50. člen ZPSto-2

Ugotovitev, ali je bil Paket poškodovan med prenosom je razrešitev spora in ugotovitev odškodninskega temelja, bistvena. Toženka se do tožničinega dokaznega predloga, to je potrdila o dostavi, ki naj bi dokazoval, da je prevzela A. nepoškodovan Paket, v izpodbijani odločbi niti ne opredeli, temveč svojo dokazno oceno gradi na fotografijah, ki tega dejstva (da bi bil Paket poškodovan med prenosom pošiljke) ne dokazujejo. Ekskulpacijski razlog z vidika izvajalca poštnih storitev določen tudi v drugem odstavku 49. člena ZPSto-2 in sicer povzeto, da je odškodninsko odgovoren v primeru, če pride do škode, ker poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine v skladu z določbami iz prvega odstavka 49. člena ZPSto-2, pošiljatelj. Zmotna je zato odločitev AKOS, kot je mogoče povzeti, da bi morala zahteva po dodatni zaščiti biti določena v Splošnih pogojih, ker že zakon določa, da je v primeru nezadostne notranje zaščite, odškodninsko odgovoren pošiljatelj (49. člena ZPSto-2).

Sodišče ugotavlja, da toženka zaradi zmotne uporabe predpisa dejstev v zvezi s tem, ali je bila glede na določbo 49. člena ZPSto-2 in Splošne pogoje (zlasti celotni 5. člen, ki se nanaša na vse pakete, ne zgolj na lomljivo blago) embalaža poštne pošiljke za poslano blago ustrezna, sploh ni ugotavljala, saj odločba razen ugotovitve, da klubska mizica ni bila oblazinjena, ne vsebuje pravno relevantnih dejstev o tem, kakšna je bila sploh embalaža paketa oziroma njena kakovost in presoje, ali je taka embalaža za prevoz te vrste blaga primerna. Tožnica zato utemeljeno opozarja, da toženka ni ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

Namestitev predalčnika tožeče stranke na hodniku, do katerega se pride skozi lokal in do katerega vodi dvoje steklenih vrat, ni bila skladna s 43. členom ZPSto-2. Notranji hodnik, do katerega se pride skozi lokal, ne predstavlja njegovega predprostora, saj se ne nahaja pred lokalom, ampak za njim. Tretji odstavek 87. člena ZUP za primere, ko sporočila ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, predpisuje, da vročevalec sporočilo pusti v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. ZUP torej za takšne primere ne določa točnega mesta, kjer naj vročevalec pusti sporočilo, ampak določa samo, da mora biti to mesto primerno, zgornja ploskev enega od predalčnikov, ki je nameščen v skupnem vhodu več poslovnih subjektov na naslovu naslovnika, pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja takšno primerno mesto.

ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava. Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1) ali je uporaba določb Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) glede odškodninske odgovornosti izvajalca poštnih storitev, omejitve višine odškodnine ter izključitve odgovornosti v primeru posredne škode omejena izključno na primere, ko je podana lažja oblika krivde, ter na najpogostejše in najbolj tipične primere škodnih dogodkov (in kateri so takšni primeri) in 2) ali je škodo, ki nastane naslovniku poštne pošiljke in ni posledica direktnega ravnanja izvajalca poštnih storitev, temveč ravnanja tretje osebe, ki je poštno pošiljko prejela zaradi napake izvajalca poštnih storitev, mogoče opredeliti kot posredno škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vsakemu poklicno skrbnemu bančnemu uslužbencu jasno, da ima lahko napačen podatek o naslovu komitenta za slednjega negativne posledice, saj banka dokumentacijo pošilja po pošti in se lahko zgodi, da česa ne bo prejel oziroma bo prišlo v neprave roke, kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je uslužbenka prvotožene stranke pri urejanju spremembe tožnikovega naslova napisala napačni naslov in da vsekakor gre za dejanje, ki utegne povzročiti škodo in tudi dejansko jo je in zato gre za nedopustno ravnanje, za katerega kot njen delodajalec po določbi prvega odstavka 147. člena OZ odgovarja prvotožena stranka. Za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi napačno izvedene poštne storitve, zakon vzpostavlja odgovornost izvajalca poštnih storitev (1. točka prvega odstavka 50. člena ZPSto-2). Prenos poštnih pošiljk ima po mnenju pritožbenega sodišča bistvene lastnosti prevozne pogodbe, kot je to opredeljeno v 666. do 703. členu OZ.

Izbrana vrsta poštne pošiljke po drugem odstavku 50. člena ZPSto-2 ni ekskulpacijski razlog, torej razlog, ki bi izključeval odgovornost po temelju, temveč je od tega dejstva odvisna višina odškodnine, ki jo je stranka z interesom dolžna povrniti, torej višina pravno priznane odškodnine. Višina odškodnine je skladno z drugim odstavkom 52. člena ZPSto-2 omejena, tj. stranka z interesom ne odgovarja po načelu popolne odškodnine, ampak limitirano. V obravnavanem primeru je njena odgovornost omejena na 15-kratnik cene, plačane za poštno storitev, upoštevaje pri tem dodatno še tretji odstavek cit. člena in pravico do povrnitve plačane cene za prenos pošiljke (minus cene zavarovanja).

Določba četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, ki napotuje na uporabo 62. člena ZPSto-2, opredeljuje torej stvarno pristojnost Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije za izvensodno obravnavo odškodninskih sporov med uporabniki in izvajalci poštnih storitev in velja za vse izvajalce poštnih storitev - ne glede na njihov status in ne glede na to, ali opravljajo storitve v naboru ali (tudi) izven nabora univerzalne poštne storitve.

Za primere drugih storitev, ki niso poštne storitve, ki bi se nanašale na priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštne pakete, reševanje reklamacijskih postopkov pri izvajalcih poštnih storitev in posledično uporabniških sporov pri agenciji v ZPSto-2 ni predvideno. To pa pomeni, da toženka nima podlage za reševanje drugih sporov, kot je npr. obravnavani, ki se ne nanaša na navedene vrste poštnih storitev oziroma se nanaša na storitev denarnega nakazila.

Določbo četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, kadar gre za univerzalno poštno storitev, je treba razlagati v pomenu, da tudi za uporabnika nezadovoljivo rešena zadeva predstavlja podlago za vložitev zahteve za rešitev spora na Agencijo a pošto in elektronske komunikacije (načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami in institucijami, 4. člen PEU).

Pravni temelj odškodninskega zahtevka uporabnika poštnih storitev zaradi poškodovanja poštne pošiljke, je pogodba o izvedbi poštne storitve med izvajalcem in uporabnikom poštne storitve, zato v primeru kršitve pogodbene obveznosti izvršiti poštno storitev, kršitelja zadenejo odškodninske in druge civilnopravne sankcije. Gre za poslovno odškodninsko obveznost, saj je izvajalec poštne storitve z uporabnikom poštne storitve v poslovni zvezi. Ko se spor med izvajalcem in uporabnikom poštnih storitev v postopku pri izvajalcu poštnih storitev rešuje in tudi deloma reši, določba četrtega odstavka 51. člena ZPSto-1 toženi stranki ne daje pooblastila za reševanje spora.