VSM sklep II Kp 149/2009

Pritožbi zagovornika obd. M.P. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Okrajno sodišče je kot sodišče prve stopnje 01.12.2008 obd. M.P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ ter ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen mesec dni zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bila obdolžena oproščena plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. II K 385/2005.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Bolj kot pravna označba je pri kaznivem dejanju krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ pomembno, ali je bilo naznanjeno dejanje resnično storjeno. V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma, da je obdolžena od F.Š. prejela posojilo, višina katerega pa ni enoznačna. Obdolžena in priča I.P. sta namreč povedala, da je obdolžena prejela 15.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, medtem ko iz izpovedbe priče F.Š. ter iz priloženega notarskega zapisa izhaja, da (je) višina prejetega posojila znaša(la) 18.600,00 DEM v tolarski protivrednosti. Ne oziraje se na interes I.P. kot poroka pri prejetem posojilu ter na naravo listine, ki glede višine potrjuje izpovedbo F.Š., pritožnik utemeljeno opozarja na blagajniški prejemek številka 1936/99 z dne 20.10.1999 in na račun številka 1309/99 z istim datumom (priloge B4), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča nista brez pomena. Še zlasti, ker po vsebini potrjujeta obdolženkin zagovor, ko je povedala, da je pri poslu sodeloval tudi posrednik in hkrati demantirata izpovedbo F.Š., ko je povedal, da so znesek 600,00 DEM znašale obresti, kar je z ozirom na začetno brezobrestnost posojila že samo po sebi nenavadno. Tisto, kar bi sodišče prve stopnje na tem mestu moralo ugotoviti je vloga družbe, ki naj bi po omenjenem računu pri nečem posredovala oziroma, kdo je pravzaprav nekajkrat navajani T.K. in čemu plačilo obresti še preden bi naj te (pogojno) zapadle. Ne da bi bil torej zaslišan predstavnik navedene družbe in/ali T.K. in ne da bi bil podrobno zaslišan F.Š. ter soočen z obdolženo in I.P., pritožnikovih dvomov v ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče odpraviti. Dopolnitev dokaznega predloga se tako izkaže za neizogibno, pri čemer bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati še, da je posameznikovo prikrajšanje eden izmed znakov prijavljenega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, kar je treba povezati z, v pritožbeni obrazložitvi izpostavljenim obdolženkinim subjektivnim prepričanjem ter da je obdolžena prijavila še kaznivo dejanje oderuštva iz 219. člena KZ, ki vsaj v objektivnem smislu, glede na nadaljnjo usodo sklenjene posojilne pogodbe iz notarskega zapisa ni izključeno.

Ker je popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pogoj za pravilno uporabo kazenskega zakona, se pritožbeno sodišče s pritožbenimi zatrjevanji v smeri kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni moglo ukvarjati ter je o pritožbi obdolženkinega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).