VSRS Sodba I Ips 43645/2011-1082

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojene M. K. in zagovornice obsojene A. Z., se zavrneta.

II. Obsojenki se oprostita plačila sodne takse.

A.

1Z izpodbijano pravnomočno sodbo sta bili obsojeni M. K. in A. Z. spoznani za krivi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je M. K. izreklo kazen sedem let in osem mesecev zapora, v katero ji je vštelo čas prebit v priporu od 8. 9. 2011 dalje, obsojeni A. Z. pa kazen pet let zapora, v katero ji je vštelo čas prebit v pridržanju od 8. 9. do 11. 9. 2011. Na podlagi določbe prvega odstavka 186. člena KZ-1 jima je odvzelo zasežena mamila. Odločilo je, da se obsojenkama izreče varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu KZ-1. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bili oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta obsojena M. K. in zagovornica obsojene A. Z. vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojena M. K. vlaga zahtevo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica obsojene A. Z. pa vlaga zahtevo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve ustavnih pravic iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vložnici predlagata, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevama ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obsojena M. K. se zavzema tudi za spremembo sodbe tako, da naj jo Vrhovno sodišče oprosti obtožbe.

3V odgovorih na zahtevi, podanih na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, v

rhovna državna tožilka predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne, saj nista utemeljeni. Kršitve zakona, ki jih navajata niso podane, zagovornica pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4O odgovoru državne tožilke sta se obsojena M. K. in zagovornica pisno izjavili.

5Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi kršitev odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev zakona in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Obsojena M. K. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče oprlo sodbo na izpovedbo priče E. H., ter na njegove navedbe, ki jih je podal v postopku zoper njega v Bosni in Hercegovini kot obdolženec, ko ni bil dolžan izpovedovati po resnici in tudi ni bil poučen na posledice krive izpovedbe. Vložnica zahteve uveljavlja kršitev z enakimi navedbami, kot jo je njena zagovornica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere je odgovorilo višje sodišče v točki 13 sodbe. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi višjega sodišča, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. S trditvami obsojenka ne uveljavlja, da se sodba opira na nedovoljen dokaz. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje je bil E. H. zaslišan v postopku zoper obsojeno M. K. in soobsojence kot priča. Ker je bil s sodbo Sodišča Bosne in Hercegovine, Sarajevo št. S1 2 002904/10 Ko z dne 12. 2. 2010, ki je postala pravnomočna dne 20. 1. 2011 (listovna številka 2155 in naslednje), pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja nepooblaščenega prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 195. člena KZ BiH, pri katerem je sodelovala tudi M. K., ki je bila pravnomočno obsojena v sedaj obravnavani zadevi, sodišče H. drugače kot pričo tudi ni moglo zaslišati, saj ni imel statusa soobdolženca. H. so bile pri zaslišanju predočene njegove izpovedbe, ki jih je podal Državni agenciji za preiskave in zaščito dne 2. 6. 2010 in Tožilstvu Bosne in Hercegovine dne 28. 6. 2010, v postopku, ki je tekel zoper njega v Bosni in Hercegovini. Uporaba zapisnikov o izjavah H., katerih vsebino je, ko je bil zaslišan kot priča v postopku zoper M. K., potrdil, kar je poudarilo že višje sodišče, ne pomeni uporabe nedovoljenega dokaza. Sodišče je lahko oprlo sodbo na izjave H. v postopku, ki je tekel zoper njega v Republiki Bosni in Hercegovini po pravu in zakonih te države. Vložnica zahteve ne zatrjuje, kot je poudarilo sodišče druge stopnje, da bi prišlo do kršitve človekovih pravic pri zaslišanju H. v Bosni in Hercegovini pred prisojnimi organi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče oprlo sodbo tudi na izjave H., ki jih je podal Državni agenciji za preiskave in zaščito in Tožilstvu Bosne in Hercegovine tako ni podana.

8Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka vložnica zatrjuje tudi z navedbami, da je bil pri zaslišanju priče H. po določbi 244. a člena ZKP preko video-konference navzoč njegov pravni svetovalec, ki mu je prišepetaval vsebino izjave, in da mu je bosanski sodnik postavljal sugestivna vprašanja. S citiranimi navedbami vložnica zahteve ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak nakazuje na razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Ne pojasni pa, katere določbe Zakona o kazenskem postopku naj bi bile kršene, prav tako ne pojasni kako naj bi navedeno vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, zato Vrhovno sodišče navedb ni moglo preizkusiti. Kot je bilo že poudarjeno, je dolžnost vložnika zahteve, da svoje navedbe tudi utemelji tako, da jih Vrhovno sodišče lahko preizkusi, kar izhaja iz določbe prvega odstavka 424. člena ZKP. Enako velja za trditev, da prepoznava obsojenke ob zaslišanju priče ni bila pravilno opravljena, saj vložnica ne utemelji kršitve procesnega zakona pri prepoznavi. Zato tudi te navedbe Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

9V zvezi z opravljeno prepoznavo obsojenka še zatrjuje, da priča ni znala povedati ali gre za osebo po imenu Ma... ali Mi... ali pa gre za neko povsem tretjo osebo, da je bila H. izvedba zato neverodostojna, da je obstajal občutek, da H. ne ve za katero osebo gre, da je o tem, od koga je prejel denar, da je najprej trdil, da je od ženske (obsojenke) prejel denar, nato pa je v izpovedbi preko video-konference navajal, da mu je vse plačal B. S citiranimi navedbami obsojenka ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10Zagovornica obsojene A. Z. v uvodnem delu zahteve navaja kršitve zakona in ustave, vendar teh kršitev določno ne pojasni, tako, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo. Višjemu sodišču očita, da je kršilo 25. člen Ustave RS, pravico do pravnega sredstva obsojenke, saj sodba sodišča druge stopnje ni dovolj obrazložena in so pritožbene navedbe bolj ali manj pavšalno zavrnjene. Nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa je ne argumentira. Enako velja za trditev, da je bila kršena obsojenkina pravica do obrambe, ker sodišče ni upoštevalo predlogov in navedb obrambe in da bi bila obramba obsojenke, če bi sodišče sledilo tem argumentom in predlogom in izvedlo tudi druge dokaze uspešnejša, ter da se sodišče druge stopnje do navedenih očitkov obrambe v pritožbi niti ni opredeljevalo, niti ni bil opravljen pritožbeni preizkus v tej smeri. Katerih predlogov in navedb obrambe sodišče ni upoštevalo in katerim argumentom ter predlogom ni sledilo in na katere očitke v pritožbi višje sodišče ni odgovorilo, vložnica zahteve ne pojasni, tako, da se navedb ne da preizkusiti. Glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ima vložnik zahteve odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, pojasni in utemelji. To je nujen pogoj za to, da bo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje in jih tudi utemelji (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

11Zagovornica navaja tudi, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S predmetom obtožbe je mišljeno dejanje opisano v obtožbi, vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 790). Slednjega v zahtevi vložnica ne zatrjuje. V primeru pa, da je ta kršitev podana, gre za kršitev, ki je obsojencu v korist in je uveljavljanje te kršitve s strani obrambe dejansko obsojencu v škodo. Z navedbami v zahtevi pa vložnica kršitve zakona ne utemeljuje. Zatrjuje, da je sodba nepopolna in nerazumljiva, da niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, da se sodba ne sklada z izvedenimi dokazi, da stanovanje, v katerem je bilo najdeno mamilo, ni last obsojenke, čeprav se v sodbah govori o njenem stanovanju, da sodba sodišča druge stopnje navedeno dejstvo pavšalizira, pavšalizira pa tudi okoliščino, da na prepovedani drogi in na njeni embalaži ni bilo obsojenkinih prstnih odtisov. S citiranimi navedbami v katerih tudi v nasprotju z razlogi sodišča druge stopnje (v 52. točki sodbe je višje sodišče določno pojasnilo, da lastništvo stanovanja ni odločilno dejstvo ter da posest in uporaba stanovanja za hrambo prepovedane droge povsem zadostujeta ter da odsotnost obsojenkinih prstnih odtisov na vrečki z mamilom, hrambe ne izključuje), očita pravnomočni sodbi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zagovornica nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trditev podrobneje ne pojasni in ostaja na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena, to je, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Enako velja tudi za navedbe, da ni dokazano, da bi obsojenka vedela za dogajanja in domnevna ravnanja ostalih obsojencev, da ni dokazano, da bi kakorkoli pripomogla k izvršitvi kaznivih dejanj, da so stanovanje, v katerem je bilo najdeno mamilo, uporabljali pravi lastniki in da je bila Z. tam le občasno, da sodišče ni izvajalo dokazov, o tem, čigava je bila torba s sporno vsebino niti ni upoštevalo kdo je uporabljal sporno stanovanje. Z vsemi citiranimi navedbami zagovornica zatrjuje, da so odločilna dejstva zmotno ali nepopolno ugotovljena in uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Ker kršitve zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker zahtevi uveljavljata tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenke in zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

13Izrek o stroških temelji na določbi 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenk, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, ju je Vrhovno sodišče oprostilo plačila stroškov, nastalih z vloženim izrednim pravnim sredstvom.