VSL sodba I Cp 2164/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 833,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2002 dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 123,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga toženka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in posledično zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje izpitu za vožnjo kolesa, ki ga opravijo otroci v osnovni šoli, dalo prevelik pomen. Meni, da posedovanje kolesarskega izpita ni zadosten pogoj za ugotovitev, da je bila zmožna predvideti možnost nastanka in posledice škodnega dogodka.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR, med katere sodi tudi obravnavana pravdna zadeva, so po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) tako imenovani spori majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), na kar je bila toženka opozorjena tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zato toženkinih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, v skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP ni obravnavalo.

Pritožba zmotno meni, da dejstvo, da je imela toženka v času škodnega dogodka opravljen kolesarski izpit, ne zadostuje za zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka, ki je bila v času škodnega dogodka stara dvanajst let, pri povzročitvi škode zmožna razsojati, kar je pogoj za odškodninsko odgovornost mladoletnika od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta starosti (2. odstavek 137. člena Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 - OZ). V skladu s 1. odstavkom 126. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami – ZVCP; enako določa sedaj veljavni 4. odstavek 137. člena ZVCP-1 – Ur. l. RS, št. 83/04 s spremembami) imajo otroci med dopolnjenim osmim in štirinajstim letom starosti, ki imajo pri sebi kolesarsko izkaznico, pravico samostojno voziti kolo v prometu na cesti. Mladoletnim kolesarjem med dopolnjenim osmim in štirinajstim letom starosti, ki imajo opravljen kolesarski izpit, je torej dovoljena samostojna udeležba v prometu, kar pomeni, da se jim priznava, da so sposobni razumeti pomen in posledice svojih dejanj v prometu oziroma da razumejo pomen cestnoprometnih predpisov in posledice njihovih kršitev. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je povzročila kot kolesarka dne 13.5.2002. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bil drugačen zaključek sodišča v nasprotju s predpisi o varnosti cestnega prometa.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.