52. člen ZPSto-2

Namestitev predalčnika tožeče stranke na hodniku, do katerega se pride skozi lokal in do katerega vodi dvoje steklenih vrat, ni bila skladna s 43. členom ZPSto-2. Notranji hodnik, do katerega se pride skozi lokal, ne predstavlja njegovega predprostora, saj se ne nahaja pred lokalom, ampak za njim. Tretji odstavek 87. člena ZUP za primere, ko sporočila ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, predpisuje, da vročevalec sporočilo pusti v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. ZUP torej za takšne primere ne določa točnega mesta, kjer naj vročevalec pusti sporočilo, ampak določa samo, da mora biti to mesto primerno, zgornja ploskev enega od predalčnikov, ki je nameščen v skupnem vhodu več poslovnih subjektov na naslovu naslovnika, pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja takšno primerno mesto.

ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava. Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vsakemu poklicno skrbnemu bančnemu uslužbencu jasno, da ima lahko napačen podatek o naslovu komitenta za slednjega negativne posledice, saj banka dokumentacijo pošilja po pošti in se lahko zgodi, da česa ne bo prejel oziroma bo prišlo v neprave roke, kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je uslužbenka prvotožene stranke pri urejanju spremembe tožnikovega naslova napisala napačni naslov in da vsekakor gre za dejanje, ki utegne povzročiti škodo in tudi dejansko jo je in zato gre za nedopustno ravnanje, za katerega kot njen delodajalec po določbi prvega odstavka 147. člena OZ odgovarja prvotožena stranka. Za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi napačno izvedene poštne storitve, zakon vzpostavlja odgovornost izvajalca poštnih storitev (1. točka prvega odstavka 50. člena ZPSto-2). Prenos poštnih pošiljk ima po mnenju pritožbenega sodišča bistvene lastnosti prevozne pogodbe, kot je to opredeljeno v 666. do 703. členu OZ.

Izbrana vrsta poštne pošiljke po drugem odstavku 50. člena ZPSto-2 ni ekskulpacijski razlog, torej razlog, ki bi izključeval odgovornost po temelju, temveč je od tega dejstva odvisna višina odškodnine, ki jo je stranka z interesom dolžna povrniti, torej višina pravno priznane odškodnine. Višina odškodnine je skladno z drugim odstavkom 52. člena ZPSto-2 omejena, tj. stranka z interesom ne odgovarja po načelu popolne odškodnine, ampak limitirano. V obravnavanem primeru je njena odgovornost omejena na 15-kratnik cene, plačane za poštno storitev, upoštevaje pri tem dodatno še tretji odstavek cit. člena in pravico do povrnitve plačane cene za prenos pošiljke (minus cene zavarovanja).

Tožnik ni predložil nobenih listin oziroma računov, iz katerih bi bila razvidna vrednost mobilnega telefonskega aparata. Tekom izvedenega postopka je spreminjal starost aparata, vse od treh let na manj kot dve leti. Ne glede na to, da v upravnem spisu ni nobene listine, iz katere bi bilo razvidno, da je vrednost tega aparata ocenila zavarovalnica, je nedvomno mogoče iz priloženih fotografij ugotoviti, da je aparat rabljen, starejše izdelave. Tožnik tudi ne prereka dejstva, da je vrednost takšnih rabljenih aparatov od 20 do 70 EUR, temveč se sklicuje samo na to, da zavarovalnica ni predložila nobenega zapisnika, iz katerega bi bila razvidna njena cenitev, tako da cenitev verjetno ni bila opravljena.

Določbo četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, kadar gre za univerzalno poštno storitev, je treba razlagati v pomenu, da tudi za uporabnika nezadovoljivo rešena zadeva predstavlja podlago za vložitev zahteve za rešitev spora na Agencijo a pošto in elektronske komunikacije (načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami in institucijami, 4. člen PEU).