VSL sklep I Cp 1931/2013

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi in tretji točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepompredlog predlagatelja za določitev odškodnine zaradi omejevanja lastninske pravice za obdobje od leta 2003 do 2009 zavrnilo (1. točka izreka). Glede določitve odškodnine za obdobje od leta 2010 dalje je postopek zaradi umika predloga ustavilo (2. točka izreka). Zahtevka predlagatelja in nasprotne udeleženke za povračilo lastnih in skupnih stroškov je zavrnilo (3. točka izreka).

2Toženec zoper prvo in tretjo točko izreka sklepa vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 30/86)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu ugodi, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da škoda, ki se kaže v omejenem gospodarjenju z gozdom, ni posledica predpisa, ki ga je sprejela nasprotna udeleženka. Zaključek sodišča, da sporni odlok ni podlaga za omejitev sečnje, je materialnopravno zmotna, delno tudi v nasprotju z dokaznim gradivom, ki ga sodišče sicer povzema v dokaznem sklepu, ni pa se o njem izreklo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlagateljev gozd je bil predmet urejanja po Odloku o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (Ur. l. SRS, št. 21/84). Skladno z določbo 3. odst. 44. člena Zakona o gozdovih (ZG) so gozdovi na območjih, ki so razglašena za naravne znamenitosti, opredeljeni kot gozdovi s posebnim namenom. Predmetni gozdovi so bili kasneje opredeljeni kot gozdovi s posebnim namenom z Odlokom o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in Mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000 (Ur. l. RS, št. 37/2001). Gre za materialnopravno ureditev, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Predlagatelj kot lastnik, ki je omejen v uživanju lastninske pravice na gozdu, lahko zahteva odškodnino od nasprotne udeleženke, ki je gozd s posebnim namenom razglasila. Sodišče ni zavrnilo navedb predlagatelja, da njegove gozdne parcele predstavljajo gozd s posebnim namenom in naravno znamenitost. Edina možna ugotovitev je, da predmetne nepremičnine to so. Izkazana je predpostavka, da je predlagatelj upravičen do odškodnine. Zmotna je materialnopravna presoja sodišča, da za omejitve lastninske pravice predlagatelja, ki so v spornem obdobju nesporno obstajale, ni odgovorna nasprotna udeleženka. Neutemeljen je zaključek, da nasprotna udeleženka ni pasivno legitimirana. Omejitve predlagateljeve lastninske pravice so nedvomno posledica opredelitve funkcij predmetnih parcel, ki jih je nasprotna udeleženka s svojimi odloki sprejela. Iz dopisa Ministrstva za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano (MKGP) z dne 3. 5. 2000 in dopisa Zavoda za gozdove z dne 12. 2. 2004, ki ju sodišče povzema v dokaznem sklepu, o njiju pa se ne izreče, izhaja, da je bilo gospodarjenje z gozdovi omejeno zaradi vključitve v območje naravne znamenitosti in da so omejitve pri gospodarjenju in izkoriščanju gozdov pogojene s poudarjeno funkcijo varovanja naravne in kulturne dediščine ter rekreacijsko in zdravstveno funkcijo, ki kot taka omejuje pridobivanje lesa. S tem, ko je lokalna skupnost določila funkcije gozda, je določila tudi omejitve gospodarjenja z gozdom. Niti ni bilo potrebno v aktu nasprotne udeleženke izrecno zapisati omejitev. Na omejitve z gospodarjenjem je opozoril tudi v tej zadevi postavljen izvedenec, da varstveni režim, določen v Odloku iz leta 1984, nalaga omejitev sečnje s predmetnim gozdom. Sodišče je to spregledalo in napačno ugotovilo dejansko stanje omejitev, ki izhajajo iz predpisov nasprotne udeleženke, ki je s poudarjanjem drugih funkcij gozda povzročila njegovo omejeno gospodarjenje z lesom. Obvezno izhodišče za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov so varstveni režimi, ki jih nasprotna udeleženka določi s svojimi akti. V načrtu se morajo skladno s pravili stroke upoštevati usmeritve za gospodarjenje z gozdovi. Nasprotna udeleženka je zabetonirala način gospodarjenja z gozdovi. Zavod za gozdove, ki sprejema gozdnogospodarske načrte, ne more določiti neomejene sečnje; načrti so le odraz režima, ki ga sprejeme nasprotna udeleženka. S tem, ko je območje sprejela kot naravno znamenitost in kot gozd s posebnim namenom, nikakor ni tolerirala običajnega ekonomskega gospodarjenja z gozdovi, pač pa je želela maksimalno omejiti sečnjo. Sprejela je celo obvezno razlago Odloka in se začela skrivati za argumentacijo, da ni nikoli prepovedala sečnje. Nasprotna udeleženka je z določitvijo funkcij in sprejetjem varstvenega režima izrecno prepovedala sečnjo. To podpirajo izvedeni dokazi, tudi priča B. S. iz Zavoda za gozdove, ki je povedala, da pri izdelavi načrtov upoštevajo vse veljavne predpise, akte, soglasja in odloke, tudi odloke nasprotne udeleženke. Pojasnila je, da je zaradi funkcije gozdov bila mogoča le sanitarna sečnja. Že iz razloga, ker je nasprotna udeleženka določila območje za krajinski park, je mogoče zaključiti, da je bila sečnja omejena zaradi aktov in po volji nasprotne udeleženke. Napačen pa je tudi zaključek sodišča, da predlagatelj, ki se je skliceval na odgovor MKGP, ni predložil listine. Gre za dopis z dne 3. 5. 2000, ki je bil predložen k predlogu in se sodišče do njega ni opredelilo. Ker se sodišče ni izreklo do vseh dokazov, je podana bistvena kršitev določb postopka. Navedba sodišča, da predlagatelj ni uspel izkazati omejitev varstvenega režima, ne drži, saj so omejitve razvidne iz izpovedi priče, izvedenskega mnenja, omenjenih dveh dopisov in dopisa Zavoda za gozdove z dne 9. 2. 2009.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka in kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Predlagateljeve štiri gozdne parcele so bile z Odlokom iz leta 84 razglašene za naravno znamenitost opredeljeno kot krajinski park na podlagi določb Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD, Ur. l. SRS, št. 1/81 in nasl.), ki je prenehal veljati s sprejetjem Zakona o ohranjanju narave (ZON, Ur. l. RS, št. 56/99). V skladu s 163. členom ZON akt o razglasitvi naravne znamenitosti ostane v veljavi do uveljavitve akta o zavarovanju naravnih vrednosti po tem zakonu. Kot akt o zavarovanju krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v smislu 49. člen ZON je veljal in je treba v tej zadevi (v kateri se predlog za plačilo odškodnine nanaša (le še) na obdobje 2003-2009) upoštevati Odlok o razglasitvi naravne znamenitosti iz leta 1984, vse do sprejetja Odloka o razglasitvi gozdov s posebnim namenom (Ur. l. RS, št. 60/2010). Gozdovi s posebnim namenom so lahko tudi gozdovi na območjih, ki so zavarovani kot naravna znamenitost po predpisih s področja naravne dediščine oziroma ohranjanja narave (3. odst. 44. člena ZG). Vendar to ne pomeni, da je gozd, razglašen za naravno znamenitost, avtomatično že gozd s posebnim namenom, kot zmotno meni pritožba. Iz določbe 45. člena (v zvezi z 2. odst. 44. člena) ZG namreč izhaja, da se gozd s posebnim namenom razglasi kot takšen s predpisom lokalne skupnosti, torej s posebnim upravnim aktom. Tako ne drži, da je bil krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib že na podlagi določb ZG tudi gozd s posebnim namenom. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da so gozdovi, ki sodijo v krajinski park, postali gozdovi s posebnim pomenom z Odlokom o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000, javno objavljenim 17. 5. 2001, s katerim so se spremenila in dopolnila območja gozdov s posebnim namenom. Ta je le izhodišče za sprejem akta, s katerim se določeno območje gozdov šele razglasi za gozd s posebnim namenom. Tako je bilo tudi v tem primeru, ko je bil gozd v lasti predlagatelja zavarovan kot tak z omejitvami lastninske pravice z Odlokom o razglasitvi gozdov s posebnim namenom, ki v tej zadevi ne pride v poštev, ker je bil sprejet kasneje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pred sprejetjem tega odloka ni bilo podlage, da bi imel predlagateljev gozd status gozda s posebnim namenom. Zaključka sodišča ne ovrže pritožbeno sklicevanje na izpoved priče S. o tem, ne dopis Zavoda za gozdove z dne 9. 2. 2009, ki ga je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila 3. alineje 358. člena ZPP vključilo v procesno gradivo. Glede na navedeno predlagateljeva zahteva za plačilo odškodnine nima podlage v 46. členu ZG, pač pa kvečjemu v določbah ZON (89. člen), pred njim v ZNKD, ki prav tako omogoča zahtevo za odškodnino od pristojnega organa, če je z aktom omejeno gospodarjenja z nepremičninami.

7Četudi bi se predlagateljev gozd štel za gozd s posebnim namenom od leta 2001 (oziroma ne glede na to, ali gre za naravno znamenitost ali tudi za gozd s posebnim namenom), je predlagatelj upravičen terjati odškodnino zaradi omejitve lastninske pravice od nasprotne udeleženke le, če te omejitve ali prepovedi izvirajo iz predpisa, ki ga je sprejela. Namreč tako po prej veljavnem ZNKD (19. člen), kot tudi v sedanjem ZON (49., 51., 68., 71. člen; nenazadnje tudi v ZG, 46. člen) se zahteva v aktu, s katerim se območje razglasi za zavarovano območje, določitev konkretnih prepovedi ali omejitev dejavnosti in posegov oziroma pravil ravnanja/gospodarjenja na tem območju, s katerimi se določi varstveni režim, ki je obvezno izhodišče za izdelavo gozdnogospodarstvenega načrta.

8Ni sporno, da je bil predlagatelj v spornem obdobju omejen v lastninski pravici, in sicer kot navaja pri izkoriščanju gozda s pridobitvijo lesa v gospodarske namene (pri gospodarjenju v obliki sečnje) in mu je s tem lahko nastala škoda. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila namreč sečnja gozdov na zavarovanem območju do leta 2008 omejena le na sanitarno sečno (varstvena dela), nato pa je bilo prvič predvideno še izbiralno redčenje kot eden izmed gojitvenih ukrepov.

9Toda pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka za v spornem obdobju omejeno sečnjo ne odgovarja, ker ni pasivno legitimirana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da takšen zaključek temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Z Odlokom iz leta 1984 je bil določen varstveni režim. Z razglasitvijo gozdov za krajinski park je bila določena poudarjena funkcija na ohranjanju estetske, rekreacijske, klimatske in zdravstvene funkcije ter funkcija varovanja naravne in kulturne dediščine. To je razbrati že iz samega Odloka kot tudi drugih dokaznih listin, ki jih je sodišče prve stopnje presodilo in listin, ki jih izpostavlja pritožba (dopis MKGP z dne 3. 5. 2000 in dopis Zavoda za gozdove z dne 12. 2. 2004), pa se sodišče prve stopnje do njih ni izrecno opredelilo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve. Vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da že poudarjenost funkcij v odloku sama po sebi pomeni, da le-to prepoveduje redno sečnjo. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali očitana omejitev/prepoved redne sečnje vsebinsko obstaja v spornem odloku. Ugotovilo je, da iz varstvenega režima (določenega v 6. členu odloka), ki ga je lokalna skupnost s sprejemom akta o razglasitvi določenega območja za naravno vrednoto, dolžna določiti, ne izhaja omejitev oz. prepoved sečnje. Odlok prepoveduje le uničenje dreves in grmovja, kar pa ni redna sečnja, ki je gojitveni in ne uničevalni ukrep. Za takšno presojo je imelo podlago v izvedenem dokaznem postopku. Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca ravno izhaja, da je bilo v varstvenem režimu prepovedano namerno uničevanje in povzročanje poškodb, kar vsebinsko niti namensko glede na funkcijo gozdov ni razumeti kot prepoved sečnje. Gojitvena sečnja pa tudi ne vpliva negativno na ekologijo krajine in njeno podobo. Sečnja kot gojitveni ukrep je po njegovem strokovnem mnenju nujna v vsakem gospodarskem gozdu. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je nasprotna udeleženka z določitvijo funkcije gozda in varnostnega režima povzročila omejevanje/prepoved redne sečnje. Sistematična in vsebinska razlaga varstvenega režima iz razlogov izpodbijane sodbe, v katerem so lahko zaobjete različne prepovedi oziroma omejitve v zvezi z gospodarjenjem gozdov, ne daje podlage za drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da v posebnem varstvenem režimu v Odloku ni podlage za omejitev sečnje, zaradi katere je predlagatelju nastala škoda. Tudi pritožbeno sklicevanje na del izpovedi priče S., zaposleno na Zavodu za gozdove Slovenije, ki sprejema gozdnogospodarske načrte v sodelovanju z Zavodom za varstvo narave, ne daje drugačnega zaključka. Ravno slednja je v bistvenem pojasnila, da je omejevalni ukrep - prepoved redne sečnje, ki omogoča gospodarjenje gozda, določal navedeni načrt. Da je temu tako, je pritrdil tudi sodni izvedenec. Za pritožbeno stališče, da omejitve redne sečnje izvirajo iz varstvenega režima nasprotne udeleženke, pa tudi ni podlage v listinah, ki izvirajo od Zavoda za gozdove in na katere se pritožba sklicuje, saj se nanašajo na vsebino omejitev v gozdnogospodarstvenem načrtu, ki ga je sprejel ta zavod.

10Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v pravilnost izpodbijane sodbe, da škoda, ki jo vtožuje predlagatelj, ni posledica predpisa, ki ga je sprejela nasprotna udeleženka. Zavrnitev predloga za plačilo odškodnine od nasprotne udeleženke je tako pravilna.

11K pritožbeni navedbi, da je predlagatelj za svoje navedbe v predlogu, da je prejel odgovor na svoj odškodninski zahtevek na Republiko Slovenijo, MKGP, predložil dokazilo, to je dopis z dne 3. 5. 2000, pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da (napačna) navedba sodišča prve stopnje, da dokazila o tem ni predložil, čeprav med strankama prejem odgovora ni bil sporen, v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe.

12Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13Ob tem, ko pritožnik s pritožbo ni uspel, nasprotna udeleženka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju o pritožbi, je pritožbeno sodišče na podlagi 35. člena ZNP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.