitve, in hkrati uveljavlja izplačilo odškodnine za nastalo škodo, med strankama tega spora pa do sporazuma o izplačilu zahtevanega zneska odškodnine ne pride.

Tožena stranka pristojnost, da v takem primeru lahko na zahtevo uporabnika rešuje spor, opira na 51. člen ZPSto-2. Ta v četrtem odstavku določa, da mora izvajalec poštnih storitev na reklamacijo, ki jo zaradi škode vloži uporabnik poštnih storitev, odgovoriti v 15 dneh za poštno pošiljko v notranjem poštnem prometu in v dveh mesecih za poštno pošiljko v mednarodnem poštnem prometu, sicer lahko uporabnik poštnih storitev v 15 dneh od poteka tega roka vloži zahtevo za rešitev spora na agencijo. Tožeča stranka nasprotno meni, da v primerih, kot je opisan zgoraj, tožena stranka ne na podlagi četrtega odstavka 51. člena, niti v drugih določbah ZPSto-2, nima pristojnosti za reševanje spora.

Sodišče se s tožečo stranko strinja, da je pravni temelj odškodninskega zahtevka uporabnika poštnih storitev zaradi poškodovanja poštne pošiljke pogodba o izvedbi poštne storitve med izvajalcem in uporabnikom poštne storitve. V primeru kršitve pogodbene obveznosti izvršiti poštno storitev kršitelja zadenejo odškodninske in druge civilnopravne sankcije. Gre za poslovno odškodninsko obveznost, saj je izvajalec poštne storitve z uporabnikom poštne storitve v poslovni zvezi. Če zakon določa, da je izvajalec poštne storitve odgovoren za povzročeno škodo, to namreč ne pomeni, da v konkretnem primeru njegova obveznost ne nastane zaradi prekršitve pogodbe, s čemer tožena stranka zanika, da gre za pogodbeno obveznost tožeče stranke. V slovenskem pravnem redu so spori iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij odkazani v reševanje sodiščem splošne pristojnosti, razen če so kateri spori po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 in nadalj.). Kadar je za reševanje spora civilnopravne narave po posebnem zakonu pristojen drug organ (in ne sodišče), morajo biti po mnenju sodišča njegova pooblastila zakonsko jasno določena. Povzeto iz navedenega: kadar tožena stranka odloča o odškodninskem sporu med izvajalcem in uporabnikom poštne storitve, odloča o sporu, ki je sicer civilnopravne narave, in je zamejena z določbami posebnega zakona, ki ji pristojnost daje.

Tožena stranka se v zatrjevanju svoje pristojnosti za odločanje v obravnavanem primeru sklicuje na Direktivo 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, nazadnje spremenjeno z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti. V teh pravnih aktih so države članice EU napotene, da pri svoji pravni regulaciji upoštevajo, da izvajalci poštnih storitev uporabnikom poštnih storitev omogočijo pregledne, enostavne in cenovno ugodne postopke za obravnavo pritožb (recital 28 Direktive 2002/39/ES, recital 42 Direktive 2008/6/ES, prvi odstavek 19. člena Direktive 2008/6/ES) in da se spodbujajo postopki izvensodnih poravnav (recital 42, tretji odstavek 19. člena Direktive 2008/6/ES). Tretji odstavek 19. člena Direktive 2008/6/ES določa, da brez poseganja v druge možnosti pritožbe ali sredstva uveljavljanja odškodnin po nacionalni zakonodaji ali zakonodaji Skupnosti, države članice zagotovijo uporabnikom, da lahko individualno ali preko interesnih organizacij primere, v katerih njihove pritožbe glede podjetij, ki izvajajo poštne storitve v okviru univerzalne storitve, niso bile zadovoljivo rešene, predložijo v reševanje pristojnemu nacionalnemu organu. Direktive države članice EU zavezujejo, da zagotovijo cilj, ki ga ta akt zasleduje.

Navedene določbe Direktive so v ZPSto-2 implementirane v določitvi obveznosti izvajalcev poštnih storitev, da kot sestavni del splošnih pogojev objavijo postopek reševanja ugovorov uporabnikov poštnih storitev (tretji odstavek 39. člena) in v 51. členu, ki ureja reklamacijo uporabnika poštne storitve v primerih, ko izvajalec poštne storitve odgovarja za škodo po 50. členu ZPSto-2. Reševanje sporov med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci in uporabniki poštnih storitev je predvideno kot alternativna oblika reševanja sporov (reševanje sporov pred toženo stranko ne posega v sodno pristojnost, prvi odstavek 62. člena ZPSto-1). Kdaj ima pristojnost za reševanje reklamacije z odškodninskim zahtevkom tožena stranka, je določeno v četrtem odstavku 51. člena, ki ga je sodišče povzelo zgoraj. Po mnenju sodišča dejanskih okoliščin konkretnega primera ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz te določbe.

Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da med tožečo stranko kot izvajalko poštnih storitev in družbo A. d.o.o. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) kot uporabnico poštnih storitev ni prišlo do sporazuma glede izplačila celotnega zneska odškodnine (449,99 EUR), ki ga je stranka z interesom zahtevala zaradi poškodbe paketa, nastale med prenosom pri tožeči stranki. Tožeča stranka je menila, da njena odškodninska obveznost znaša le 216 EUR za poškodovano ohišje plazma televizorja in je ta znesek stranki z interesom tudi izplačala.

V primeru kot je obravnavani, ko se spor med izvajalcem in uporabnikom poštnih storitev v postopku pri izvajalcu poštnih storitev rešuje in tudi deloma reši, določba četrtega odstavka 51. člena ZPSto-1 toženi stranki ne daje pooblastila za reševanje spora. Glede na že podano mnenje, da specialna ureditev reševanja odškodninskih zahtevkov v upravnem postopku ne dopušča ekstenzivne razlage, po mnenju sodišča tožena stranka ni pristojna, da spor v celoti reši. V veljavnem zakonu sprejeta ureditev v smislu napotil direktive tako rešen spor med izvajalcem in uporabnikom poštnih storitev ne šteje za nezadovoljivo rešen.

Sodišče ni posebej preučevalo, ali je v obravnavanem primeru tožeča stranka izvajala poštno storitev v naboru univerzalne storitve, kar v odgovoru na tožbo navaja tožena stranka (in se pri tem izrecno sklicuje na drugi odstavek 3. člena ZPSto-1, ki kot tako storitev določa prevoz poštnih paketov do mase 10 kg, poškodovani paket pa je po podatkih v spisu tehtal 18, 5 kg, in na tretji odstavek 19. člena Direktive2008/6/ES, ki določa, da se pritožbe glede podjetij, ki izvajajo poštne storitve v okviru univerzalne storitve, in niso zadovoljivo rešene, predložijo pristojnemu nacionalnemu organu), tožeča stranka pa je prerekala trditev, da je šlo za univerzalno storitev, saj to ne vpliva na odločitev. Določba četrtega odstavka 51. člena ZPSto-1, ki je neposredno uporabljiva (kar določba Direktive ni) in za odločitev relevantna, namreč ne loči, ali se pristojnost tožene stranke nanaša samo na spore v zvezi z univerzalno ureditvijo. Kako je treba določbo razumeti, je sodišče pojasnilo zgoraj. Sodišče se tudi ne opredeljuje do podrejenih tožbenih ugovorov, da izpodbijana odločitev niti po vsebini ni pravilna, ker glede na prej obrazloženo ugotavlja, da je tožena stranka, ki je spor med tožečo stranko in stranko z interesom reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v četrtem odstavku 51. člena ZPSto-1. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10), zaradi česar je odločba nezakonita.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo agenciji v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Stroške mora tožeči stranki v višini in roku, ki je določen v izreku, povrniti tožena stranka.