157. člen SZ

Iz besedila 175. a člena SZ-1 pa ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih naslovov. Po besedilu zakona so namreč upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo. Upoštevaje, da položaj imetnikov pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja pred novelo SZ-1B sploh ni bil urejen, podlage za pogoj zakonitosti bivanja v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih naslovov ni mogoče najti niti v drugih določbah SZ-1 ali pred tem SZ. Imetnik pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja po drugi alineji 175. a člena SZ-1 izpolnjuje pogoje za pridobitev zahtevanega nadomestila, če je v času vložitve zahteve v pravnem položaju, ki ga ureja 175. a člen SZ-1. Pravico do nadomestila sicer pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe o priznanju pravice, vendar potek oziroma trajanje postopka ne sme vplivati na njegov pravni položaj. V besed

Sprememba 157. člena SZ je s tem, ko je razširila primere, kdaj mora občina priskrbeti uporabniku hišniškega stanovanja drugo primerno stanovanje, tudi na primere, ko je do prenehanja hišniškega dela prišlo iz nekrivdnih razlogov, zgolj vzpostavila prej veljavno stanje pravnega položaja hišnika po predhodno veljavnih zakonih in onemogočila, da bi se položaj omenjenih oseb poslabšal.

Pridobitev stanovanjske pravice za nedoločen čas na hišniškem stanovanju je pogoj za uporabo določb 173. in 175. člena SZ-1.

Tožena stranka je izgubila pravico sodno uveljaviti sklenitev najemne pogodbe za stanovanje zaradi poteka petletnega zastaralnega roka. Najemna pogodba za stanovanje ni bila ustno sklenjena oz. realizirana v smislu določbe 73. člena ZOR, ker tožeča stranka ni dokazala obojestranske pogodbe volje za sklenitev pogodbe, kot tudi ni bil izkazan bistveni element najemne pogodbe - plačevanje najemnine.

Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave so bistveni tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve, ker se na ta trenutek vežejo njeni učinki, ki so identični učinku pravnomočne sodbe.

V primeru prevzema delavcev se avtomatično prenesejo na novega delodajalca vse pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali iz delovnega razmerja in obstajajo na dan prevzema (VIII Ips 208/98). Razlogi za prevzem so lahko različni, prav tako pa so različni lahko tudi načini prevzema delavcev in dogovori delodajalcev glede zagotavljanja pravic delavcem iz delovnega razmerja. V nobenem primeru pa jih ni mogoče razlagati v škodo delavcem (VIII Ips 101/2001). Delavec lahko pri novem delodajalcu obdrži delovno razmerje pod enakimi pogoji kot jih je imel pri prvem delodajalcu (VIII Ips 104/2002). Mednje nedvomno sodi tudi možnost uporabe stanovanja, ki je zvezana z opravljanjem službene dejavnosti. Odločilno je, da t.i. prevzem delavca na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu ne pomeni prenehanja opravljanja službene dolžnosti v pomenu določbe drugega odstavka 63. člena ZSR oziroma prenehanje delovnega razmerja v pomenu določbe šestega odstavka 53. člena SZ, ki bi imelo za posledico tudi prenehanje pravice do uporabe službenega stanovanja.

Določbe 157. člena SZ se po analogiji uporabljajo tudi za imetnika pravice do začasne uporabe stanovanja po 1. odstavku 40. člena ZSR.

Tožena stranka (nekdanja hišnica) ni upravičena do drugega primernega stanovanja v smislu 2.odstavka 157.člena SZ, saj je hišniška dela prenehala opravljati šele leta 1992, torej po uveljavitvi SZ, pri čemer ni pomembno, da je ta dela prenehala opravljati zaradi zdravstvenih razlogov. Prav tako nima pravice od tožeče stranke (etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, v kateri je sporno hišniško stanovanje) zahtevati sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas, saj ob uveljavitvi SZ na predmetnem stanovanju ni imela stanovanjske pravice, temveč le pravico do začasne uporabe. Njena stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju, ki jo je pridobila s stanovanjsko pogodbo v skladu s 16.členom takrat veljavnega ZSR/74, se je namreč z uveljavitvijo ZSR/82 spremenila (preoblikovala) v pravico do začasne uporabe hišniškega stanovanja v smislu 40.člena ZSR/82. Pravico do začasne uporabe na službenem (hišniškem) stanovanju pa je tožena stranka imela, dokler je opravljala hišniška dela, torej do leta 1992. S trenutkom prenehanja opravljanja službene dolžnosti sta njena pravica do začasne uporabe hišniškega stanovanja in stanovanjska pogodba iz leta 1979 prenehali po samem zakonu. Ob takem sta

Tudi po sedanji zakonski ureditvi se hišnik ni dolžan nepogojno izseliti, če razlogi za izselitev iz hišniškega stanovanja niso nastali po njegovi krivdi. Dolžnost tožeče stranke je, da tožbeni zahtevek prilagodi zakonski ureditvi. Če tega ne stori, sama nosi posledice nepravilno postavljenega tožbenega zahtevka. Nepogojni tožbeni izpraznitveni zahtevek v primeru iz 2. odstavka 157. člena SZ ni utemeljen.

Določba 157. člen SZ ne pride v poštev v primerih, ko je nekdo bodisi iz krivdnih bodisi iz nekrivdnih razlogov nehal opravljati hišniška dela po po uveljavitvi tega zakona.

Če hišnik po uveljavitvi SZ odpove opravljanje hišniških del, se zahtevek za njegovo izselitev presoja po pravilih kot veljajo za prenehanje najemnega razmerja.

Da kljub temu, da gre za hišniško stanovanje, stanovanjska pogodba z dne 12.7.1971 govori tudi o stanovanjski pravici, pa je le v korist tožeče stranke. V korist zato, ker lahko v stanovanju, ne glede na zahteve iz 157. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ), še nadalje prebiva. Ni pa s tem pridobila pravice, da od nekdanjega stanodajalca zahteva odkup stanovanja po 117. členu SZ. Zaradi imetništva stanovanjske pravice ji pripadajo le upravičenja iz 2. in 3. odstavka 129. člena SZ.

Dejstvo, da je tožnica na hišniškem stanovanju pridobila stanovanjsko pravico, na pravico do odkupa po 117. členu SZ ne vpliva.

Po oceni revizijskega sodišča je v tem primeru sicer podana identiteta strank (upoštevajoč pri tem tudi vsebinski pomen 146. člena SZ), ni pa podana identiteta spora, ker se zahtevka iz že pravnomočne sodbe in iz predmetne tožbe razlikujeta. Izrek iz pravnomočne sodbe (ki je identičen s tožbenim zahtevkom, postavljenim v prvi tožbi) se glasi, da se tožencu odpoveduje stanovanjska pogodba z dne 6.11.1973 za sporno stanovanje z odpovednim rokom 30 dni ter da se je toženec dolžan skupaj s člani družine izseliti, vendar prisilno ne prej, dokler mu ne bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori. Tožbeni zahtevek v tej obravnavani zadevi pa se glasi, da se mora toženec izseliti iz spornega stanovanja z vsemi stvarmi in stanovalci ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožnikom. Primerjava vsebine izreka pravnomočne sodbe in tožbenega predloga iz predmetne zadeve kaže po oceni revizijskega sodišča, da ne gre za identičen spor: s sedaj postavljenim tožbenim zahtevkom zahteva tožeča stranka več kot pa ji je bilo dosojeno s pravnomočno sodbo, ker izpraznitev toženca po tej sodbi ni nepogojna (pogojena je s tem, da tožeča stranka preskrbi tožencu najpotrebnejše prostor

Ne glede na različno imenovanje stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, pa so vsakokrat veljavni stanovanjski predpisi vsebinsko enako opredeljevali to pravico in sicer tako, da je bila strogo vezana na osebo, ki je opravljala hišniška, kurjaška ali podobna dela. Bistvena značilnost je bila, da te pravice ni bilo mogoče prenesti na uporabnike in da zaradi tega, ker je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška oziroma kurjaška opravila, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja.

Čl. 157 Stanovanjskega zakona velja le za primer, ko hišnik na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (dne 19.10.1991) ni več opravljal hišniških del, ne pa tudi za primere, ko je do prenehanja opravljanja hišniških funkcij prišlo kasneje.

Ob prenehanju toženkinega delovnega razmerja pri tožeči stranki dne 31.3.1991 je veljal glede toženkinih pravic 2. odst. 63. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerem tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati izpraznitve stanovanja, oziroma bi morala ob izselitvi preskrbeti toženki drugo primerno stanovanje. Enako je bilo določeno za uporabnike hišniških stanovanj. Tako stanje je bilo ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991. Ta zakon nima posebnih določb glede imetnikov pravice do začasne uporabe po 1. odst. 40. čl. ZSR, ampak le glede uporabnikov hišniških stanovanj. Za te pa določa v spremenjenem 157. čl., da jim mora biti ob izselitvi preskrbljen najem drugega primernega stanovanja, če razlogi za izselitev niso nastali po njihovi krivdi. Zaradi vseh omenjenih zakonskih določb je odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta zahtevek za izpraznitev stanovanja zavrnili, materialnopravno pravilna.

Za ugotovitev materialne pravnomočnosti iz člena 333/2 ZPP je potrebno ugotoviti obstoj identitete strank, identitete zahtevkov in identitete dejanske podlage. Ker se je v prejšnjem sporu toženec s sodno poravnavo zavezal izročiti hišnemu svetu prazno hišniško stanovanje, s sedanjim tožbenim zahtevkom pa tožeča stranka zahteva izpraznitev hišniškega stanovanja zaradi prenehanja opravljanja hišniške funkcije, je podana objektivna identiteta prejšnjega in sedanjega spora. Po čl. 77 ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba, kam pa spada tožeča stranka, doslej ni ugotovljeno. Dokazov, da so lastniki stanovanjske hiše organizirani kot pravna oseba v smislu noveliranega čl. 22 Stanovanjskega zakona v spisu ni in se ta lastnost tudi ne zatrjuje, v primeru, da so kot lastniki stanovanjske hiše mišljene fizične osebe, pa manjkajo imena teh oseb in njihovi naslovi ter seveda njihova pooblastila upravniku za zastopanje v tej pravdi. Če naj bi šlo za fizične osebe kot tožnike, bi morale biti individualizirane, torej opredeljeno navedene z imeni in naslovi.

Uporabniki hišniških stanovanj, ki po uveljavitvi stanovanjskega zakona na opravljajo hišniških funkcij in nimajo sklenjene z lastnikom najemne pogodbe, uporabljajo stanovanje nezakonito.

Za pravilno uporabo materialnega prava so (v tem sporu res) bistvena samo naslednja dejstva: da je stanovanje hišniško, da toženec hišniških del ne opravlja ter da s tožečo stranko ni dosegel drugačnega sporazuma. To obenem pomeni, da tožeča stranka tožencu ni dolžna preskrbeti ne drugega primernega stanovanja, ne najpotrebnejših prostorov. Prav tako ni dolžna dokazati, da stanovanje potrebuje za drugega hišnika.