VSL sodba I Cp 548/2000

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

" Tožena stranka G. J. se je dolžna izseliti iz stanovanja št. 3, ki leži v pritličju stanovanjske stavbe na Š. 32 v Ljubljani, v izmeri 51,78 m2, in ga praznega oseb in stvari izročiti tožečim strankam, v roku 60 dni, da ne bo potrebna izvršba.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 233.502,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 54.750,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se je tožena stranka dolžna izseliti iz hišniškega stanovanja v stanovanjski hiši na Š. 32 v Ljubljani in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, in da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti pravdne stroške. Prav tako je zavrnilo tudi njen podredni tožbeni zahtevek, da se je tožena stranka dolžna izprazniti in izseliti iz predmetnega stanovanja, potem ko ji občina priskrbi drugo primerno stanovanje ter, da ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvi stopnji v novo sojenje. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožena stranka spornega stanovanja ne zaseda nezakonito, saj je v njem na podlagi odločbe z dne 12.5.1975. S tem v zvezi je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni pridobila stanovanjske pravice, da lastniki niso dolžni z njo skleniti najemne pogodbe, da najemna pogodba ni sklenjena, obenem pa ugotavlja, da stanovanja ne zaseda nezakonito. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka toženi ponudila sklenitev najemne pogodbe ob pogojih opravljanja hišniških del, čeprav tega sploh ni bila dolžna, sklenitev najemne pogodbe pa je tožena stranka odklonila. Prav tako je bilo nesporno ugotovljeno, da najemna pogodba ni bila sklenjena. Ob takem dejanskem stanju je odločitev sodišča nerazumljiva.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, da je tožena stranka prenehala opravljati hišniška dela zaradi zdravstvenih težav, torej brez svoje krivde, da je na dan uveljavitve SZ in tudi kasneje hišniška dela še opravljala vse do leta 1992. Tožena stranka je izpovedala o svojih zdravstvenih težavah, ki jih sicer tudi tožeča stranka ne prereka. Predmetnih del tudi ne moreta opravljati njen mož in sin, poleg tega pa taka dolžnost za ohranitev hišniškega stanovanja tudi nikjer ni predpisana. Tožeča stranka vse do danes na občini ni podala predloga, da se toženi stranki dodeli drugo primerno stanovanje. Glede na vse navedeno ni podlage za toženkino izselitev iz spornega stanovanja, zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se ob preizkusu izpodbijane sodbe v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke v predmetnem sporu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopenjske stopnje in se z njimi strinja.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni upravičena do drugega primernega stanovanja v smislu 2.odstavka 157.člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, SZ). Ta se namreč nanaša le na tiste uporabnike hišniških stanovanj, ki ob uveljavitvi SZ (torej na dan 19.10.1991) zaradi razlogov, ki niso nastali po njihovi krivdi, niso več opravljali hišniških funkcij, tožena stranka pa je hišniška dela opravljala vse do 20.2.1992. Določbi 157.člena ST ne prideta v poštev ne glede izselitve hišnika (1.odstavek) ne glede zagotovitve drugega primernega stanovanja zanj (2.odstavek) v primerih, ko je nekdo prenehal opravljati hišniška dela tako iz krivdnih kakor tudi nekrivdnih razlogov po uveljavitvi SZ.

V konkretnem primeru tudi ne pride v poštev določba 2.odstavka 147.člena SZ, ki bi tožečo stranko zavezovala k sklenitvi najemne pogodbe za nedoločen čas. Tako pravilno stališče je zavzela tudi prva stopnja. Predmetna določba namreč velja samo za primer, ko je imel občan ob uveljavitvi SZ na stanovanju stanovanjsko pravico. Tožena stranka pa ob uveljavitvi SZ na spornem stanovanju ni imela stanovanjske pravice. Tožena stranka se je v predmetno hišniško stanovanje vselila na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 6.11.1979 in na podlagi odločbe hišnega sveta stanovanjske hiše na Š. 32 v Ljubljani. Po omenjeni stanovanjski pogodbi je tožena stranka pridobila na hišniškem stanovanju stanovanjsko pravico, kar je bilo v skladu s 16.členom takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 18/74, ZSR/74). Vendar pa je leta 1982 stopil v veljavo nov Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, ZSR/82). Ta je v svoji prehodni določbi 97.člena določal, da obstoječa stanovanjska razmerja, ki so bila sklenjena do njegove uveljavitve, ostanejo v veljavi, vendar se za pravice in obveznosti, ki izvirajo iz njih uporabljajo določbe novega zakona. Tako določilo je zakon vseboval zato, ker so stanovanjska razmerja nekaj trajnega, pri tem pa ni mogoče uporabljati pojma pridobljenih pravic, saj je treba posamezne institute stanovanjskega prava vsakokrat prilagoditi novi zakonodaji. V nasprotnem primeru bi namreč ob spremembah zakonodaje prišlo do različnih režimov in novih pravnih institutov ne bi bilo mogoče uveljaviti. Po uveljavitvi ZSR/82 tako ni bilo treba na novo izdajati stanovanjskih odločb in prevzemati stanovanj, marveč je pravico do stanovanja omogočala obstoječa stanovanjska pogodba, ta je ostala v veljavi, vendar so se za pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so izvirale iz nje, uporabljale določbe novega zakona. Tako se pokaže, da se je stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju po ZSR/74 z uveljavitvijo ZSR/82 spremenila (preoblikovala) v pravico do začasne uporabe hišniškega stanovanja v smislu 40.člena ZSR/82. Pravico do začasne uporabe na službenem (hišniškem) stanovanju pa je hišnik imel, dokler je opravljal hišniška dela. Za primer prenehanja opravljanja službene dolžnosti je že ZSR/82 določal (63.člen), enako pa tudi SZ, da v takem primeru pravica do začasne uporabe preneha po samem zakonu. Stanodajalec (lastnik, solastnik) lahko toži na izselitev iz službenega stanovanja, ne da bi moral pred tem sodno odpovedati pogodbo. Za primer, da je hišnik brez lastne krivde prenehal opravljati hišniško delo, je ZSR/82 takemu hišniku dajal pravico do drugega primernega stanovanja, podobno kot SZ za tistega hišnika, ki ob uveljavitvi SZ brez lastne krivde ni več opravljal hišniške funkcije. Slednje pa, kot že rečeno, ne velja v konkretnem primeru. Stanovanjska pogodba, na podlagi katere se je tožena stranka vselila v sporno hišniško stanovanja, oziroma njena pravica do začasne uporabe na tem stanovanju je torej prenehala po samem zakonu z dnem, ko je tožena stranka prenehala opravljati hišniška dela, torej z 20.2.1992. Pri tem pa ni pomembno, ali je do tega prišlo zaradi razlogov na njeni strani ali ne. Glede na to je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka stanovanje veljavno zaseda na podlagi stanovanjske pogodbe iz leta 1979, saj ta ni bila odpovedana, napačen. S trenutkom prenehanja opravljanja hišniških del je bila tožena stranka, v kolikor je želela ostati v predmetnem stanovanju, dolžna s tožečo stranko skleniti pisno najemno pogodbo za profitno najemnino (5.odstavek 39.člena SZ in 62.člen SZ), razen če bi se z njo dogovorila drugače. Sklenitev take najemne pogodbe pa je tožena stranka odklonila (glavna obravnava dne 10.11.1999, dopis tožene stranke tožeči z dne 10.2.1993 - A7). Ob takem stanju tožena stranka sporno hišniško stanovanje zaseda brez pravnega naslova, zato se je iz njega dolžna izseliti (po 58.členu SZ). Zaradi tega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izpraznitev in izselitev tožene stranke iz hišniškega stanovanja v stanovanjski stavbi na Š.32 v Ljubljani (3.točka 358.člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, ZPP).

Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške celotnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (2.odstavek 165.člena ZPP v zvezi s 1.odstavkom 154.člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pravdne stroške tožeče stranke odmerjalo v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95, OT) in v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, ZST), pri čemer je število točk za posamezna opravila ugotavljalo po tarifi, veljavni v času, ko so bila opravljena, uporabilo pa vrednost točke, veljavne v času odmere stroškov. Tako odmerjeni pravdni stroški tožeče stranke znašajo skupno 233.502,00 SIT in obsegajo sodno takso za tožbo v višini 3.600,00 SIT (1.odst. tar.št. 1 ZST), sestavo tožbe v višini 240 točk oziroma 20.976,00 SIT (1.odstavek tar.št. 13 OT), zastopanje na glavni obravnavi dne 2.6.1994 v višini 120 točk oziroma 10.488,00 SIT (1.točka tar.št.15 OT), plačilo za porabljeni čas na glavni obravnavi dne 2.6.1994 v višini 10 točk oziroma 874,00 SIT (1.odst.13.člena OT), zastopanje na glavni obravnavi dne 14.6.1994 v višini 120 točk oziroma 10.488,00 SIT (1.točka tar.št.15 OT), sestavo pripravljalne vloge z dne 27.5.1994 v višini 180 točk oziroma 15.732,00 SIT (1.točka tar.št.14 OT), sodno takso za sodbo z dne 14.6.1994 v višini 3.600,00 SIT (1.odst.tar.št. 2 ZST), sodno takso za odgovor na pritožbo z dne 30.6.1994 v višini 1.800,00 SIT (2.odst.tar.št.1 ZST), sestavo odgovora na pritožbo z dne 30.6.1994 v višini 240 točk oziroma 20.976,00 SIT (1.točka tar.št.16 OT), stroške za fotokopije in poštnino v višini 300,00 SIT (2.odst.15.člena OT), sestavo pripravljalne vloge z dne 7.6.1995 v višini 225 točk oziroma 19.665,00 SIT (2.točka tar.št.14 OT), zastopanje na glavni obravnavi dne 12.6.1995 v višini 150 točk oziroma 13.110,00 SIT (1.točka tar.št.15 OT), sodno takso za sodbo z dne 12.6.1995 v višini 8.800,00 SIT (1.odst.tar.št. 2 ZST), sodno takso za pritožbo z dne 1.9.1995 v višini 8.800,00 SIT (1.odst.tar.št.3 ZST), sestavo pritožbe z dne 1.9.1995 v višini 300 točk oziroma 26.220,00 SIT (1.točka tar.št. 16 OT), poštnino v višini 200,00 SIT (2.odst.15.člena OT), končno poročilo stranki v višini 10 točk oziroma 874,00 SIT (4.točka tar.št. 33 OT), sestavo pripravljalne vloge z dne 4.10.1999 v višini 225 točk oziroma 19.665,00 SIT (2.točka tar.št.14 OT), zastopanje na glavni obravnavi dne 6.10.1999 v višini 150 točk oziroma 13.110,00 SIT (1.točka tar.št.15 OT), zastopanje na glavni obravnavi dne 10.11.1999 v višini 150 točk oziroma 13.110,00 SIT (1.točka tar.št.15 OT), plačilo za porabljeni čas na glavni obravnavi dne 10.11.1999 v višini 100 točk oziroma 8.740,00 SIT (1.odst.13.člena OT), sodno takso za sodbo z dne 10.11.1999 v višini 10.500,00 SIT (1.odst.tar.št.4 ZST), končno poročilo stranki v višini 10 točk oziroma 874,00 SIT (4.točka tar.št.33 OT), poštnino in fotokopije v znesku 1.000,00 SIT (2.odst.15.člena OT).

Pravdni stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške (2.odstavek 165.člena ZPP v zvezi s 1.odstavkom 154.člena ZPP). Pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo na 54.750,00 SIT. Ti obsegajo sodno takso za pritožbo v višini 21.000,00 SIT (1400 točk x 15,00 SIT, 1.odstavek tar.št. 3 ZST) in sestavo pritožbe v višini 33.750,00 SIT (375 točk x 90,00 SIT, 1.točka tar.št. 16 OT).