VSM sklep I Cp 924/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) za oprostitev plačila sodne takse za postopek na splošno na prvi stopnji (I. točka izreka sklepa) in zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog III P 320/2013 z dne 7. 6. 2013 (II. točka izreka sklepa).

2S pravočasno pritožbo se zoper navedeni sklep pritožuje tožnik. Meni, da so njegove pravice iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) bile kršene, ker je sodišče prve stopnje njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo in mu s tem onemogočilo oprostitev plačila nadaljnjih sodnih stroškov v zvezi z njegovo tožbo. S plačilom sodne takse bi bila namreč sredstva, s katerimi se preživlja sam in njegova zunajzakonska partnerka namreč občutno zmanjšana. Ocenjuje, da je tožbo, po sklepu sodišča prve stopnje, ki ga je enostransko brez možnosti njegovega sodelovanja, pod grožnjo zavrženja tožbe, pozvalo k dopolnitvi, v zahtevanem roku tudi dopolnil. Kljub temu je sodišče brez možnosti pritožbe ugotovilo tožbeni znesek in mu izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 3.225,00 EUR. Sprašuje se, kako naj (pravočasno) poda predlog za oprostitev plačila sodne takse, če je prepričan, da jo je že plačal in če ne ve koliko bo odmerjena. Meni, da sodišču ne more lagati, da bi na primer plačilo 100,00 EUR sodne takse zanj pomenilo občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje. Poudarja, da odmerjene sodne takse dejansko ne more plačati, z zavrženjem njegove tožbe pa bo občutno kršena njegova pravica do nepristranskega sojenja oziroma do dokazovanja, da je sodna poravnava sklenjena na oderuški način. navaja, da višina takse ni bila pravilno odmerjena in da je ne more plačati brez ogrožanja svojega preživljanja ter preživljanja svoje družine in ponovno naproša za obročno plačilo sodne takse. Izpodbija tudi prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi njegovega ugovora zoper plačilni nalog z dne 7. 6. 2013. Meni, da je bila sodna taksa napačno odmerjena, ker ni bila upoštevana opomba 1.1. pri tar. št. 1111 ZST-1, ki določa, da se v postopku o tožbi za razveljavitev sodne poravnave plača taksa kot za postopek, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, in sicer po vrednosti predmeta, ki ga zajema poravnava. Sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da njegovo pritožbo ugodno reši.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) ter ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, prav tako niso podani razlogi na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

5Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 13. člena ZST-1, ki je veljala v času vložitve tožbe in tudi v času odločanja o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za tožbo, bi moral tožnik že v tožbi, ki jo je vložil pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 30. 1. 2013, prositi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Vendar pa tega ni storil. Obveznost plačila sodne takse za tožbo nastane ob vložitvi tožbe, ne glede na to, ali sodišče kasneje postopek po tožbi vodi enotno, ali ga morebiti razdruži in zadeve obravnava ločeno. Nasprotna pritožbena izvajanja tožnika so neutemeljena. Tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo, ki ga je vložil po prejemu plačilnega naloga za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Mariboru 7. 6. 2013 je bil prepozen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

6Sodišče druge stopnje še poudarja, da je Ustavno sodišče RS s sklepom, št. U-I-41/13-8 z dne 21. 3. 2013 do svoje končne odločitve zadržalo izvrševanje prvega odstavka 13. člena ZST-1, vendar le v delu, v katerem se nanaša na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbe, za katere se uporabljata ZPP ali Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Do končne odločitve Ustavnega sodišča RS so bili prekinjeni tudi postopki odločanja o tistih predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbe iz prve točke izreka, ki so bili vloženi po vložitvi pritožbe, vendar najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo sodne takse. Toda navedeni sklep Ustavnega sodišča RS se nanaša le na plačilo takse za pritožbo, ne pa tudi za tožbo, saj v primeru pritožbe pritožnik oprostitve, odloga ali obročnega plačila pritožbene takse ne bo mogel doseči, ker se v skladu s 105.a členom ZPP in tretjim odstavkom 29.b člena ZIZ v primeru neplačila sodne takse za postopek s pritožbo šteje, da je bila pritožba umaknjena. Ker pa je rok za vložitev pritožbe prekluziven, pritožniki nimajo možnosti vložiti nove pritožbe (in obenem pravočasno zaprositi za oprostitev takse). Enako situacijo pa obravnava tudi odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2303/2012, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik. V nasprotju s tem lahko tožeča stranka še vedno ponovno vloži tožbo in ob njeni vložitvi predlaga oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B) je bil prvi odstavek 13. člena ZST-1 spremenjen tako, da lahko stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse zaprosijo še v roku za plačilo sodne takse po prejemu plačilnega naloga za plačilo sodne takse. Toda ta določba velja od 10. 8. 2013. V skladu s 26. členom ZST-1B pa se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Sodišče druge stopnje zato nove določbe prvega odstavka 13. člena ZST-1 (ki je procesne narave, saj določa skrajni rok za vložitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, da se ta šteje za pravočasen) v obravnavani zadevi ni moglo uporabiti.

7Ker tožnik v pritožbi ponovno poudarja nepravilno odmero sodne takse, je sodišče druge stopnje preizkusilo izračun sodne takse v skladu s 16. členom ZST-1. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodno takso za tožbo (za postopek na splošno) določilo pravilno. Sodna taksa upoštevaje vrednost spornega predmeta (220.000,00 EUR) po 16. členu ZST-1 po količniku 1,0, znaša 1.075,00 EUR, sodna taksa za postopek na splošno pa je na podlagi taksne tarife št. 1111 opredeljena s količnikom 3,0, zato znaša 3.225,00 EUR. Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja na opombo 1.1. k tar. št. 1111, vendar pa ob tem spregleda, da ga je sodišče prve stopnje, ko ga je s sklepom III P 320/2013 z dne 22. 4. 2013 pozvalo k dopolnitvi tožbe, glede navedbe manjkajoče vrednosti spornega predmeta na določilo tudi izrecno opozorilo (5. točka obrazložitve, drugi stavek). Vendar tožnik kljub pozivu tožbe v tej smeri ni ustrezno dopolnil, saj še vedno ni navedel vrednosti spornega predmeta, prav tako ni predložil (ali predlagal) nobenih dokazov, iz katerih bi bila razvidna sporna vrednost predmeta v postopku, v katerem je bila domnevno sporna sodna poravnava sklenjena. Ker sodišče prve stopnje ni razpolagalo s tovrstnim podatkom, ki ga tožnik tudi v pritožbi ni navedel, je glede na razpoložljive tožnikove navedbe v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP določilo vrednost spora na 220.000,00 EUR. Posledično pa je z izdanim plačilnim nalogom z dne 7. 6. 2013 sodno takso tudi po višini pravilno odmerilo. Sodišče druge stopnje v pravilnost tovrstne odločitve nima pomislekov.

8Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9O stroških tožnikove pritožbe sodišče druge stopnje ni odločalo, ker niso bili priglašeni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP ).